sobota, december 23, 2006

Predsednik, naročite zabojnike na Zaplano!

Predsednik države bi moral bistveno bolje premisliti. S ponesrečenim poskusom dostavitve zabojnikov v Ambrus ni pomagal niti romski družini niti pravni državi.


Janez Drnovšek je imel bistveno boljšo možnost, da Strojanovim pomaga, ne da bi škodoval pravni državi. In z isto spravi v neugoden položaj vlado. Le z Jelko Strojan bi se moral dogovoriti, naj se z 'ambruškim' delom družine preseli na Zaplano; glede na solze Strojanove ob rokovanju s predsednikom države verjamem, da bi jo Drnovšek lahko prepričal. Na Zaplano pa bi moral naročiti tudi zabojnike. In povabiti novinarje, čim več, domačih in tujih. Temu bi se reklo državljanska neposlušnost prvega državljana.

Ja, točno to: prav zdaj je (bil) pravi trenutek, da predsednik države dobesedno upošteva nasvete rasistov v slogu 'kdor ima cigane tako rad, pa naj jih vzame k sebi'. Še več, Drnovšek, ki si je vzel svobodo nekonvencionalnega opravljanja funkcije predsednika države, bi lahko tam za božič naredil praznik, z domačim kruhom, potico in pečenim pujskom vred. Me prav zanima, kaj bi potem storila vlada. Bi morda poslala vlačilce in delavce, da spet naložijo in odpeljejo zabojnike? Bi poslala policijo, da 'zavaruje' predsednika države? Bi domači in svetovni javnosti razlagala, da se je predsedniku zmešalo?

S tem, kar je poskušal danes, je predsednik republike zgolj nevarno zabrisal mejo med nekonvencionalnostjo in nespoštovanjem pravnega reda.


Gospod predsednik, zabojniki so najbrž še nekje, do božiča pa tudi še nekaj ur. Še imate čas! Naročite jih na Zaplano!

sreda, december 20, 2006

Pinochet ali Castro?

Tistih, ki bi Augusta Pinocheta razglašali za demokrata in liberalca, je zanemarljivo malo. Tudi Fidel Castro ni nikoli ponudil posebnega razloga za to, da bi ga imeli za kaj več kot to, kar je bil – diktator. Pa vendar, Castro je mnogim 'kljub vsemu nekako simpatičen', Pinochet pa komaj komu. Obstaja za to nemara kakšen utemeljen razlog?

Niti Pinocheta niti Castra ni mogoče 'obtožiti' za širjenje demokratičnih in liberalnih (v smislu svobodomiselnih) idej. Prav nasprotno: oba sta (komaj pokonci stoječo) demokracijo v svoji državi pokončala, vsakogar, ko je mislil drugače in je to tudi povedal, čeprav šepetaje, pa pobila, mučila ali zaprla. Štetje, kateri jih je koliko oziroma, kateri jih je nemara več, je neumestno. Zadostoval bi en sam, vsak izmed njunih režimov pa jih ima na vesti tisoče.

OK, je morda kaj, kaj jima je šteti v dobro? Tukaj se nemudoma lahko znajdemo na spolzkih tleh logike 'že res, da je Hitler pobijal Žide, ampak vsi Nemci so imeli delo' oziroma 'ideja socializma je bila dobra, le da jo je Stalin zlorabil'. A ne gre za takšno 'absolutno' primerjavo (s katero bi 'relativiziral' zločine enega ali drugega), ampak 'relativno' primerjavo.

Denimo, Castrov režim je opismenil Kubance in jih zdravstveno oskrbel do določene ravni, BDP na prebivalca pa znaša okrog 3500 dolarjev (leta 1960 okrog 500 dolarjev, leta 1973 okrog 1000 dolarjev).

Pinochet je na drugi strani vzpostavil delujoče državne institucije in gospodarski sistem, BDP na prebivalca pa znaša dobrih 12.000 dolarjev (leta 1960 1160 dolarjev, leta 1973, ko je Pinochet prevzel oblast, nekaj manj kot 1500 dolarjev). Čilu se je leta 1990 'posrečil' razmeroma miren prehod v demokracijo, čeprav je bilo takratnih dobrih 5000 dolarjev na prebivalca hudo nepravično razporejenih. (Končno je Pinochet prevzel oblast, da zaščiti interese – tudi ameriškega – kapitala in veleposestnikov.)

Naj tvegam napoved: Kuba se bo po Castrovi smrti samo po naključju izognila nemirnemu in zelo verjetno tudi nasilnemu prehodu v … (demokracijo? novo diktaturo? …) Ob današnjih 3500 dolarjih na prebivalca, pa če so ti še tako 'pravično' razdeljeni, se to ne zdi mogoče. Za kaj takega bi bilo, če vzamem čilskih 5000 dolarjev iz leta 1990, potrebnih, čez palec, kakšnih 7000 dolarjev).

Pinochet ali Castro?

ponedeljek, december 18, 2006

Dress code (korektnega) liberalizma

Berem, da je glede na prebivalstvo število posilstev v Oslu šestkrat višje od števila posilstev v New Yorku. Hm! Nekako ne gre v sliko, kajne? A bistvo šele pride.

Najprej ugotovitev o pozitivni korelaciji med številom posilstev in 'soočenjem' vrednot. Dve tretjini posiljevalcev sta iz 'nezahodnega' kulturnega kroga. Naraščanje števila posilstev v norveškem glavnem mestu po statistiki ustreza povečanemu priseljevanju iz muslimanskih držav.

Digresija: Kaj je liberalno – strinjati se s pravico muslimank, da nosijo ruto v skladu s svojim verskim prepričanjem in kulturnim izročilom ali razglašati rute za simbol v zahodni kulturi nezaželene ženske neenakopravnosti? Je liberalno živeti z muslimani, kakršni so ali bi moral pravi zahodni svobodomiselnež nenehno opozarjati na demokratične primanjkljaje islamske kulture?

V Berlinu je bila Mozartova opera Idiomeneo tri mesece 'zamrznjena'. Del zahodne liberalne srenje je menil, da nima smisla izzivati muslimanov. Drugi del taiste srenje je to potezo kritiziral kot napačno. Zdaj je ob strogih varnostnih ukrepih opera spet na sporedu.

Dilema je še vedno: Je liberalno 'na svojem dvorišču' početi nekaj, kar bi ali bo morda koga od gostov ali nepovabljenih mimoidočih vznemirilo ali celo razbesnelo? Je liberalno tudi tam, kjer so liberalci v večini, razmišljati o kulturi in vrednotah manjšine?

Norveški profesor socialne antropologije Unni Wikan pravi, da mora ženska, ki pri oblačenju in obnašanju ne upošteva multikulturnosti okolja, del odgovornosti za morebitno posilstvo prevzeti nase: »Norwegian women must realize that we live in a multicultural society and adapt themselves to it.«

Slišati je politično korektno, da ne rečem strpno, vendar – a je tudi liberalno?

četrtek, december 14, 2006

Rupel v spopadu z uravnoteženimi mediji

Večer, RTVS in Delo že tretji dan uravnoteženo molčijo. Minister za spore s sosednjimi državami, urejanje tiskovin in pisanje sobotnih prostih spisov se je znašel v nenapovedanem spopadu s koalicijo voljnih, ki še vilenske izjave ni podpisala.

Sem gledal preveč vesternov, da bi bil tiho, ko se trije z molkom pritrjevanja spravijo na enega samega. Štajerski nadregionalec, javna hiša in magazinirani dnevnik pač preveč očitno zlorabljajo svojo uravnoteženo pozicijo. Ministrstvo za zaščitna dela na pročelju nadnaravno zgodovinskega ministra za spore … jim na svoji spletni strani že več kot dva dni ponuja borih 4290 znakov (s presledki) dolgo sporočilo o nepomembnem dogodku, ki ga tako rekoč, pravzaprav, kljub vsemu, v bistvu, ne glede na, v zvezi z, upoštevaje in z ozirom na sploh ni bilo, oni pa – kaj? Nič.

Nič. Od vseh 4290 znakov so vzeli le zadnjo števko. Nič.

Minister je kajpak gospod in kot gospod kakopak ne prosi za pomoč v boju zoper medije, katerih lastniki se ne zavedajo, katera politična opcija je zmagala na zadnjih volitvah. Kajti če ne bi zmagala ta opcija, bi bila danes na oblasti neka druga opcija. V politiki pa je treba gledati naprej, če se nočeš zmotiti. (Malo me je zaneslo, se opravičujem za te asociativne digresije.) Torej je docela logično, kar pravi ministrstvo za zaščitna dela na pročelju … ministra za spore … : »V konkretnem, politično docela nezanimivem primeru je ministrova soproga po ministrovem naročilu nakupila nekaj vsakdanjih predmetov in jih s pomočjo ministrovega sodelavca in vozila v lasti MZZ odnesla v stanovanje (če je pri tem kupila še kakšnega za zasebno rabo, ji bo, upajmo, to blagohotno oproščeno).«

Politično docela nezanimivem primeru! Po ministrovem naročilu! Vsakdanjih predmetov! Kakšnega za zasebno rabo! Ne vem, kako uravnoteženim medijem to povedati še bolj jasno. Minister je naročil in ministrova naročila so že od nekdaj politično docela nezanimiva! Vsakdanji predmeti pa tudi še nikoli niso bili za zasebno rabo!

Ministru izražam svojo neomejeno solidarnost ob njegovem spopadu z uravnoteženimi mediji. Nisem pa v strahu zanj, saj vem, da ima minister svoje večno mesto v zgodovini, nekje ob Jožefu Kantorju, že zagotovljeno.

nedelja, december 10, 2006

Tudi all-time high ni več nedosegljiv

Dobro, ne rečem, da sta bili zamisli posebej izvirni, a si izvedbi za tehnični in umetniški vtis zaslužita zelo visoke ocene. Eden je letel po zraku nekaj deset metrov, drugega je preklalo.

Pa tudi končni dosežek kajpak šteje. Sedem tako rekoč na mah. Lanska bilanca je že daleč zadaj, ob takšnem visokem ritmu celo all-time high v samo še treh preostalih tednih ni nemogoč.

petek, december 08, 2006

Popis smete opraviti sami, morete ga pa ne

Danes sem bil na geodetski upravi. Da vzamem popisni vprašalnik. Se pravi, nameraval sem ga vzeti, ker me nekako zmrazi ob predstavi, da bi popisovalko/ca spustil v stanovanje.

Želite? – Dober dan, rad bi popisni vprašalnik! Gospod uradnik se je najprej za hip zazrl nekam v daljavo, me nato pogledal in vprašal: Zakaj pa? – Ja, da ga izpolnim in prinesem nazaj.
Videti je bilo, da s tako čudnim primerkom državljana še ni imel opravka.
Bila sva na hodniku, pred njegovo pisarno, ker je neko državljanko pravkar pospremil do svojega kolega v drugi pisarni.
Ja, veste …, je začel, potem pa se mu je ustavilo. Bil sem prijazno razpoložen, zunaj je malodane sijalo sonce, in sem mu hotel priskočiti na pomoč: No, po zakonu je mogoče popis stanovanja opraviti tudi tako, mar ne? – Hja, po zakonu že, ampak veste, to je bolj zgodba za na televizijo.

Aha, lahko si mislite, da me je šele zdaj začelo prav zanimati. Nadel sem si najbolj nedolžno obličje in razumevajoče vprašal: Torej še nimate vprašalnikov? Hvaležno je pograbil iztočnico in pokimal. Oziroma odkimal: Ne, nimamo jih.
Nato ga je zanimalo, zakaj bi jaz to pravzaprav rad. Ja zato, ne, da se mi ne bo treba ukvarjati s popisovalcem.
Precej čudaška se mu je morala zdeti ta reč, žrtev tovrstne pomisli pa je postal njegov kolega, ki je neprevidno prečkal hodnik: Ti, xyz, gospod tukaj bi rad popisni vprašalnik.
Pošlji ga k šefu, naj ga vpiše v vrstni red. Odgovor je bil bliskovit in glede na poprejšnjo konverzacijo presenetljiv.
Torej se je treba postaviti …
Še preden sem končal, je tudi tega gospoda uradnika zanimalo, kaj mi bo vprašalnik. Ja, ne da se mi čakati na popisovalca. – Ah, a vas po novem letu ne bo nič doma? – Kaj pa vem, kje bom po novem letu. – Eh, enkrat se bosta že našla. – Ja, ampak zakaj pa ne morem dobiti vprašalnika? – Pa zakaj bi to radi? Za vas je bistveno bolj preprosto, če to naredi popisovalec. Če izpolnite sami, pa ne bo kaj v redu, boste vi odgovorni. Če pa on kaj za…, je pa to njegov problem.
Hm, pa oštevilčeno moje stanovanje tudi še ni, sem zinil. S tem sem jima nehote povzročil skrbi. Kako pa to? Kdo pa je vaš upravnik? To morate pa njega poklicati! Nekako se mi je zdelo, da mene prav nič ne briga, zakaj moj upravnik še ni oštevilčil mojega stanovanja, bo že on odgovarjal za to, a sem bil raje konstruktiven: Naj torej pokličem upravnika? – Ja, vsekakor!

Zdaj je se je prijetno kramljajoči družbi pridružil še tretji uradnik. Morda ne boste verjeli,a prisežem, da je tudi njega zanimalo, zakaj nočem nadležnega opravila prepustiti popisovalcu.
Bil sem, kot rečeno, prijazen, a pretiravati s tem nisem hotel. Tretjič ponavljati istega pa se mi tudi ni ljubilo. Torej sem poskusil s nečim, kar se mi je zdelo provokacija: No, res je, še vedno mi ostane upanje, da mi popisovalca ne bo treba spustiti v hišo, ker bo zakon padel na ustavnem sodišču!
V pričakovanju reakcije sem hitro preletel vse tri uradniške obraze in … Moj prvi naslovnik je bil najhitrejši: To tudi mi upamo! Priznam, potreboval sem kakšno desetinko sekundo, preden se mi je po prvem presenečenju posvetilo: Pa ja, ta popis je zanje samo dodatno delo. Če zakon pade, jim ga ne bo treba opraviti, plača pa bo ostala ista.

Postal sem še bolj prijazen, izrazil razumevanje za njihove težave in se začel ritensko umikati proti izhodu: Najlepša hvala!

PS: Sinoči sem bil v izjemno prijetni in pametni družbi. Torej moški. V naprotju s splošno razširjenim prepričanjem, da se moški pogovarjajo samo o petih stvareh (poslu, politiki, športu, avtomobilih in ženskah), smo zadnje tri iz domnevno klasičnega repertoarja povsem preskočili, smo pa med najmanj 10 topics precej časa posvetili tudi popisu stanovanj.
Pa je nekdo zinil: Zakon je zato tako zapleten, podroben in protisloven, da bi ja padel na ustavnem sodišču. Vselej, ko kakšni dovolj močni družbeni skupini ni do tega, da bi določen zakon res izvajali, je zakon tako napisan.
Pripomba se mi že sinoči ni zdela povsem brez soli, po današnji izkušnji na geodetski upravi pa se mi zdi, da boljše razlage pravzaprav ne more biti.

četrtek, december 07, 2006

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (III)

Po večinskem modelu, ki bi najmočnejšo stranko na volitvah ’favoriziral’ s tem, da bi ji dodelil vse 'izgubljene' glasove, bi imela SDS danes v državnem zboru 36 poslancev, LDS 19, SD 9, NSi 8, SLS in SNS po 6 in DeSUS 4 poslance.
Razdelitev sedežev temelji na dveh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripadajo 'izgubljeni' glasovi, to so glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom, leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka); med druge stranke se sedeži razdelijo po 'čistem' proporcionalnem (ne po veljavnem) sistemu glede na zbrane glasove.

Primerjava te hipotetične delitve z možno delitvijo sedežev po enakem sistemu leta 2000 pokaže, da bi takrat LDS dobila manj poslanskih sedežev, čeprav je na volitvah dosegla občutno boljši izid od SDS leta 2004. Razlog za to je v majhnem številu 'izgubljenih' glasov leta 2000 (3,75 odstotka). Takrat bi torej LDS po tem modelu dobila 35 sedežev, SDS 14, SD 11, SLS in NSi po 8, DeSUS, SMS in SNS pa po 4 sedeže. Leta 2004 bi tako Janševi SDS za koalicijo zadostovali NSi in SLS ali DeSUS, potemtakem dve stranki, leta 2000 pa bi Drnovšek vlado lahko sestavil zgolj ob sodelovanju Pahorjevih socialnih demokratov. Zaradi preglednosti in preprostosti se mi zdi osebno bolj ustrezen model z dodelitvijo absolutne poslanske večine relativni zmagovalki volitev. Torej sistem, po katerem bi Janševa SDS danes imela v državnem zboru 46 poslancev in vlado, v kateri bi sedeli zgolj njeni ministri. Ne vidim nevarnosti, da bi bila demokracija zato (kaj bolj) ogrožena. Opozicija bi bila močna in raznorodna, razmere pregledne, majhne stranke ustrezno zavarovane, 'izgubljeni' glasovi pa upoštevani. Še vedno to ne bi bil niti približno angleški sistem winner takes it all (po njem bi bili danes v slovenskem parlamentu le SDS in LDS), pa tudi ne za volivce nerazumljiv madžarski ali francoski večinski sistem.
Kljub temu oziroma prav zato, ker ta hip to nikogar ne zanima, je zdaj primeren čas za razmislek o tem, s kakšnim volilnim sistemom nadomestiti sedanjega. Vlad, ki so bile kar naprej prisiljene iskati najmanjši skupni imenovalec, torej tisto, s čemer se strinjajo vse – četudi še tako »raznorodne« koalicijske stranke, smo imeli že veliko, pomanjkljivosti tega sistema pa so toliko bolj očitne, kolikor na drugi strani sistem konstruktivne nezaupnice preprečuje predčasne volitve.
Togo ustavno ogrodje za oblikovanje vrha izvršilne oblasti je imelo doslej najmanj dvakrat naravnost tragikomične posledice: prvič, denimo, leta 1996, ko je 'prebežnika' potreboval mandatar Janez Drnovšek, in leta 2000, ko so dodaten glas potrebovale pomladne stranke. Ni videti, da bi se ta 'uravnotežena polarizacija' slovenskega volivnega telesa kmalu bistveno spremenila, spodbuja pa strankarsko razdrobljenost. Proporcionalni volivni sistem z večinskim popravkom bi prej deloval v nasprotni smeri.
Slovenija s težavami zaradi proporcionalnega volivnega sistema ni edina. Nemška velika koalicija kot edina možna za sestavo vlade po zadnjih volitvah ni (in najbrž ne bo do konca mandata) v svojo učinkovitost prepričala nobenega Nemca. Hude težave že s samo sestavo vlade pa imajo od oktobrskih volitev naprej tudi Avstrijci.


Od sosedov, natančneje, od graškega ustavnega pravnika Klausa Poierja, je tudi osnovna zamisel, ki sem jo uporabil kot izhodišče za razmišljanje. Poier pravi temu sistemu minderheitenfreundliches Mehrheitswahlrecht; ker se mi ne da ukvarjati s tem, kako bi to prevedel v človeku prijazno slovenščino, sem oba modela raje poimenoval proporcionalni volilni sistem z večinskim popravkom.

torek, december 05, 2006

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (II)

Ob večinskem volivnem sistemu, prijaznem do manjših strank, bi imela Janševa SDS zdaj 46 poslancev, LDS 15, SD in NSi po 7, SLS in SNS po 5, DeSUS 3, 2 pa bi bila poslanca narodnostnih skupnosti.

Razdelitev sedežev temelji na treh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripade absolutna večina poslanskih sedežev in ni soudeležena pri delitvi 'izgubljenih' glasov; ti, torej glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom), se 'čisto' proporcionalno (ne po trenutnem modificiranem proporcionalnem modelu) razdelijo med druge stranke (leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka).

Na podlagi takšnega volivnega sistema bi lahko SDS kot največja stranka leta 2004 sama oblikovala vlado, pri tem pa prevzela tudi vso odgovornost pred parlamentom in volivci. Pri tem bi morala računati na močno, čeprav raznorodno opozicijo.

Kajpak, tudi koalicije bi bile še možne, če bi se komu zdelo potrebno ali koristno. Zdajšnja, denimo, bi po tem modelu imela ustavno, torej dvotretjinsko večino 61 poslanskih sedežev. Na prvi pogled neprijetna možnost, a vprašanje je, ali bi možnost spreminjanja ustave res odtehtala vso breme oblikovanja in vzdrževanja koalicijskih razmerij. Na drugi strani bi bilo morebitno 'oktroiranje' ustavnih sprememb s pomočjo koalicijskega glasovalnega stroja izjemno politično tveganje za vse vpletene stranke.

Na podlagi podatkov o volilnih izidih si lahko sami izračunate, kako bi slovenski parlament zgledal v minulih parlamentarnih sklicih (in si poskusite zamislite, kaj bi nam morebiti ostalo prihranjeno in kaj smo nemara zamudili). Za ponazoritev tukaj le še 'projekcija' za leto 2000. LDS, ki je takrat osvojila 36,26 odstotka glasov, bi imela torej 46 sedežev, sledile pa bi ji SDS z 11 poslanci, SD z 8, SLS s 7, NSi s 6, DeSUS s 4, SMS in SNS pa bi jih imeli po 3. ('Izgubljenih' glasov je bilo takrat za 3,75 odstotka).

(O modelu, ki bi ’favoriziral’ najmočnejšo stranko, vendar brez samodejne dodelitve absolutne večine, pa jutri.)

ponedeljek, december 04, 2006

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (I)

Kaj bi bilo, če bi po volitvah 2004 vlado sestavljali samo Janševi demokrati? Če bi, na podlagi drugačnega vrednotenja volilnega izida SDS kot najmočnejša stranka »samodejno« dobila poslansko večino s 46 sedeži?

Možnost glede na to, kar smo videli v minulih dveh letih ni videti najbolj prijazna, bi bila pa vsekakor bistveno bolj pregledna. Janša ne bi imel izgovora, da mu Bajuk ne da novega ministra za delo, Bajuk ne bi mogel pritlehno rovariti proti policijskemu ministru, konec koncev pa še nikomur ne bi bilo treba gledati Podobnika in Erjavca.

Drži, Rupar bi bil v tem primeru, denimo, finančni minister, Krkovič ali Njavro obrambni, poslušni Tanko bi bil minister za delo in Dobrajčeva za okolje in prostor …, morda bi pregovorili celo Jambreka, da prevzame pravosodje… Strašljivih opcij je veliko, vendar ... Bi bilo zato kaj bistveno slabše? Prej nasprotno, predsednik vlade bi imel možnost, da naredi, kar se je nakanil in obljubil pred volitvami, vsi drugi pa bi mu pri tem v nenačelni opozicijski koaliciji gledali pod prste.

Zamislite si samo sceno v parlamentu, ko Bajuk ob podpori Cvikla kritizira Ruparja zaradi proračunske porabe, ta pa jima vrača v svojem slogu; ali pa, da se Erjavec s Potrčem spravi nad Njavra zaradi zapravljanja denarja za oklepnike. Da ne bi Bajuk kritiziral Janševe vlade? Ni problem, bi pač pogorel na naslednjih volitvah.

Če dobro pomislite, je možnost, videti parlamentarne obračune med »istorodnimi« strankami, bistveno bolj privlačna od tega, kar gledamo – ali pa ne – zdaj. Zgodbe o levih in desnih, partizanih in domobrancih, diktaturi prej in avtokraciji zdaj …, znamo vendar že na pamet. Nekaj novega pa bi bilo poslušati Drobniča, ki se v imenu družinskih vrednot spravi nad (razvezanega?) premiera zaradi nelegalizirane različnospolne zveze.

Vem, da vprašanje volilnega sistema trenutno ni aktualno. Še več, zelo verjetno še nekaj časa ne bo, ker v državnem zboru ne bo potrebne večine za ustrezno spremembo ustave. Poleg tega ni videti, da bi poslance sprememba volilnega sistema zanimala. Utihnila je celo SDS, ki je bila še pred zadnjimi volitvami vneta zagovornica večinskega sistema. Pomanjkanje poslanskega interesa je razumljivo, saj jim zdajšnji volilni sistem zagotavlja dolgoletno udobno ždenje v zadnjih klopeh, če se le s čim ne zamerijo šefu stranke in/ali poslanskega kluba.

(O tem, kako bi Janša prišel do »absolutne« oblasti, pa v nadaljevanju jutri.)

četrtek, november 30, 2006

Večer in Delo kot javna hiša

Dobro uravnoteženih medijev očitno nič ne spravi iz ravnotežja. Večer in Delo, recimo, pod svojimi članki o zadnji Piramidi na spletnih straneh strpno prenašata vse šovinistične izpade.

Kakor ni bilo presenetljivih tistih koliko-že-odstotkov podpore kateremu-že-zmag(ovalc)u torkovega svinjanja v javni hiši, tako tudi ti spontani izlivi sovraštva niso nepričakovani. Uredništvi bi jih morali pričakovati in se nanje pripraviti. O določenih stvareh odgovorno uredništvo ne sme omogočiti spontane razprave. V imenu demokracije pač.
V imenu demokracije namreč tudi ni mogoče razpisati referenduma na temo končne rešitve (endlösung) romskega vprašanja. Čeprav bi nekateri to nemara radi in čeprav bo morda kakšnemu šovinističnemu poslancu to celo padlo na misel.

PS: Ni videti, da bi šlo za šalo, novica o tem, da so vaške straže včeraj pregledovale policijska vozila, očitno drži.

sreda, november 29, 2006

Odstopite, gospod Možina!

S to izjavo, gospod Jože Možina, se pa ne morete izmazati! Da se je "zaradi nespoštovanja pravil enega od trojice gostov" sinočnja Piramida razvijala v nedopustno smer, je strahopetno in poniglavo sprenevedanje, gospod direktor javne hiše.

Kot strahopetnega poniglavca vas, gospod direktor, razkriva sama voditeljica oddaje v komentarju incidenta, ki se je menda zgodil po oddaji. Če je korektno prenesen, je pozornosti vreden tale njen stavek, dobro si ga preberite: … "Nič hujšega se ni zgodilo. Jelinčič je pač na svoj znan način v oddaji govoril zoper Rome, kar je enega ujezilo." … Ta stavek dokazuje, da ste vsi odgovorni v javni hiši dobro vedeli, koga vabite in kako bo govoril. Kljub temu oziroma prav zato ste to storili, torej ga povabili. Voditeljici oddaje gre v njeni kratkovidni ambicioznosti in hlepenju po slavi nemara "le" za gledanost, čeprav za ceno poskusa medijskega umora določene etnične skupine. Voditeljica oddaje, ki ima nad seboj urednika, je v bistvu nepomembna.

Zanjo sta odgovorna vidva, direktor in urednik. Vidva bi ji morala razložiti, če je bilo vabilo njena ideja, zakaj ga ne more povabiti. Vam, gospod direktor Možina, in resornemu uredniku, ki ste ga vi nastavili, ne bi smelo iti samo za gledanost. Vi, gospod Možina, bi se morali zavedati, da ste direktor javne hiše, ki ne sme sodelovati pri razpihovanju šovinizma. Zaradi številnih razlogov, ki vam jih ne bom našteval (od ustave do aktov vaše javne hiše). Spominjam pa vas, gospod direktor, na petkov poziv treh predsednikov (države, parlamenta in vlade) k strpnosti. Za vas, gospod direktor javne hiše, je takšen poziv zakon! Kot tudi podoben poziv predsednika vlade v ponedeljkovih Odmevih.
Gospod Možina, vi ste vedeli, kdo je povabljen v oddajo. Vaša javna hiša je na to gledalce vsiljivo opozarjala nekaj dni pred oddajo. Vi, direktor Možina, ne morete obžalovati nespoštovanja pravil oddaje, vi se ne morete skrivati za hrbtom notorično šovinističenga poslanca. In da vam ne bi padlo na misel, gospod Možina, odstaviti ali kakor koli drugače zvaliti krivdo na voditeljico oddaje ali njenega resornega urednika!

Vi sami, Jože Možina, direktor javne hiše, ste tisti, ki mora iti! Odstopite, gospod Možina!

torek, november 28, 2006

My ass, minister Virant!

Minister Gregor Virant je zadovoljen z napredkom javne uprave v zadnjih dveh letih. Tega, da njegovi uradniki niso bili sposobni izpeljati upravnega postopka za odstranitev nezakonite gradnje Strojanovih, minister ni omenil.

Minister Virant je tako objektivno odgovoren za to, da so bili Strojanovi oktobra 2006 še v Ambrusu, na tem dejstvu pa temelji tudi njegova odgovornost za zaostrovanje razmer, ki ga spremljamo zadnji mesec in pol. Če morda niste slišali predsednika vlade v Odmevih na RTVS ta ponedeljek, naj posebej za vas, gospod minister, povzamem.

Od leta 2002 obstaja pravnomočna odločba o nezakonitosti gradnje Strojanovih, prejšnje vlade pa na tej podlagi niso storile nič, kar bi bilo treba, da se pravni red spoštuje. Ob tem, bodite pozorni, gospod Virant, je vaš nadrejeni, gospod Janez Janša, priznal, da tudi njegova vlada doslej ni storila ničesar, čeprav je že dve leti na oblasti. (Premi govor predsednika vlade vam je na voljo v online arhivu RTVS, žal pa vam ne morem pomagati z neposredno povezavo. A se boste že znašli, začnite na www.rtvslo.si.)

Res je, gospod Virant, predsedniik vlade vas izrecno ni omenil, vendar ne vidim, kdo drug razen vas bi lahko zadevo glede na pristojnosti zamočil in spravil gospoda Janšo v tako neugoden položaj. Da je neugoden, se bova najbrž strinjala: gospod Janša je ja predsednik vlade, ki je obljubila, da bo boljša od prejšnje, zdaj pa mora zaradi vas priznavati, da nečesa ni storila – enako kot prejšnja.

Skrbi me za vas, gospod minister, zato vas tukaj dobronamerno opozarjam na drugih 72 nezakonitih romskih naselij širom Slovenije. Preden se kdo od okoliških zakonitih naseljencev spomni, da bi poklical policijo za policijsko deportacijo »slepih« romskih prebivalcev na davkoplačevalske stroške, vas prosim, da skrbno pregledate, katere od teh naselbin so že godne za izpeljavo upravnega postopka in posledično rušenje. Če kod še manjka pravnomočna odločba, pa dajte, za božjo voljo, podvizati kolega, pravosodnega ministra Lovra Šturma.

Tega vam ne bi tako zavzeto predlagal, če ne bi iz že omenjenega nastopa gospoda Janše v javni hiši razbral, da bo država Strojanovim poiskala nadomestno zazidljivo lokacijo. Iz tega sklepam, da jo bo tudi za drugih 72 – ali kolikor jih pač je – romskih družin storila enako. Kajti pred zakonom so vsi Romi enaki, za vlado pa zato vsi isti.

ponedeljek, november 27, 2006

Prepozno, gospod Janša!

Temačno je bilo vaše obličje, gospod premier. Hudo, res, ko človek niti sredi noči nima miru pred kamerami. Na koncu pa še to zborovsko dretje sredi vaše volivne trdnjave in v vaši prisotnosti: Prasice!

Volivci so res ena nehvaležna žvižgajoča svojat, kajne? Nič čudnega, da vam ni bilo do izjav. Sploh, ker so po vašem mnenju tako in tako krivi mediji. Ali pa ste že spremenili svoje stališče s tem v zvezi?

Precej slaba in draga je postala vaša najmanj slaba in cenejša rešitev, gospod Janša! V noči s sobote na nedeljo poslušati razjarjene rojake in prepričevati neubogljive Rome ni ravno prijaznejši način, kako preživeti konec tedna. Kdo bi si mislil, vi, predsednik vlade, tako rekoč ponočujete z Dolenjci in Cigani, na koncu pa še tega ne veste, kdo od njih je bolj naporen.

Toliko truda za nič, gospod premier! Ste bili pač prepozni. Če ste že hoteli ponočevati z njimi, enimi in drugimi, bi to morali storiti tisto noč, ko ste odobrili – molče ali dejavno, vseeno – deportacijo Strojanovih v Postojno.

A vendarle, lepo od vas, da ste primer romske družine minulo noč javno povzdignili v zadevo, s katero se osebno ukvarjate. Tako ne bo več nesporazumov, volivcem je jasno: ne Mate ne Zver ne Podobnik ne Virant – vi osebno ste odslej odgovorni za vse, kar se bo še zgodilo. S pozivi k strpnosti si ne morete olajšati te odgovornosti. Vi ne, kajti vi ste krivi za to, da se zdi Slovenija po pičlem mesecu od vaše najmanj slabe in cenejše rešitve kot rezervat rasistov. Kar še vedno nočem verjeti, da je.

Prepozno ste se spomnili na strpnost, gospod Janša! Od vaše najmanj slabe in cenejše rešitve ni ostalo nič. Za nikogar! Ne za Strojanove, ne za državo in ne za vas. To, da ni ostalo nič za vas, me, priznam, ne moti.


sreda, november 22, 2006

Tako je, Drni, ta država potrebuje psihiatrinjo!

Po iztrebljenu čarovnic v imenu Boga v tej državi ni ostalo veliko medijev, torej ljudi, ki sprejemajo in posredujejo znamenja iz onostranstva. Ali pa iz podzavesti, ki je pravzaprav tudi nekaj transcendentalnega.

Čeprav leve in desne, partizane in domobrance, liberalce in klerikalce, kontinuiteto in pomlad … celo agnostike in skeptike … pa Rome in one z dokumentiranim praslovanskim plemenskim deblom … že dlje časa, da ne rečem od osamosvojitve (ali pa še od prej), črviči dvom, ali je ta država povsem normalna, tega na glas ni nihče govoril. Razen v afektu, pa se je potem hitro popravil in opravičil. Kaj si bodo pa sosedje mislili!? Naj sosed, ne vrag, bo mejak!

No, državljani si vsake toliko časa izberejo tudi prvega izmed sebe. Prvi državljan lahko govori namesto vseh … … levih in desnih … agnostikov in skeptikov … da ne ponavljam tega (saj veste, jaz bom predsednik vseh državljanov), čemur se po ustavi reče, da jih predstavlja oziroma reprezentira. Ker predstavlja vse, mu ni treba govoriti samo normalno. Lahko naklati kaj o ozimnici ali koncu sveta, na primer, pa zato še ni nor. V tistem trenutku samo predstavlja državljane, ki po večinski konvenciji niso normalni. Drugič spet lahko govori popolne abotnosti, pa zato še ni neumen. Pač samo govori v imenu bebcev med državljani.

Tako mora tuintam predsednik države povedati tudi kaj v imenu državljanov, ki si nečesa ne upajo povedati na glas. Če dobi sporočilo, kaj se dogaja v njihovi podzavesti. Janez Drnovšek ga je očitno dobil, tistega v zvezi s potlačenim dvomom o nenormalnosti te države. In je spregovoril: ta država potrebuje psihiatrinjo. Predsednik države Janez Drnovšek je potemtakem medij, v teh krajih dokumentirano prvi po iztrebljenju čarovnic.

Od Freuda naprej, najmanj od takrat, pa je znano tudi, da se mnogi pacienti nočejo soočiti z lastnimi travmami. Možen, celo zelo verjeten je tako odpor številnih državljanov do razkritja njihovega podzavestnega dvoma v normalnost te države. Ti državljani bodo zato nasprotovali predsednikovemu sporočilu, da ta država potrebuje psihiatrinjo.

ponedeljek, november 20, 2006

Bravo, le eno samo truplo še manjka!

Poziv po krvavem martinovem koncu tedna je padel na ploden asfalt. Pet mrtvih v borih treh dneh. Super! Do lanskega dosežka manjka samo še eno truplo.

Izvirnosti tudi ta konec tedna ni manjkalo: dva sta se šla celo utopit. Ni slabo, tako je treba, kadar gre za nohte, ko je treba povečati število mrtvecev na slovenskih cestah! Zdaj smo pri 232, lani ob tem času smo bili pri 233.

Da to ni pietetno do ponesrečenih, do njihovih svojcev in prijateljev, sem se vprašal že zadnjič? Še vedno se strinjam, res ni. In ponavljam še nekaj. Trpnik kot olajševalna okoliščina mi gre na živce: se je zgodila (nesreča). Ni se zgodila, nekdo je bil dejaven. Zgodi se potres. Temu se reče naravna nesreča. Če bi se strinjal s trpnikom, bi bile razmazani, razkosani, razmesarjeni in utopljeni človeški ostanki na slovenskih cestah in ob njih posledica naravnih nesreč. Pa niso.

Dajmo še malo, skozi rdečo, čez neprekinjeno, v škarje, 90 skozi naselje … Eno samo truplo še manjka, z dvema pa bo lanski dosežek že padel!

četrtek, november 16, 2006

Vznemirjeni Stres

Škofa Antona Stresa vznemirja »hlastanje za dobičkom in užitkom«. Kritizira vlado, ki da popušča na vsej črti in celo aktivno omogoča, denimo, genetske raziskave, nedeljsko delo ali igralništvo.

Nekoč, pravi škof, so temeljne osebne, družinske in krščanske vrednote načrtno uničevali komunistični oblastniki, danes jih zastopniki liberalnega kapitalizma.

Kakor je razvidno iz komentarjev pod škofovim razmišljanjem, se njegovim bratom in sestram, a tudi agnostikom, zdi problematično še vse kaj drugega. Radi bi slišali škofovo stališče – in škofovske konference – še o čem drugem. In še čakajo nanju.

torek, november 14, 2006

Vsi smo mi Malo Hudo, gospod predsednik!

Morda bi bilo pa 200 specialcev vendarle cenejših, gospod premier, kaj pravite? Morda vaša najmanj slaba rešitev z deportacijo ni bila najboljša. Morda je šele vaše počezno salonsko besedičenje o nujnosti ukrepanja na terenu uzakonilo nestrpnost in netolerantnost. Morda pa še vedno niti ne razumete, zakaj New York Times (in še prej International Herald Tribune) ne razumeta, da se vam, vaši vladi, zdijo nemogoče, drage, teoretske in salonske rešitve, ki so edino možne – ker so pač zakonite.

Ne verjamem, da boste sčasoma spoštovanje pravnega reda doumeli kot vselej najcenejšo rešitev, čeprav se zdi, da trenutno nemara veliko stane. Vaš značaj, gospod Janez Janša, ni takšen, vi niste učljivi, le do določene mere prilagodljivi. Morda, to se mi zdi možno, boste torej zaradi okoliščin navsezadnje spremenili svoje stališče do primera, ki ga je vaša vlada spremenila v afero. Afero, ki bi vas in to vlado morala odnesti (a vas seveda ne bo), saj ste poskrbeli, da je ta država postala znana po svojih palestincih. Bi pa že bilo bolje, če bi po kakšnem naključju postala znana po tisti gasilski znački, predstavljeni prejšnji teden.

Vaš minister, slišim, Strojanovim zdaj že išče novo ozemlje. Na tistem, ki jim ga je ponudil, se ne bodo mogli, se ne bodo smeli naseliti. Pa nista menda z ministrom res pričakovala, da bo mogoče za Strojanove najti novo ozemlje? Zakaj bi jih pa drugje sprejeli, če jih v Ambrusu niso hoteli imeti za sosede? Ne vem, ali ste vi res mislili, da so v Ambrusu doma nestrpneži? Ravnali ste že tako: izselimo jih od tam, jim bomo nekje drugje – kjer so manj nestrpni (česar seveda niste dejali) – našli ozemlje. To je z vaše strani žaljivo do prebivalcev Ambrusa. In politično neumno, saj ste se zmanevrirali v slepo ulico. Na njenem koncu so množice vaščanov sleherne potencialne lokacije. Naselje Malo Hudo ima preroško ime.

»Treba je le izbrati lokacijo in se dogovoriti z lokalnim prebivalstvom,« je vaš minister danes dejal v Bruslju. Res je, »le« lokacijo in dogovor potrebujete, gospod premier. In to lokacijo in dogovor boste kar iskali. Kot je ves svet desetletja iskal ozemlje in dogovor za Palestince. Zdaj ima oboje, pa vendar Palestinci nimajo ne enega ne drugega. Strojanovim boste iskali drugo ozemlje, samo da ne bi bili »tukaj«. Da bi bili drugje. Tukaj pa je vsepovsod. Za palestince od tu in tam ni nikjer drugje, je povsod tukaj. Tukaj, kjer zanje ni prostora. Kjer je zanje prostor, je drugje. Ne tukaj.

ponedeljek, november 13, 2006

Dajmo, le še sedem trupel manjka!

Za lanskim izidom Slovenija zaostaja le še za približno 3 odstotke. Piškavih sedem trupel, pa smo tam. Ta vikend je bil izdaten: tri sveža trupla na en mah. Dajmo še malo, skozi rdečo, čez neprekinjeno, v škarje, 90 skozi naselje …

Da ni pietetno do tistih treh mladih, ki so umrli v nesreči pri Kobaridu, do njihovih svojcev in prijateljev? Se strinjam, res ni. Ne vem, kako in zakaj se je zgodilo, iz dejstva, da je bilo martinovo, pa nočem prehitro sklepati. Čeprav me mika. A mi tudi dol visi, zakaj konkretno se je zgodila ta nesreča. In zakaj konkretno je potem slovenske ceste letos za kratek čas okrasilo še 221 krvavih tihožitij. Brigajo me neumnosti, ki jih ob tem klati policija.

Trpnik kot olajševalna okoliščina mi gre na živce: se je zgodila (nesreča). Ni se zgodila, nekdo je bil dejaven. Zgodi se potres. Temu se reče naravna nesreča. Če bi se strinjal s trpnikom, bi bile človeški ostanki na slovenskih cestah posledica naravnih nesreč. Pa niso.

Dajmo, sedem razmesarjenih trupel bomo pa ja še zmogli!

Potres na Obali

Malo me preseneča, preveč pa tudi ne. Žalosti pa sploh ne. S porazom Vojke Štular in Brede Pečan je politični zemljevid Obale dobil novo podobo, v predstavah kontinentalnih Slovencev nekako tradicionalno »rdeči« kos države pa spremenil barvo.

Vendar je ni zamenjal za eno samo. Preveč preprosto in hkrati zavajajoče bi bilo reči, da je Obala zdaj rumena, plava ali kakršna koli že. Je, ampak vse to hkrati. Tudi rdeča je še. In pojutrišnjem bo morda rumene še več kot danes, nemara pa bo spet več rdeče. Ali zelene.

V volivnem telesu, to je po drugem krogu mogoče dokončno reči, je spet popustilo precej strankarskih oziroma ideoloških vezi. V Ljubljani so rdeči, zeleni, modri in rumeni družno volili Zorana Jankovića, v Mariboru Franca Kanglerja, na Obali pa Tomislava Klokočovnika in Tomaža Gantarja.

Brez volivcev, ki se odločajo na podlagi kandidata, programa ali iz povsem drugih razlogov, samo ideoloških ali strankarskih ne, tudi nobenih državnozborskih volitev ne bo mogoče več dobiti. To je dobro.

Upanje, da bomo vendarle pokopali partizane in domobrance ter se znebili demosovskih in eldeesovskih osamosvojiteljev, je od danes spet za kanček večje.

nedelja, november 12, 2006

Gospa ima jajca

Ane Kavšek ne poznam in tudi ozadja zgodbe ne. S to opombo izrekam globoko spoštovanje njenemu državljanskemu pogumu in človeški solidarnosti. Kdor ponudi iz Ambrusa deportiranim Romom svoje posestvo za naselitev, mora imeti oboje.

Škoda, da nimam posestva v kakšni idilični slovenski vasi. Kaj vse bi lahko stalo na njem, če bi bilo dovolj veliko: džamija, skladišče jedrskih odpadkov, odlagališče komunalnih odpadkov dom za odvisnike, zavetišče za pretepene ženske, rockerski klub, romska naselbina…

In kmalu bi bil rešen vseh sosedov, razen tistih, ki bi si jih sam izbral.

četrtek, november 09, 2006

Nesramni cinizem Janeza Janše

Da filma z naslovom Zigeuner raus? Ne, Janša naj gre tja! ne bom videl, sem vedel že pred dvema tednoma. Kot tudi to, da bo predsednik vlade prej ali slej glede deportacije ambruških Romov izustil nekaj nesramno ciničnih v svojem slogu.

Janša je, denimo, izrazil prepričanje, da je preselitev boljša in cenejša od stalne namestitve 200 specialcev v Ambrusu. Da je šlo za reševanje situacije na terenu in ni bilo časa za sklicevanje javne razprave in se 10 let pogovarjati o tem, kako zadeve rešiti. Takšen način reševanja problemov se je po oceni premiera dogajal prejšnjih 10 let. Da je lahko govoriti na splošno o strpnosti in tolerantnosti, a salonsko govorjenje in teoretiziranje problema ne reši. Da ga rešimo, je treba ukrepati in poiskati rešitev, ki bo najboljša oziroma najmanj slaba, če ni idealnih rešitev. Da Slovenija beleži kar nekaj primerov dobrih praks integracije romske skupnosti v lokalno okolje in normalno življenje ter ob tem izpostavil Prekmurje.

Gremo od zadaj. Z zglednim primerom integracije romske skupnosti v Prekmurju ta vlada nima nič. Niti prejšnje eldeesovske in demosova. Ta zgledni primer je zgleden že iz preddemokratičnih časov. Gospod predsednik, pred domačo javnostjo in Evropo se hvalite z dosežki komunizma. Zakaj jima ne poveste, da se hvalite z dosežki komunizma?

Najmanj slaba rešitev? V določeni situaciji je katerakoli rešitev lahko najmanj slaba. Tudi deportacija iz Postojne na nenaseljeni tropski otok; še zmeraj bodo Romi živi, v Ambrusu jim vlada tega ne zagotavlja. Celo idealna je lahko takšna rešitev, saj bo veliko volivcev zadovoljnih, stroški pa nizki, zaradi prihranka pri ogrevanju in prehrani. Malo sem ciničen, to menda razumete, gospod predsednik!?

Ni bilo časa razpravljati? Saj ne bi bilo treba, gospod premier. Dve leti ste že na oblasti, imeli ste čas, vi in vaša ministra za okolje in policijo, da poskrbita za zajemališče pitne vode, registrske tablice in nasilneže. Pa niste! Ne govorite mi o 10 letih in ne namigovati na prejšnje vlade! Vi, vaša ministra nista! Zakaj ju ne odstavite? Zakaj ste jima dovolili salonsko teoretiziranje, zakaj ste čakali, da se razmere zaostrijo? Zdaj hvalite ukrepanje policijskega ministra. Ministra, ki je križem rok gledal, kako nekdo podtika požar, zdaj hvalite, da gasi!?

Preselitev je boljša in cenejša od 200 specialcev! Fenomenalno, gospod predsednik, ta primerjava vas je vredna! Boljša in cenejša! Deportacija je boljša in cenejša od koncentracijskega taborišča v Ambrusu, stalno obkroženega z 200 specialci! V vaši optiki je to najbrž res videti tako, grozljivo pa je samo dejstvo, da ste si izbor najmanj slabe (in najmanj drage!) rešitve zoožili na deportacijo in koncentracijsko taborišče.

Res je, gospod Janez Janša, lahko je na splošno govoriti o strpnosti. In tolerantnosti (ki jo vi očitno razumete še malo drugače kot strpnost). Težje je v posameznih primerih govoriti o zakonitosti. In legalnosti, če že hočete tako.

torek, november 07, 2006

Nenačelno nasprotovanje smrtni kazni za Sadama Huseina

Kaj je liberalno – strinjati se s pravico muslimank, da nosijo ruto v skladu s svojim verskim prepričanjem in kulturnim izročilom ali razglašati rute za simbol v zahodni kulturi nezaželene ženske neenakopravnosti? Je liberalno živeti z muslimani, kakršni so ali bi moral pravi zahodni svobodomiselnež nenehno opozarjati na demokratične primanjkljaje islamske kulture?

Je mogoče o smrtni kazni Sadamu Huseinu razmišljati s stališča zahodne – v tem primeru predvsem zahodnoevropske – kulture 21. stoletja ali je dovoljeno o njej razmišljati s stališča kulture, v kateri je živel, vladal, odločal o življenju in smrti? O vojni, s katero so ga spravili ob oblast in po kateri so ga ujeli, o medsebojnem klanju, ki so ga s tem povzročili ter o pravnih plateh in pomanjkljivostih procesa, v katerem so ga obsodili, je mogoče veliko reči,vendar: je liberalno strinjati se s smrtno obsodbo, izrečeno človeku v kulturnem krogu, ki ima legalizirane najbolj krute telesne kazni ali je treba proti takšni sodbi povzdigniti glas v imenu zahodnih kulturnih standardov?

Naj obrnem to vprašanje. Kakšno kazen bi zahodnoevropski človek 21. stoletja pričakoval oziroma zahteval za muslimana, ki bi v soboto dopoldne v ljubljanskem BTC z nastavljeno bombo povzročil smrt ducatov ljudi? V skladu z zahodnoevropskimi normami ali v skladu s standardi njegovega kulturnega kroga? Preden odgovorite na to vprašanje, pomislite za hip na ambruško grožnjo s pogromom proti Romom in na to, kako se je odzvala država.

Civilizacijski lošč je tanek in vsak emajl lahko popusti. Biti proti smrtni kazni Sadamu Huseinu, kakor je zdaj EU in z njo uradna Slovenija, je na videz v skladu s stališčem taiste EU, da Turčija še ne izpolnjuje meril za vstop v EU. Obema stališčema je skupen strah. V prvem primeru gre za strah pred maščevanjem te ali one skupine islamskih skrajnežev za Huseinovo smrt, strah pred žrtvami na evropskih tleh torej in trenutkom, ko bi vprašanje smrtne kazni kot legaliziranega maščevanja družbe z vso silovitostjo prebilo civilizacijski lošč. V drugemu primeru gre za strah pred turško delovno silo in kulturnimi vzorci, ki bi dobili uradno zahodnoevropsko državljanstvo in povzročili še več družbenih konfliktov. Resničnega liberalizma oziroma demokratičnih pomislekov pa v ozadju tega strahopetnega politikanstva ni. Drugače rečeno, v načelnost nasprotovanja smrtni kazni za Sadama Huseina bi bilo mogoče verjeti le, če bi EU hkrati pospešila proces sprejemanja Turčije v članstvo.

A od politikov, ki v imenu križa z zakoni prepovedujejo rute v javnih prostorih, tega ni mogoče pričakovati. Še manj od politikov, ki se v 48 urah iz nasprotnikov deportacije Romov spremenijo v njene voljne izvrševalce.

torek, oktober 31, 2006

Slovenska država je spet izdala državljane

Also doch! Man hat sie übersiedelt. Vorläufig, wie es betont wurde. Keine Endlösung also. Noch nicht! Es soll noch verhandelt werden. Über Endlösung wird verhandelt. Soll das ein Treppenwitz der Geschichte sein?

Whatever they've done, this is not the way how to treat them. This is simply not the way how to handle such problems. The rule of law is one reason, the political consideration another one. Dangerous precedent has been made from both points of view.

I? Šta sada? Valjda niko razuman ne očekuje da će neki drugi Slovenci dragovoljno da prihvate pod paskom i prisilom policije navodno privremeno u Postojnu smeštene Rome. Zašto bi oni valjali nekim drugim Slovencima ako nisu onima iz Ambrusa? Pa nisu ovi u Ambrusu ni po čemu netolerantniji od drugih. Kamo će znaći država na kraju sa ljudima koje je naterala na selidbu jer nije imala muda da problem rešava na licu mesta?

Upam, da niste prezrli: v ambruškem primeru je ta država je mirno prenašala romsko naselbino nad zajetjem pitne vode, čeprav ima vse pravne možnosti in mehanizme, da takšno početje prepreči, sankcionira in onemogoči. Pa ni storila tega, ampak je v razmerah, nastalih zaradi njenega neukrepanja, Rome pravno neutemeljeno deportirala. Ker ni storila prvega, je pustila na cedilu Ambrušane, ker je storila drugo, je izdala drugo skupino svojih državljanov.

Država, ki ne spoštuje lastnih institucij sistema, ne more in sme računati na lojalnost državljanov. Zakaj naj bi bil državljan lojalen, če se mora neprestano bati, da ga bo država izdala, ko jo bo najbolj potreboval? V državi, v kateri državljani ne zaupajo državi, da bo spoštovala pravni red, pa ni mogoče organizirano urejati javnih zadev. O politiki ne more biti več govora.

Takšna država, slovenska država, zgleda kot slovenske ceste. Edini zakon, ki pravzaprav velja v njej, je zakon glasnejšega, hitrejšega, nasilnejšega, nesramnejšega, brezobzirnejšega…

petek, oktober 27, 2006

Zigeuner raus? Ne, Janša naj gre tja!

Romi se morajo iz Ambrusa preseliti na kakšno drugo lokacijo v Sloveniji, so včeraj sklenili Ambrušani. V prevodu na politično nekorektno govorico se njihova zahteva glasi: Zigeuner raus!

Zame presenetljiva je bila zavrnilna reakcija šolskega ministra Milana Zvera, tipična pa prilizovalska prizadevnost okoljskega ministra Janeza Podobnika. Od slednjega ni mogoče pričakovati, da bi imel kadar koli o čemer koli kakršno koli stališče, ki bi lahko vznemirilo silent majority. Zver pa tu in tam vsaj pokaže voljo do učenja; po segregaciji učencev v osnovni šoli Bršljin se tako zdi, da tokrat kot predsednik komisije za zaščito romske skupnosti ne bi rad ponavljal lekcije.

Čeprav se s zahtevo Ambrušanov nikakor ne strinjam, pa uvodni nekorektni prevod njihove zahteve ne pomeni, da ji odrekam legitimnost. Lahko bi ji legalnost, ampak ne gre za to. Njihova zahteva je pač simptomatični izraz razmer, ki so jih vsi tamkaj živeči dolga leta soustvarjali in je kot takšna legitimna. Reči, da nimajo prav, je preprosto, tako kot je na daljavo vselej preprosto biti strpen.

Ko formalne družbene strukture ne delujejo, gre življenje svojo pot. Ambrus v tem primeru ni nič drugega kot nadaljevanje lokalnih volitev z drugimi sredstvi. Jankovićevo zmagoslavje v Ljubljani in zahteva po izselitvi Romov sta dve plati istega stanja. Kdor v zvezi z Jankovićem, Popovičem ali katerim koli že strankarsko nevezanim županskim kandidatom omenja populizem, mora tega videti tudi v primeru Ambrus.

Razlika je v tem, da so zaradi neodzivnosti in nesposobnosti formalnih družbenih struktur v Ambrusu neposredno ogrožena človeška življenja. Varnost slednjih jamči ustava in glede tega državnim organom nalaga določene dolžnosti. Ne le policiji; njo je najlažje postaviti na razmejitvene črte.

V Ambrusu se mora pojaviti predsednik vlade.

četrtek, oktober 26, 2006

Gospodje odvetniki, ugled je ekonomska kategorija

Psihiatru potožite, da vam On…, denimo, ja…, no…, saj veste… Zaupne zadeve pač… Potem se preselite in zamenjate psihiatra. Vaš prejšnji pa raztrobi naokrog, da vaš On…, no…, ne služi več določenim namenom.

Kaj bi naredili?

Kaj bi naredili, če bi duhovnik na prižnici sčvekal, kaj ste mu priznali pri spovedi?

Kaj bi naredili, če bi novinar, ki ste mu off the record zaupali določene podatke, te informacije objavil skupaj z vašim imenom?

Kaj bi, končno, naredili, če bi odvetnik, ki je vodil vaše posle, šel na televizijo in se tam zgrozil nad tem, kakšne posle ste delali?

Načelo zaščite in varovanja zaupnega odnosa med zdravniki, duhovniki, novinarji in odvetniki na eni strani ter njihovimi klienti na drugi strani je na raven zakona povzdignjena dolžnost oziroma pravica. Ustrezni stanovski kodeksi jo določajo še podrobneje, v skrbi za ugled ceha. Če izgobca eden, se pri klientih namreč pojavi nezaupanje do vseh. Kar ni dobro za posel. Ugled je pač ekonomska kategorija.

Zato kaže primer Stojan Zdolšek pred pristojnim disciplinskim organom odvetniške zbornice skrbno spremljati. Je odvetnik Stojan Zdolšek ravnal v nasprotju z zakonom o odvetništvu, ko je določene posle Mercatorja pod vodstvom Zorana Jankovića razglasil za nezakonite in neetične? Je kršil načelo zaupnosti, ne glede na zagotovilo, da za tovrstne posle kot odvetnik Mercatorja ni vedel? Si je dovolil konflikt interesov, ko je hkrati zastopal Mercator in Electo, ki sta medsebojno sklepala posle?

Primer je in bo poučen ne glede na razsodbo. Bo pa od nje odvisno, ali bo Stojan Zdolšek lahko še naprej zastopal ali vodil delniške skupščine medsebojno neposredno (ali preko pomembnega lastnika države) prepletenih družb Laško, Istrabenz, Delo, Petrol, Telekom, KD Group…

Slovenija je majhna. Nič čudnega, da je Stojan Zdolšek pred obtožbami njenega bivšega delodajalca zastopal (in ubranil) tudi državno sekretarko Andrijano Starina Kosem.

nedelja, oktober 22, 2006

Janković bi se moral zahvaliti Janši

Če bo rezultat ljubljanskih županskih volitev vsaj približno podoben temu, kar napovedujejo izidi vzporednih volitev, bo to velika zmaga do tal poraženih sovražnikov Zorana Jankovića.

Zmagovalec bi se svojim sovražnikom moral zahvaliti. S tem, ko so ga brutalno satanizirali, so ga naredili za mučenika. Ti pa so Slovencem simpatični.

Idiot, ki si je zamislil takšno kampanjo, najbrž ni en sam. Verjetno jih je več, samo združeni um je sposoben tolikšne slaboumnosti.

Združeni um vladajoče koalicije.

sobota, oktober 21, 2006

Ipak, bolje biti zdrav nego raditi


Neue Arbeitsmoral wird geschaffen. Wer sich nicht zum Tode schuftet, wird sofort und gnadenlos entlassen. Es ist nur gerecht und korekt, wenn Schädlinge mit allem Mitteln bekämpft werden. Unsere Arbeitsgemeinschaft darf nicht vergiftet werden.

Also schrieb Vinko Vasle: »Ko gre za Radio, bo do nekaterih upokojitev seveda prišlo, pa tudi do posameznih prerazporeditev, zato govorice o množičnih odpuščanjih seveda niso utemeljene. Pogovoriti se bomo morali tudi o delovnih normativih in ob tem odkrivati tudi kakšne šibke točke, saj bi bilo nepravično, da nekateri ob delu izgorevajo, po drugi strani pa bi imeli posameznike, ki zaradi delovne vneme ravno ne zbolevajo. Bi bilo zelo hudo ali nekorektno, ko bi se od koga takšnega morali tudi posloviti?«

Status novinara nacionalnog radija znaći ubuduće će zavisiti od stepena istrošenosti organizma. Zdravi su odjebali. U ime pravde. Verovatno socijalne. Jer pravda je istina. A bez istine ne može se živeti.

Kako je život prost: normativ = stupanj istrošenosti = pravda = istina.

Što nema veze sa slobodom.

Drug Josip Broz Tito mora da je zadovoljan svojom reinkarnacijom u liku i djelu Vinka Vaslea. Jer drug Tito je 1954 na 3. vanrednom plenumu CK SKJ govorio isto: »Drug Đido nije sagorijevao i sagorio kao što je naš pokojni drug Kidrič sagorijevao i sagorio na radu, i kao što sagorijevaju na radu oni, koje je on proglasio birokratima u svakodnevnoj paksi, jer smatra da je to običan, sitan prakticistički rad. A to je socialistički razvitak, to je socijalistički rad, to je pravi rad. Iz toga se sastoji socijalizam, a ne iz nekih apstraktnih ideja koje bi izmišljao neko od nas.«

Još je puno toga drug Tito tada i kasnije rekao o drugu Djilasu. Ali da Vinko Vasle ne bi sagorio tražeći to, evo još jednog današnjim vremenima primjerenog citata druga Tita. Za Vinka i drugove, koji sagorijevaju uravnotežući medije.

»I neka izvinu svi oni koji onako, iz nekih gnjiloliberalističkih motiva zastupaju tendenciju slobodnog izražavanja misli; mi nismo nikad, a naročito ne u poslednjim godinama, poslije 1948 godine, sprečavali slobodno izražavanje misli, ali te misli moraju imati svoje mjesto, moraju biti plod zajedničke diskusije, moraju biti progresivne, napredne misli koje kreću našu stvarnost naprijed.«

Život je stvarno prost.

Kar je koren pojma sproščenost. Kdor je prost, je prostak.

Da sam pekar, mala moja, Blatnik bi me htio

Iz oglasa:

Družba Pekarna Blatnik d.o.o., Podgorica 25, Podgorica, 1312 Videm Dobrepolje namerava podati prevzemno ponudbo za odkup delnic družbe Žito prehrambena industrija d.d., Šmartinska 154, 1529 Ljubljana.

Iz zakona o prevzemih, 47. člen (omejitve dejanj ciljne družbe):

(1) Od prejema obvestila o prevzemni nameri ali od objave prevzemne namere, če poslovodstvo pred to objavo obvestila o prevzemni nameri ni prejelo, do objave odločbe o izidu prevzemne ponudbe organ vodenja ali nadzora ciljne družbe brez sklepa skupščine delničarjev ne sme:

(2) 1. povečati osnovnega kapitala;
2. sklepati poslov zunaj rednega poslovanja družbe;
3. opravljati dejanj ali sklepati poslov, ki bi lahko resneje ogrozili nadaljnje poslovanje družbe;
4. pridobivati lastnih delnic ali vrednostnih papirjev, iz katerih izhaja upravičenje do njih, in
5. opravljati dejanj, ki bi lahko onemogočala ponudbo.

Zanimiv obrat v vojni med peki. Blatniku, ki je z blagoslovom vlade hotel prevzeti Mlinotest (1600 tolarjev za delnico), se je v posle vmešalo Žito z objavo namere za prevzem Mlinotesta (1700 tolarjev za delnico). Bodite pozorni, Žito je objavilo namero za prevzem; prej kot 23. oktobra po zakonu o prevzemih ne bi smelo objaviti ponudbe. Zdaj je po zakonu sploh ne more objaviti, ker je samo tarča prevzema. V mesecu dni, kolikor mora preteči od sklica skupščine do skupščine delničarjev, na kateri bi uprava morda lahko dobila potreben sklep, bo namreč minil rok, v katerem bi po zakonu od dneva objave namere za prevzem moralo Žito dati prevzemno ponudbo.

Blatniku objavljene namere za prevzem Žita ni treba uresničiti. Po zakonu jo mora vložiti v mesecu dni, lahko pa nanjo preprosto pozabi. Žito je onemogočil pri prevzemu Mlinotesta za celo leto (toliko časa namreč Žito ne more objaviti nove namere za isti prevzem, če po prejšnji ni oddalo prevzemne ponudbe), v tem času pa lahko Blatnik mirno prevzame Mlinotest. Lahko pa, da res cilja celo na nekajkrat večje Žito.

Koliko in na čigavi strani je v to vojno pekov vmešana politika, bo najbrž razvidno prav iz izbire tarče. Blatnik je član SDS in iz Grosuplja, največja lastnika Žita sta državna sklada Kad in Sod, glavno besedo v nadzornem svetu Žita pa imajo skladi KD Group in Infonda (družb, ki so se že večkrat izkazale s prijaznostjo do države). Če bo Blatnik navsezadnje nemara prevzel kar Žito, bo težko kogarkoli prepričal, da nima političnih botrov.

A government more dangerous to our liberty, than is the enemy…

…it claims to protect us from. Amerika se pri živem telesu secira, kot se je pred dobrimi štirimi desetletji, v času vietnamske vojne. Kot se je pred dobrimi šestdesetimi leti, v času lova na komunistične čarovnice. Kar se je zdelo zgodovina, se zdaj dogaja v živo. Pred našimi očmi.

Politični kolumnisti citirajo Richarda Harrisa in njegovo najnovejšo uspešnico Imperium. Razpravljajo o umestnosti primerjav: At this stage in the Vietnam war, America had lost about 20,000 men. Iraq has cost the US 2772 troops at the last count.

Predsednik jim pri tem prostodušno pomaga: In an interview on ABC News, George Bush was asked whether he agreed with the New York Times columnist Thomas Friedman, who wrote that the real "October surprise" was what "seems like the jihadist equivalent of the Tet offensive". "He could be right," Mr Bush replied. "There's certainly a stepped-up level of violence, and we're heading into an election."

Zdaj ne gre več za predsednika in njegove neumnosti. Za podpredsednika in njegovo pokvarjenost. Za obrambnega ministra in njegovo dobičkarstvo. Za državno sekretarko in njenega metternichovskega prišepetovalca. Zdaj smo soočeni z imperijem brez sleherne etične norme. Z imperijem, ki ne ravna po takšnem ali drugačnem premisleku, z dobrimi ali slabimi nameni, ampak refleksno.

Amerika še nikoli ni bila nevarna tako, kot zdaj, ko ne ve, kako je nevarna.

torek, oktober 17, 2006

Razvojni projekti so razvoj so razvojni projekti so razvoj so razvojni projekti…

V četrtek nam je bilo rečeno, da brez izvedbe nacionalnih razvojnih projektov (iz Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023) ne bo razvoja. Na prvi pogled logično. Brez razvojnih projektov ne bo razvoja, pa tudi razvoja brez razvojnih projektov ne bo. Zato pa so razvojni projekti. Da je razvoj. Da imamo razvoj, moramo imeti razvojne projekte. Vsakdo, ki hoče imeti razvoj, mora imeti razvojne projekte.

A kaj zagotavlja, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti? Drugače rečeno, je mogoče, da razvoja ne bo, čeprav bodo nacionalni razvojni projekti izpeljani?

Vprašanje je kajpak napačno. Nič ne zagotavlja tega, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Zagotavlja pa to predsednik vlade Janez Janša. On pravi – in z njim vsa vlada – da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Razvojni projekti so, prosto po predsedniku vlade, edina možna izbira, če hočemo imeti razvoj. Ali bomo imeli in izpeljali razvojne projekte (kakor jih predlaga Janševa vlada) ali pa ne bomo imeli razvoja. In Slovenija ne bo svetilnik. Vlada potemtakem z Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih rešuje algoritem razvojnega problema. Razvojni projekti so edina alternativa razvoja.

Kar pomeni, da je za razvoj (ki bo po trditvah Janše prinesel blaginjo) tisti, ki je za razvojne projekte (kakršne predlaga vlada). Kdor je proti njim, ker so anahronistični, nerealni, zgrešeni, megalomanski, neracionalni ali preprosto neumni, se izpostavlja tveganju, da bo označen človeka, ki je proti razvoju. Razvoj pa vsekakor bo, saj ima vlada razvojne projekte.

Če vlada ne bi imela razvojnih projektov, tudi razvoja ne bi bilo. Zato pa so razvojni projekti. Da je razvoj. Da imamo razvoj, moramo imeti razvojne projekte. Vsakdo, ki hoče imeti razvoj, mora imeti razvojne projekte.

A kaj zagotavlja, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti? Drugače rečeno, je mogoče, da razvoja ne bo, čeprav bodo nacionalni razvojni projekti izpeljani?

