Slovenska država je spet izdala državljane

Also doch! Man hat sie übersiedelt. Vorläufig, wie es betont wurde. Keine Endlösung also. Noch nicht! Es soll noch verhandelt werden. Über Endlösung wird verhandelt. Soll das ein Treppenwitz der Geschichte sein?

Whatever they've done, this is not the way how to treat them. This is simply not the way how to handle such problems. The rule of law is one reason, the political consideration another one. Dangerous precedent has been made from both points of view.

I? Šta sada? Valjda niko razuman ne očekuje da će neki drugi Slovenci dragovoljno da prihvate pod paskom i prisilom policije navodno privremeno u Postojnu smeštene Rome. Zašto bi oni valjali nekim drugim Slovencima ako nisu onima iz Ambrusa? Pa nisu ovi u Ambrusu ni po čemu netolerantniji od drugih. Kamo će znaći država na kraju sa ljudima koje je naterala na selidbu jer nije imala muda da problem rešava na licu mesta?

Upam, da niste prezrli: v ambruškem primeru je ta država je mirno prenašala romsko naselbino nad zajetjem pitne vode, čeprav ima vse pravne možnosti in mehanizme, da takšno početje prepreči, sankcionira in onemogoči. Pa ni storila tega, ampak je v razmerah, nastalih zaradi njenega neukrepanja, Rome pravno neutemeljeno deportirala. Ker ni storila prvega, je pustila na cedilu Ambrušane, ker je storila drugo, je izdala drugo skupino svojih državljanov.

Država, ki ne spoštuje lastnih institucij sistema, ne more in sme računati na lojalnost državljanov. Zakaj naj bi bil državljan lojalen, če se mora neprestano bati, da ga bo država izdala, ko jo bo najbolj potreboval? V državi, v kateri državljani ne zaupajo državi, da bo spoštovala pravni red, pa ni mogoče organizirano urejati javnih zadev. O politiki ne more biti več govora.

Takšna država, slovenska država, zgleda kot slovenske ceste. Edini zakon, ki pravzaprav velja v njej, je zakon glasnejšega, hitrejšega, nasilnejšega, nesramnejšega, brezobzirnejšega…

Zigeuner raus? Ne, Janša naj gre tja!

Romi se morajo iz Ambrusa preseliti na kakšno drugo lokacijo v Sloveniji, so včeraj sklenili Ambrušani. V prevodu na politično nekorektno govorico se njihova zahteva glasi: Zigeuner raus!

Zame presenetljiva je bila zavrnilna reakcija šolskega ministra Milana Zvera, tipična pa prilizovalska prizadevnost okoljskega ministra Janeza Podobnika. Od slednjega ni mogoče pričakovati, da bi imel kadar koli o čemer koli kakršno koli stališče, ki bi lahko vznemirilo silent majority. Zver pa tu in tam vsaj pokaže voljo do učenja; po segregaciji učencev v osnovni šoli Bršljin se tako zdi, da tokrat kot predsednik komisije za zaščito romske skupnosti ne bi rad ponavljal lekcije.

Čeprav se s zahtevo Ambrušanov nikakor ne strinjam, pa uvodni nekorektni prevod njihove zahteve ne pomeni, da ji odrekam legitimnost. Lahko bi ji legalnost, ampak ne gre za to. Njihova zahteva je pač simptomatični izraz razmer, ki so jih vsi tamkaj živeči dolga leta soustvarjali in je kot takšna legitimna. Reči, da nimajo prav, je preprosto, tako kot je na daljavo vselej preprosto biti strpen.

Ko formalne družbene strukture ne delujejo, gre življenje svojo pot. Ambrus v tem primeru ni nič drugega kot nadaljevanje lokalnih volitev z drugimi sredstvi. Jankovićevo zmagoslavje v Ljubljani in zahteva po izselitvi Romov sta dve plati istega stanja. Kdor v zvezi z Jankovićem, Popovičem ali katerim koli že strankarsko nevezanim županskim kandidatom omenja populizem, mora tega videti tudi v primeru Ambrus.

Razlika je v tem, da so zaradi neodzivnosti in nesposobnosti formalnih družbenih struktur v Ambrusu neposredno ogrožena človeška življenja. Varnost slednjih jamči ustava in glede tega državnim organom nalaga določene dolžnosti. Ne le policiji; njo je najlažje postaviti na razmejitvene črte.

V Ambrusu se mora pojaviti predsednik vlade.

Gospodje odvetniki, ugled je ekonomska kategorija

Psihiatru potožite, da vam On…, denimo, ja…, no…, saj veste… Zaupne zadeve pač… Potem se preselite in zamenjate psihiatra. Vaš prejšnji pa raztrobi naokrog, da vaš On…, no…, ne služi več določenim namenom.

Kaj bi naredili?

Kaj bi naredili, če bi duhovnik na prižnici sčvekal, kaj ste mu priznali pri spovedi?

Kaj bi naredili, če bi novinar, ki ste mu off the record zaupali določene podatke, te informacije objavil skupaj z vašim imenom?

Kaj bi, končno, naredili, če bi odvetnik, ki je vodil vaše posle, šel na televizijo in se tam zgrozil nad tem, kakšne posle ste delali?

Načelo zaščite in varovanja zaupnega odnosa med zdravniki, duhovniki, novinarji in odvetniki na eni strani ter njihovimi klienti na drugi strani je na raven zakona povzdignjena dolžnost oziroma pravica. Ustrezni stanovski kodeksi jo določajo še podrobneje, v skrbi za ugled ceha. Če izgobca eden, se pri klientih namreč pojavi nezaupanje do vseh. Kar ni dobro za posel. Ugled je pač ekonomska kategorija.

Zato kaže primer Stojan Zdolšek pred pristojnim disciplinskim organom odvetniške zbornice skrbno spremljati. Je odvetnik Stojan Zdolšek ravnal v nasprotju z zakonom o odvetništvu, ko je določene posle Mercatorja pod vodstvom Zorana Jankovića razglasil za nezakonite in neetične? Je kršil načelo zaupnosti, ne glede na zagotovilo, da za tovrstne posle kot odvetnik Mercatorja ni vedel? Si je dovolil konflikt interesov, ko je hkrati zastopal Mercator in Electo, ki sta medsebojno sklepala posle?

Primer je in bo poučen ne glede na razsodbo. Bo pa od nje odvisno, ali bo Stojan Zdolšek lahko še naprej zastopal ali vodil delniške skupščine medsebojno neposredno (ali preko pomembnega lastnika države) prepletenih družb Laško, Istrabenz, Delo, Petrol, Telekom, KD Group…

Slovenija je majhna. Nič čudnega, da je Stojan Zdolšek pred obtožbami njenega bivšega delodajalca zastopal (in ubranil) tudi državno sekretarko Andrijano Starina Kosem.

Janković bi se moral zahvaliti Janši

Če bo rezultat ljubljanskih županskih volitev vsaj približno podoben temu, kar napovedujejo izidi vzporednih volitev, bo to velika zmaga do tal poraženih sovražnikov Zorana Jankovića.

Zmagovalec bi se svojim sovražnikom moral zahvaliti. S tem, ko so ga brutalno satanizirali, so ga naredili za mučenika. Ti pa so Slovencem simpatični.

Idiot, ki si je zamislil takšno kampanjo, najbrž ni en sam. Verjetno jih je več, samo združeni um je sposoben tolikšne slaboumnosti.

Združeni um vladajoče koalicije.

Ipak, bolje biti zdrav nego raditi

Neue Arbeitsmoral wird geschaffen. Wer sich nicht zum Tode schuftet, wird sofort und gnadenlos entlassen. Es ist nur gerecht und korekt, wenn Schädlinge mit allem Mitteln bekämpft werden. Unsere Arbeitsgemeinschaft darf nicht vergiftet werden.

Also schrieb Vinko Vasle: »Ko gre za Radio, bo do nekaterih upokojitev seveda prišlo, pa tudi do posameznih prerazporeditev, zato govorice o množičnih odpuščanjih seveda niso utemeljene. Pogovoriti se bomo morali tudi o delovnih normativih in ob tem odkrivati tudi kakšne šibke točke, saj bi bilo nepravično, da nekateri ob delu izgorevajo, po drugi strani pa bi imeli posameznike, ki zaradi delovne vneme ravno ne zbolevajo. Bi bilo zelo hudo ali nekorektno, ko bi se od koga takšnega morali tudi posloviti?«

Status novinara nacionalnog radija znaći ubuduće će zavisiti od stepena istrošenosti organizma. Zdravi su odjebali. U ime pravde. Verovatno socijalne. Jer pravda je istina. A bez istine ne može se živeti.

Kako je život prost: normativ = stupanj istrošenosti = pravda = istina.

Što nema veze sa slobodom.

Drug Josip Broz Tito mora da je zadovoljan svojom reinkarnacijom u liku i djelu Vinka Vaslea. Jer drug Tito je 1954 na 3. vanrednom plenumu CK SKJ govorio isto: »Drug Đido nije sagorijevao i sagorio kao što je naš pokojni drug Kidrič sagorijevao i sagorio na radu, i kao što sagorijevaju na radu oni, koje je on proglasio birokratima u svakodnevnoj paksi, jer smatra da je to običan, sitan prakticistički rad. A to je socialistički razvitak, to je socijalistički rad, to je pravi rad. Iz toga se sastoji socijalizam, a ne iz nekih apstraktnih ideja koje bi izmišljao neko od nas.«

Još je puno toga drug Tito tada i kasnije rekao o drugu Djilasu. Ali da Vinko Vasle ne bi sagorio tražeći to, evo još jednog današnjim vremenima primjerenog citata druga Tita. Za Vinka i drugove, koji sagorijevaju uravnotežući medije.

»I neka izvinu svi oni koji onako, iz nekih gnjiloliberalističkih motiva zastupaju tendenciju slobodnog izražavanja misli; mi nismo nikad, a naročito ne u poslednjim godinama, poslije 1948 godine, sprečavali slobodno izražavanje misli, ali te misli moraju imati svoje mjesto, moraju biti plod zajedničke diskusije, moraju biti progresivne, napredne misli koje kreću našu stvarnost naprijed.«

Život je stvarno prost.

Kar je koren pojma sproščenost. Kdor je prost, je prostak.

Da sam pekar, mala moja, Blatnik bi me htio

Iz oglasa:

Družba Pekarna Blatnik d.o.o., Podgorica 25, Podgorica, 1312 Videm Dobrepolje namerava podati prevzemno ponudbo za odkup delnic družbe Žito prehrambena industrija d.d., Šmartinska 154, 1529 Ljubljana.

Iz zakona o prevzemih, 47. člen (omejitve dejanj ciljne družbe):

(1) Od prejema obvestila o prevzemni nameri ali od objave prevzemne namere, če poslovodstvo pred to objavo obvestila o prevzemni nameri ni prejelo, do objave odločbe o izidu prevzemne ponudbe organ vodenja ali nadzora ciljne družbe brez sklepa skupščine delničarjev ne sme:

(2) 1. povečati osnovnega kapitala;
2. sklepati poslov zunaj rednega poslovanja družbe;
3. opravljati dejanj ali sklepati poslov, ki bi lahko resneje ogrozili nadaljnje poslovanje družbe;
4. pridobivati lastnih delnic ali vrednostnih papirjev, iz katerih izhaja upravičenje do njih, in
5. opravljati dejanj, ki bi lahko onemogočala ponudbo.

Zanimiv obrat v vojni med peki. Blatniku, ki je z blagoslovom vlade hotel prevzeti Mlinotest (1600 tolarjev za delnico), se je v posle vmešalo Žito z objavo namere za prevzem Mlinotesta (1700 tolarjev za delnico). Bodite pozorni, Žito je objavilo namero za prevzem; prej kot 23. oktobra po zakonu o prevzemih ne bi smelo objaviti ponudbe. Zdaj je po zakonu sploh ne more objaviti, ker je samo tarča prevzema. V mesecu dni, kolikor mora preteči od sklica skupščine do skupščine delničarjev, na kateri bi uprava morda lahko dobila potreben sklep, bo namreč minil rok, v katerem bi po zakonu od dneva objave namere za prevzem moralo Žito dati prevzemno ponudbo.

Blatniku objavljene namere za prevzem Žita ni treba uresničiti. Po zakonu jo mora vložiti v mesecu dni, lahko pa nanjo preprosto pozabi. Žito je onemogočil pri prevzemu Mlinotesta za celo leto (toliko časa namreč Žito ne more objaviti nove namere za isti prevzem, če po prejšnji ni oddalo prevzemne ponudbe), v tem času pa lahko Blatnik mirno prevzame Mlinotest. Lahko pa, da res cilja celo na nekajkrat večje Žito.

Koliko in na čigavi strani je v to vojno pekov vmešana politika, bo najbrž razvidno prav iz izbire tarče. Blatnik je član SDS in iz Grosuplja, največja lastnika Žita sta državna sklada Kad in Sod, glavno besedo v nadzornem svetu Žita pa imajo skladi KD Group in Infonda (družb, ki so se že večkrat izkazale s prijaznostjo do države). Če bo Blatnik navsezadnje nemara prevzel kar Žito, bo težko kogarkoli prepričal, da nima političnih botrov.

A government more dangerous to our liberty, than is the enemy…

…it claims to protect us from. Amerika se pri živem telesu secira, kot se je pred dobrimi štirimi desetletji, v času vietnamske vojne. Kot se je pred dobrimi šestdesetimi leti, v času lova na komunistične čarovnice. Kar se je zdelo zgodovina, se zdaj dogaja v živo. Pred našimi očmi.

Politični kolumnisti citirajo Richarda Harrisa in njegovo najnovejšo uspešnico Imperium. Razpravljajo o umestnosti primerjav: At this stage in the Vietnam war, America had lost about 20,000 men. Iraq has cost the US 2772 troops at the last count.

Predsednik jim pri tem prostodušno pomaga: In an interview on ABC News, George Bush was asked whether he agreed with the New York Times columnist Thomas Friedman, who wrote that the real "October surprise" was what "seems like the jihadist equivalent of the Tet offensive". "He could be right," Mr Bush replied. "There's certainly a stepped-up level of violence, and we're heading into an election."

Zdaj ne gre več za predsednika in njegove neumnosti. Za podpredsednika in njegovo pokvarjenost. Za obrambnega ministra in njegovo dobičkarstvo. Za državno sekretarko in njenega metternichovskega prišepetovalca. Zdaj smo soočeni z imperijem brez sleherne etične norme. Z imperijem, ki ne ravna po takšnem ali drugačnem premisleku, z dobrimi ali slabimi nameni, ampak refleksno.

Amerika še nikoli ni bila nevarna tako, kot zdaj, ko ne ve, kako je nevarna.

Razvojni projekti so razvoj so razvojni projekti so razvoj so razvojni projekti…

V četrtek nam je bilo rečeno, da brez izvedbe nacionalnih razvojnih projektov (iz Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023) ne bo razvoja. Na prvi pogled logično. Brez razvojnih projektov ne bo razvoja, pa tudi razvoja brez razvojnih projektov ne bo. Zato pa so razvojni projekti. Da je razvoj. Da imamo razvoj, moramo imeti razvojne projekte. Vsakdo, ki hoče imeti razvoj, mora imeti razvojne projekte.

A kaj zagotavlja, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti? Drugače rečeno, je mogoče, da razvoja ne bo, čeprav bodo nacionalni razvojni projekti izpeljani?

Vprašanje je kajpak napačno. Nič ne zagotavlja tega, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Zagotavlja pa to predsednik vlade Janez Janša. On pravi – in z njim vsa vlada – da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Razvojni projekti so, prosto po predsedniku vlade, edina možna izbira, če hočemo imeti razvoj. Ali bomo imeli in izpeljali razvojne projekte (kakor jih predlaga Janševa vlada) ali pa ne bomo imeli razvoja. In Slovenija ne bo svetilnik. Vlada potemtakem z Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih rešuje algoritem razvojnega problema. Razvojni projekti so edina alternativa razvoja.

Kar pomeni, da je za razvoj (ki bo po trditvah Janše prinesel blaginjo) tisti, ki je za razvojne projekte (kakršne predlaga vlada). Kdor je proti njim, ker so anahronistični, nerealni, zgrešeni, megalomanski, neracionalni ali preprosto neumni, se izpostavlja tveganju, da bo označen človeka, ki je proti razvoju. Razvoj pa vsekakor bo, saj ima vlada razvojne projekte.

Če vlada ne bi imela razvojnih projektov, tudi razvoja ne bi bilo. Zato pa so razvojni projekti. Da je razvoj. Da imamo razvoj, moramo imeti razvojne projekte. Vsakdo, ki hoče imeti razvoj, mora imeti razvojne projekte.

A kaj zagotavlja, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti? Drugače rečeno, je mogoče, da razvoja ne bo, čeprav bodo nacionalni razvojni projekti izpeljani?

Vprašanje je kajpak napačno. Nič ne zagotavlja tega, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Zagotavlja pa to predsednik vlade Janez Janša. On pravi – in z njim vsa vlada – da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Razvojni projekti so, prosto po predsedniku vlade, edina možna izbira, če hočemo imeti razvoj. Ali bomo imeli in izpeljali razvojne projekte (kakor jih predlaga Janševa vlada) ali pa ne bomo imeli razvoja. In Slovenija ne bo svetilnik. Vlada potemtakem z Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih rešuje algoritem razvojnega problema. Razvojni projekti so edina alternativa razvoja.

Kar pomeni, da je za razvoj (ki bo po trditvah Janše prinesel blaginjo) tisti, ki je za razvojne projekte (kakršne predlaga vlada). Kdor je proti njim, ker so anahronistični, nerealni, zgrešeni, megalomanski, neracionalni ali preprosto neumni, se izpostavlja tveganju, da bo označen človeka, ki je proti razvoju. Razvoj pa vsekakor bo, saj ima vlada razvojne projekte.

Če vlada ne bi imela razvojnih projektov, tudi razvoja ne bi bilo. Zato pa so razvojni projekti. Da je razvoj. Da imamo razvoj, moramo imeti razvojne projekte. Vsakdo, ki hoče imeti razvoj, mora imeti razvojne projekte.

A kaj zagotavlja, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti? Drugače rečeno, je mogoče, da razvoja ne bo, čeprav bodo nacionalni razvojni projekti izpeljani?

Vprašanje je kajpak napačno. Nič ne zagotavlja tega, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Zagotavlja pa to predsednik vlade Janez Janša. On pravi – in z njim vsa vlada – da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Razvojni projekti so, prosto po predsedniku vlade, edina možna izbira, če hočemo imeti razvoj. Ali bomo imeli in izpeljali razvojne projekte (kakor jih predlaga Janševa vlada) ali pa ne bomo imeli razvoja. In Slovenija ne bo svetilnik. Vlada potemtakem z Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih rešuje algoritem razvojnega problema. Razvojni projekti so edina alternativa razvoja.

Kar pomeni, da je za razvoj (ki bo po trditvah Janše prinesel blaginjo) tisti, ki je za razvojne projekte (kakršne predlaga vlada). Kdor je proti njim, ker so anahronistični, nerealni, zgrešeni, megalomanski, neracionalni ali preprosto neumni, se izpostavlja tveganju, da bo označen človeka, ki je proti razvoju. Razvoj pa vsekakor bo, saj ima vlada razvojne projekte.

…

Iz celice v mednožje

Naj najprej opozorim na blog, ki nima zveze s tistim, o čemer ne nameravam pisati

http://drapal.blog.siol.net/

in se mi zdi škoda, če ne bi bil spregledan.

Zdaj bi v bistvu že začel, če se ne bi spomnil, da moram omeniti še en blog

http://michellemalkin.com/index.htm

ki prav tako ima zvezo s tistim, o čemer bom pisal. Precej posredno, zato bi bilo dobro, če se z njo ne bi preveč obremenjevali. Zvezo namreč.

On je torej, da preidem k stvari, dejal (22. februarja 2005): »Tudi v tem poročilu celo, poglejte, kaj smo navedli, kaj je funkcija, ki jo ima družina: zadovoljevanje spolnih potreb moškega in ženske, z izjemo swingerjev; potem zagotavljanje reprodukcije, vloge z rojevanjem potomcev. Reprodukcije, vloge... Ali je družina reprodukcija otrok? Ali smo družine tovarne otrok? Naprej, osebnostna stabilnost odraslih, zadovoljevanje čustvenih potreb in občutka varnosti. Nadalje, socializacija otrok in ekonomska funkcija družine. To je vse kar ste, oprostite, v tem poročilu napisali, kaj je družina. Kje so tukaj vrednote? (…) Zato imamo danes verjetno en cel kup podivjanih, tudi naših vrstnikov, imamo nasilje v družini, kjer je najmanjši problem prisliniti eno klofuto ženi, po vsej verjetnosti je to v velikih primerih, kjer je nasilje od otrok, tako kot jesti vsakdanji kruh, ker se nihče več ne vpraša, ali je življenje v družinah še življenje normalne prvobitne celice, pa bom še enkrat rekel, ljubezni.«

Drznem si povzeti, da je družina predvsem prvobitna celica ljubezni, šele potem vse drugo, tudi – če ne gre drugače – celica za zadovoljevanje spolnih potreb.

Celice, kot vemo, so za drugačna mišljenja vselej odprte. Natančneje, za drugače misleče. Svoboda je vselej svoboda drugače mislečega. Celice imajo, kot vemo, osmotično membrano, kar pomeni, da omogočajo prehajanje v obe smeri. Kar empirija potrjuje, saj je že veliko zapornikov pobegnilo. In tako tudi veliko družinskih očetov iz ljubezenske celice v spolno. Tako rekoč od doma direkt v mednožje. Da bi se potem kar naprej vračali v ljubezensko celico. Kot v zapor odprtega tipa.

A Pavle Rupar je samo eden.

Wag the Dog

Za argumentacijo trditve George W. Bush je idiot nista potrebna poseben intelektualni napor in državljanski pogum. V bistvu je v spletu že vse, kar je za takšno opravilo potrebno.

Če nisi ameriški državljan in še zlasti, če nisi ameriški novinar.

Za ameriške mainstream novinarje je namreč zadeva bistveno bolj kočljiva. Pred tremi leti so se dali kolektivno, malodane brez izjeme, histerizirati. To je dejstvo in ne nekakšna obtožba ali celo obsodba. Nisem bil tam, a si ozračje po 9/11 lahko zamislim. Vem, kako je bilo neposredno pred in po 25.juniju 1991 tukaj. Zato jih razumem.

Po uredniški reviziji poročanja New York Timesa maja 2004 o dogodkih neposredno pred in v prvem obdobju okupacije Iraka proces dehisterizacije počasi, a vendarle napreduje. Ameriško novinarstvo ima pač to dokaj redko lastnost, da ne odneha, right or wrong žene svoje. Na ta način je vrglo s tira McCarthyja, iz Bele hiše izgnalo Nixona in se zdaj spravilo na Busha.

