Romi se morajo iz Ambrusa preseliti na kakšno drugo lokacijo v Sloveniji, so včeraj sklenili Ambrušani. V prevodu na politično nekorektno govorico se njihova zahteva glasi: Zigeuner raus!
Zame presenetljiva je bila zavrnilna reakcija šolskega ministra Milana Zvera, tipična pa prilizovalska prizadevnost okoljskega ministra Janeza Podobnika. Od slednjega ni mogoče pričakovati, da bi imel kadar koli o čemer koli kakršno koli stališče, ki bi lahko vznemirilo silent majority. Zver pa tu in tam vsaj pokaže voljo do učenja; po segregaciji učencev v osnovni šoli Bršljin se tako zdi, da tokrat kot predsednik komisije za zaščito romske skupnosti ne bi rad ponavljal lekcije.
Čeprav se s zahtevo Ambrušanov nikakor ne strinjam, pa uvodni nekorektni prevod njihove zahteve ne pomeni, da ji odrekam legitimnost. Lahko bi ji legalnost, ampak ne gre za to. Njihova zahteva je pač simptomatični izraz razmer, ki so jih vsi tamkaj živeči dolga leta soustvarjali in je kot takšna legitimna. Reči, da nimajo prav, je preprosto, tako kot je na daljavo vselej preprosto biti strpen.
Ko formalne družbene strukture ne delujejo, gre življenje svojo pot. Ambrus v tem primeru ni nič drugega kot nadaljevanje lokalnih volitev z drugimi sredstvi. Jankovićevo zmagoslavje v Ljubljani in zahteva po izselitvi Romov sta dve plati istega stanja. Kdor v zvezi z Jankovićem, Popovičem ali katerim koli že strankarsko nevezanim županskim kandidatom omenja populizem, mora tega videti tudi v primeru Ambrus.
Razlika je v tem, da so zaradi neodzivnosti in nesposobnosti formalnih družbenih struktur v Ambrusu neposredno ogrožena človeška življenja. Varnost slednjih jamči ustava in glede tega državnim organom nalaga določene dolžnosti. Ne le policiji; njo je najlažje postaviti na razmejitvene črte.
V Ambrusu se mora pojaviti predsednik vlade.
Ni komentarjev:
Objavite komentar