Vprašanje je kajpak napačno. Nič ne zagotavlja tega, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Zagotavlja pa to predsednik vlade Janez Janša. On pravi – in z njim vsa vlada – da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Razvojni projekti so, prosto po predsedniku vlade, edina možna izbira, če hočemo imeti razvoj. Ali bomo imeli in izpeljali razvojne projekte (kakor jih predlaga Janševa vlada) ali pa ne bomo imeli razvoja. In Slovenija ne bo svetilnik. Vlada potemtakem z Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih rešuje algoritem razvojnega problema. Razvojni projekti so edina alternativa razvoja.

Kar pomeni, da je za razvoj (ki bo po trditvah Janše prinesel blaginjo) tisti, ki je za razvojne projekte (kakršne predlaga vlada). Kdor je proti njim, ker so anahronistični, nerealni, zgrešeni, megalomanski, neracionalni ali preprosto neumni, se izpostavlja tveganju, da bo označen človeka, ki je proti razvoju. Razvoj pa vsekakor bo, saj ima vlada razvojne projekte.

Če vlada ne bi imela razvojnih projektov, tudi razvoja ne bi bilo. Zato pa so razvojni projekti. Da je razvoj. Da imamo razvoj, moramo imeti razvojne projekte. Vsakdo, ki hoče imeti razvoj, mora imeti razvojne projekte.

A kaj zagotavlja, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti? Drugače rečeno, je mogoče, da razvoja ne bo, čeprav bodo nacionalni razvojni projekti izpeljani?

Vprašanje je kajpak napačno. Nič ne zagotavlja tega, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Zagotavlja pa to predsednik vlade Janez Janša. On pravi – in z njim vsa vlada – da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Razvojni projekti so, prosto po predsedniku vlade, edina možna izbira, če hočemo imeti razvoj. Ali bomo imeli in izpeljali razvojne projekte (kakor jih predlaga Janševa vlada) ali pa ne bomo imeli razvoja. In Slovenija ne bo svetilnik. Vlada potemtakem z Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih rešuje algoritem razvojnega problema. Razvojni projekti so edina alternativa razvoja.

Kar pomeni, da je za razvoj (ki bo po trditvah Janše prinesel blaginjo) tisti, ki je za razvojne projekte (kakršne predlaga vlada). Kdor je proti njim, ker so anahronistični, nerealni, zgrešeni, megalomanski, neracionalni ali preprosto neumni, se izpostavlja tveganju, da bo označen človeka, ki je proti razvoju. Razvoj pa vsekakor bo, saj ima vlada razvojne projekte.

sreda, oktober 11, 2006

Iz celice v mednožje

Naj najprej opozorim na blog, ki nima zveze s tistim, o čemer ne nameravam pisati

http://drapal.blog.siol.net/

in se mi zdi škoda, če ne bi bil spregledan.

Zdaj bi v bistvu že začel, če se ne bi spomnil, da moram omeniti še en blog

http://michellemalkin.com/index.htm

ki prav tako ima zvezo s tistim, o čemer bom pisal. Precej posredno, zato bi bilo dobro, če se z njo ne bi preveč obremenjevali. Zvezo namreč.

On je torej, da preidem k stvari, dejal (22. februarja 2005): »Tudi v tem poročilu celo, poglejte, kaj smo navedli, kaj je funkcija, ki jo ima družina: zadovoljevanje spolnih potreb moškega in ženske, z izjemo swingerjev; potem zagotavljanje reprodukcije, vloge z rojevanjem potomcev. Reprodukcije, vloge... Ali je družina reprodukcija otrok? Ali smo družine tovarne otrok? Naprej, osebnostna stabilnost odraslih, zadovoljevanje čustvenih potreb in občutka varnosti. Nadalje, socializacija otrok in ekonomska funkcija družine. To je vse kar ste, oprostite, v tem poročilu napisali, kaj je družina. Kje so tukaj vrednote? (…) Zato imamo danes verjetno en cel kup podivjanih, tudi naših vrstnikov, imamo nasilje v družini, kjer je najmanjši problem prisliniti eno klofuto ženi, po vsej verjetnosti je to v velikih primerih, kjer je nasilje od otrok, tako kot jesti vsakdanji kruh, ker se nihče več ne vpraša, ali je življenje v družinah še življenje normalne prvobitne celice, pa bom še enkrat rekel, ljubezni.«

Drznem si povzeti, da je družina predvsem prvobitna celica ljubezni, šele potem vse drugo, tudi – če ne gre drugače – celica za zadovoljevanje spolnih potreb.

Celice, kot vemo, so za drugačna mišljenja vselej odprte. Natančneje, za drugače misleče. Svoboda je vselej svoboda drugače mislečega. Celice imajo, kot vemo, osmotično membrano, kar pomeni, da omogočajo prehajanje v obe smeri. Kar empirija potrjuje, saj je že veliko zapornikov pobegnilo. In tako tudi veliko družinskih očetov iz ljubezenske celice v spolno. Tako rekoč od doma direkt v mednožje. Da bi se potem kar naprej vračali v ljubezensko celico. Kot v zapor odprtega tipa.

A Pavle Rupar je samo eden.

sobota, oktober 07, 2006

Wag the Dog

Wag the Dog

Za argumentacijo trditve George W. Bush je idiot nista potrebna poseben intelektualni napor in državljanski pogum. V bistvu je v spletu že vse, kar je za takšno opravilo potrebno.

Če nisi ameriški državljan in še zlasti, če nisi ameriški novinar.

Za ameriške mainstream novinarje je namreč zadeva bistveno bolj kočljiva. Pred tremi leti so se dali kolektivno, malodane brez izjeme, histerizirati. To je dejstvo in ne nekakšna obtožba ali celo obsodba. Nisem bil tam, a si ozračje po 9/11 lahko zamislim. Vem, kako je bilo neposredno pred in po 25.juniju 1991 tukaj. Zato jih razumem.

Po uredniški reviziji poročanja New York Timesa maja 2004 o dogodkih neposredno pred in v prvem obdobju okupacije Iraka proces dehisterizacije počasi, a vendarle napreduje. Ameriško novinarstvo ima pač to dokaj redko lastnost, da ne odneha, right or wrong žene svoje. Na ta način je vrglo s tira McCarthyja, iz Bele hiše izgnalo Nixona in se zdaj spravilo na Busha.

Keith Olberman je v tem pogledu dostojen naslednik Edwarda R. Murrowa (Good Night and Good Luck) in dvojca Woodward-Bernstein (All The President's Men).

http://www.youtube.com/watch?v=hDg1WclMAfI

http://www.youtube.com/watch?v=OTnmTZWRDOw&mode=related&search=

http://www.crooksandliars.com/2006/10/05/olbermanns-special-comment-it-is-not-the-democrats-whose-inaction-in-the-face-of-the-enemy-you-fear/

O vpetosti ameriškega novinarstva v posamične kapitalske in politične interese si je mogoče misliti kar koli. Konec koncev tudi to, da MSNBC že igra na karto zamenjave v Beli hiši čez tri leta. Le dejstva, da slovensko novinarstvo tako odkritega naslavljanja oblasti in hkrati tako bolečega soočanja z lastnimi napakami niti približno ni sposobno, ob tem ne kaže spregledati.

East of Eden

Sem gledal v nedeljo na haerteve drugo polovico legendarnega East of Eden. Spet. James Dean je zakon! Zgodba oziroma roman s filmom vred pa umetnina. Za vse čase, brezčasna in večna.

Odtegovanje očetovske naklonjenosti in razumevanja, travme zaradi odsotnosti matere, občutek krivde zaradi zamolčane preteklosti…Saj poznate zgodbo? Krepostni oče z dvema sinovoma, ki ne poznata matere, eden se trudi biti replika očeta, drugi bi rad dihal po svoje…

Koliko imajo take najintimnejše strani človeških življenj opraviti s politiko? Več, kot se večina volivcev zaveda. Razvpit je, recimo, primer nemškega cesarja Wilhelma II, skrajno neuspešnega in telesno rahlo prizadetega gojenca častniške šole. Ki je sovražil Angleže zato, ker je bila njegova mama Angležinja, ki ni prenesla, da sin ne obvlada perfektno njenega jezika. Zato ji je moral pisati pisma v angleščini, ona pa mu jih je popravljena vračala.

George W. Bush je tu nekje. Nekoč črna ovca družine, pijanec, babjek in luzer, zdaj bolj kreposten od očeta. V želji, pridobiti očetovo naklonjenost, se loti njegove nedokončane vojne v Iraku. Kot Cal v East of Eden, ki bi rad očetu povrnil izgubo zaradi spodletelega posla s solato.

Ljudje ne gredo samo na denar. Celo v politiki ne. Poganja jih tudi ali predvsem tisto, česar se nemara niti zavedajo. Simptom teh nezavednih oziroma potlačenih gibalnih sil so skrajnosti in nagli zasuki. Joerg Haider je tipičen primer tovrstnega izražanja večne obremenjenosti z očetom. Janez Janša je njegov tukajšnji dvojnik. V obdobju emancipacije od očeta se je skliceval na Lenina in hodil po poteh Avnoja, a za to ni mogel dobiti ne njegove naklonjenosti ne razumevanja. Ta konflikt je razrešil s svojim političnim preobratom, vendar si je s tem nakopal novega.

Janševa razcepljenost je vidna na vsakem koraku: govori o sproščenosti, drži pa se kompartijskega načela demokratičnega centralizma; privatizacija podjetij je zanj isto kot nekoč za partijo demokratizacija družbe – strogo nadzorovani »proces-ki-bo-ko-bo« namesto stanja; paktira s Cerkvijo, v javnost pa spravlja zanjo neprijetna zasebna pisma; fotografira se s kapitalisti in upravljavci kapitala, z davčno zakonodajo pa se poskuša prikupiti sindikatom; svobodo medijev razume kot Mitja Ribičič, ki je v imenu pluralne ljudske fronte nastavljal glavne urednike…

Problem je v tem, da katarza takšnega intimnega konflikta vselej zahteva precej kolateralnih žrtev.