Keith Olberman je v tem pogledu dostojen naslednik Edwarda R. Murrowa (Good Night and Good Luck) in dvojca Woodward-Bernstein (All The President's Men).

http://www.youtube.com/watch?v=hDg1WclMAfI

http://www.youtube.com/watch?v=OTnmTZWRDOw&mode=related&search=

http://www.crooksandliars.com/2006/10/05/olbermanns-special-comment-it-is-not-the-democrats-whose-inaction-in-the-face-of-the-enemy-you-fear/

O vpetosti ameriškega novinarstva v posamične kapitalske in politične interese si je mogoče misliti kar koli. Konec koncev tudi to, da MSNBC že igra na karto zamenjave v Beli hiši čez tri leta. Le dejstva, da slovensko novinarstvo tako odkritega naslavljanja oblasti in hkrati tako bolečega soočanja z lastnimi napakami niti približno ni sposobno, ob tem ne kaže spregledati.

East of Eden

Sem gledal v nedeljo na haerteve drugo polovico legendarnega East of Eden. Spet. James Dean je zakon! Zgodba oziroma roman s filmom vred pa umetnina. Za vse čase, brezčasna in večna.

Odtegovanje očetovske naklonjenosti in razumevanja, travme zaradi odsotnosti matere, občutek krivde zaradi zamolčane preteklosti…Saj poznate zgodbo? Krepostni oče z dvema sinovoma, ki ne poznata matere, eden se trudi biti replika očeta, drugi bi rad dihal po svoje…

Koliko imajo take najintimnejše strani človeških življenj opraviti s politiko? Več, kot se večina volivcev zaveda. Razvpit je, recimo, primer nemškega cesarja Wilhelma II, skrajno neuspešnega in telesno rahlo prizadetega gojenca častniške šole. Ki je sovražil Angleže zato, ker je bila njegova mama Angležinja, ki ni prenesla, da sin ne obvlada perfektno njenega jezika. Zato ji je moral pisati pisma v angleščini, ona pa mu jih je popravljena vračala.

George W. Bush je tu nekje. Nekoč črna ovca družine, pijanec, babjek in luzer, zdaj bolj kreposten od očeta. V želji, pridobiti očetovo naklonjenost, se loti njegove nedokončane vojne v Iraku. Kot Cal v East of Eden, ki bi rad očetu povrnil izgubo zaradi spodletelega posla s solato.

Ljudje ne gredo samo na denar. Celo v politiki ne. Poganja jih tudi ali predvsem tisto, česar se nemara niti zavedajo. Simptom teh nezavednih oziroma potlačenih gibalnih sil so skrajnosti in nagli zasuki. Joerg Haider je tipičen primer tovrstnega izražanja večne obremenjenosti z očetom. Janez Janša je njegov tukajšnji dvojnik. V obdobju emancipacije od očeta se je skliceval na Lenina in hodil po poteh Avnoja, a za to ni mogel dobiti ne njegove naklonjenosti ne razumevanja. Ta konflikt je razrešil s svojim političnim preobratom, vendar si je s tem nakopal novega.

Janševa razcepljenost je vidna na vsakem koraku: govori o sproščenosti, drži pa se kompartijskega načela demokratičnega centralizma; privatizacija podjetij je zanj isto kot nekoč za partijo demokratizacija družbe – strogo nadzorovani »proces-ki-bo-ko-bo« namesto stanja; paktira s Cerkvijo, v javnost pa spravlja zanjo neprijetna zasebna pisma; fotografira se s kapitalisti in upravljavci kapitala, z davčno zakonodajo pa se poskuša prikupiti sindikatom; svobodo medijev razume kot Mitja Ribičič, ki je v imenu pluralne ljudske fronte nastavljal glavne urednike…

Problem je v tem, da katarza takšnega intimnega konflikta vselej zahteva precej kolateralnih žrtev.