Kaj je liberalno – strinjati se s pravico muslimank, da nosijo ruto v skladu s svojim verskim prepričanjem in kulturnim izročilom ali razglašati rute za simbol v zahodni kulturi nezaželene ženske neenakopravnosti? Je liberalno živeti z muslimani, kakršni so ali bi moral pravi zahodni svobodomiselnež nenehno opozarjati na demokratične primanjkljaje islamske kulture?
Je mogoče o smrtni kazni Sadamu Huseinu razmišljati s stališča zahodne – v tem primeru predvsem zahodnoevropske – kulture 21. stoletja ali je dovoljeno o njej razmišljati s stališča kulture, v kateri je živel, vladal, odločal o življenju in smrti? O vojni, s katero so ga spravili ob oblast in po kateri so ga ujeli, o medsebojnem klanju, ki so ga s tem povzročili ter o pravnih plateh in pomanjkljivostih procesa, v katerem so ga obsodili, je mogoče veliko reči,vendar: je liberalno strinjati se s smrtno obsodbo, izrečeno človeku v kulturnem krogu, ki ima legalizirane najbolj krute telesne kazni ali je treba proti takšni sodbi povzdigniti glas v imenu zahodnih kulturnih standardov?
Naj obrnem to vprašanje. Kakšno kazen bi zahodnoevropski človek 21. stoletja pričakoval oziroma zahteval za muslimana, ki bi v soboto dopoldne v ljubljanskem BTC z nastavljeno bombo povzročil smrt ducatov ljudi? V skladu z zahodnoevropskimi normami ali v skladu s standardi njegovega kulturnega kroga? Preden odgovorite na to vprašanje, pomislite za hip na ambruško grožnjo s pogromom proti Romom in na to, kako se je odzvala država.
Civilizacijski lošč je tanek in vsak emajl lahko popusti. Biti proti smrtni kazni Sadamu Huseinu, kakor je zdaj EU in z njo uradna Slovenija, je na videz v skladu s stališčem taiste EU, da Turčija še ne izpolnjuje meril za vstop v EU. Obema stališčema je skupen strah. V prvem primeru gre za strah pred maščevanjem te ali one skupine islamskih skrajnežev za Huseinovo smrt, strah pred žrtvami na evropskih tleh torej in trenutkom, ko bi vprašanje smrtne kazni kot legaliziranega maščevanja družbe z vso silovitostjo prebilo civilizacijski lošč. V drugemu primeru gre za strah pred turško delovno silo in kulturnimi vzorci, ki bi dobili uradno zahodnoevropsko državljanstvo in povzročili še več družbenih konfliktov. Resničnega liberalizma oziroma demokratičnih pomislekov pa v ozadju tega strahopetnega politikanstva ni. Drugače rečeno, v načelnost nasprotovanja smrtni kazni za Sadama Huseina bi bilo mogoče verjeti le, če bi EU hkrati pospešila proces sprejemanja Turčije v članstvo.
A od politikov, ki v imenu križa z zakoni prepovedujejo rute v javnih prostorih, tega ni mogoče pričakovati. Še manj od politikov, ki se v 48 urah iz nasprotnikov deportacije Romov spremenijo v njene voljne izvrševalce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar