sobota, december 23, 2006

Predsednik, naročite zabojnike na Zaplano!

Predsednik države bi moral bistveno bolje premisliti. S ponesrečenim poskusom dostavitve zabojnikov v Ambrus ni pomagal niti romski družini niti pravni državi.


Janez Drnovšek je imel bistveno boljšo možnost, da Strojanovim pomaga, ne da bi škodoval pravni državi. In z isto spravi v neugoden položaj vlado. Le z Jelko Strojan bi se moral dogovoriti, naj se z 'ambruškim' delom družine preseli na Zaplano; glede na solze Strojanove ob rokovanju s predsednikom države verjamem, da bi jo Drnovšek lahko prepričal. Na Zaplano pa bi moral naročiti tudi zabojnike. In povabiti novinarje, čim več, domačih in tujih. Temu bi se reklo državljanska neposlušnost prvega državljana.

Ja, točno to: prav zdaj je (bil) pravi trenutek, da predsednik države dobesedno upošteva nasvete rasistov v slogu 'kdor ima cigane tako rad, pa naj jih vzame k sebi'. Še več, Drnovšek, ki si je vzel svobodo nekonvencionalnega opravljanja funkcije predsednika države, bi lahko tam za božič naredil praznik, z domačim kruhom, potico in pečenim pujskom vred. Me prav zanima, kaj bi potem storila vlada. Bi morda poslala vlačilce in delavce, da spet naložijo in odpeljejo zabojnike? Bi poslala policijo, da 'zavaruje' predsednika države? Bi domači in svetovni javnosti razlagala, da se je predsedniku zmešalo?

S tem, kar je poskušal danes, je predsednik republike zgolj nevarno zabrisal mejo med nekonvencionalnostjo in nespoštovanjem pravnega reda.


Gospod predsednik, zabojniki so najbrž še nekje, do božiča pa tudi še nekaj ur. Še imate čas! Naročite jih na Zaplano!

sreda, december 20, 2006

Pinochet ali Castro?

Tistih, ki bi Augusta Pinocheta razglašali za demokrata in liberalca, je zanemarljivo malo. Tudi Fidel Castro ni nikoli ponudil posebnega razloga za to, da bi ga imeli za kaj več kot to, kar je bil – diktator. Pa vendar, Castro je mnogim 'kljub vsemu nekako simpatičen', Pinochet pa komaj komu. Obstaja za to nemara kakšen utemeljen razlog?

Niti Pinocheta niti Castra ni mogoče 'obtožiti' za širjenje demokratičnih in liberalnih (v smislu svobodomiselnih) idej. Prav nasprotno: oba sta (komaj pokonci stoječo) demokracijo v svoji državi pokončala, vsakogar, ko je mislil drugače in je to tudi povedal, čeprav šepetaje, pa pobila, mučila ali zaprla. Štetje, kateri jih je koliko oziroma, kateri jih je nemara več, je neumestno. Zadostoval bi en sam, vsak izmed njunih režimov pa jih ima na vesti tisoče.

OK, je morda kaj, kaj jima je šteti v dobro? Tukaj se nemudoma lahko znajdemo na spolzkih tleh logike 'že res, da je Hitler pobijal Žide, ampak vsi Nemci so imeli delo' oziroma 'ideja socializma je bila dobra, le da jo je Stalin zlorabil'. A ne gre za takšno 'absolutno' primerjavo (s katero bi 'relativiziral' zločine enega ali drugega), ampak 'relativno' primerjavo.

Denimo, Castrov režim je opismenil Kubance in jih zdravstveno oskrbel do določene ravni, BDP na prebivalca pa znaša okrog 3500 dolarjev (leta 1960 okrog 500 dolarjev, leta 1973 okrog 1000 dolarjev).

Pinochet je na drugi strani vzpostavil delujoče državne institucije in gospodarski sistem, BDP na prebivalca pa znaša dobrih 12.000 dolarjev (leta 1960 1160 dolarjev, leta 1973, ko je Pinochet prevzel oblast, nekaj manj kot 1500 dolarjev). Čilu se je leta 1990 'posrečil' razmeroma miren prehod v demokracijo, čeprav je bilo takratnih dobrih 5000 dolarjev na prebivalca hudo nepravično razporejenih. (Končno je Pinochet prevzel oblast, da zaščiti interese – tudi ameriškega – kapitala in veleposestnikov.)

Naj tvegam napoved: Kuba se bo po Castrovi smrti samo po naključju izognila nemirnemu in zelo verjetno tudi nasilnemu prehodu v … (demokracijo? novo diktaturo? …) Ob današnjih 3500 dolarjih na prebivalca, pa če so ti še tako 'pravično' razdeljeni, se to ne zdi mogoče. Za kaj takega bi bilo, če vzamem čilskih 5000 dolarjev iz leta 1990, potrebnih, čez palec, kakšnih 7000 dolarjev).

Pinochet ali Castro?

ponedeljek, december 18, 2006

Dress code (korektnega) liberalizma

Berem, da je glede na prebivalstvo število posilstev v Oslu šestkrat višje od števila posilstev v New Yorku. Hm! Nekako ne gre v sliko, kajne? A bistvo šele pride.

Najprej ugotovitev o pozitivni korelaciji med številom posilstev in 'soočenjem' vrednot. Dve tretjini posiljevalcev sta iz 'nezahodnega' kulturnega kroga. Naraščanje števila posilstev v norveškem glavnem mestu po statistiki ustreza povečanemu priseljevanju iz muslimanskih držav.

Digresija: Kaj je liberalno – strinjati se s pravico muslimank, da nosijo ruto v skladu s svojim verskim prepričanjem in kulturnim izročilom ali razglašati rute za simbol v zahodni kulturi nezaželene ženske neenakopravnosti? Je liberalno živeti z muslimani, kakršni so ali bi moral pravi zahodni svobodomiselnež nenehno opozarjati na demokratične primanjkljaje islamske kulture?

V Berlinu je bila Mozartova opera Idiomeneo tri mesece 'zamrznjena'. Del zahodne liberalne srenje je menil, da nima smisla izzivati muslimanov. Drugi del taiste srenje je to potezo kritiziral kot napačno. Zdaj je ob strogih varnostnih ukrepih opera spet na sporedu.

Dilema je še vedno: Je liberalno 'na svojem dvorišču' početi nekaj, kar bi ali bo morda koga od gostov ali nepovabljenih mimoidočih vznemirilo ali celo razbesnelo? Je liberalno tudi tam, kjer so liberalci v večini, razmišljati o kulturi in vrednotah manjšine?

Norveški profesor socialne antropologije Unni Wikan pravi, da mora ženska, ki pri oblačenju in obnašanju ne upošteva multikulturnosti okolja, del odgovornosti za morebitno posilstvo prevzeti nase: »Norwegian women must realize that we live in a multicultural society and adapt themselves to it.«

Slišati je politično korektno, da ne rečem strpno, vendar – a je tudi liberalno?

četrtek, december 14, 2006

Rupel v spopadu z uravnoteženimi mediji

Večer, RTVS in Delo že tretji dan uravnoteženo molčijo. Minister za spore s sosednjimi državami, urejanje tiskovin in pisanje sobotnih prostih spisov se je znašel v nenapovedanem spopadu s koalicijo voljnih, ki še vilenske izjave ni podpisala.

Sem gledal preveč vesternov, da bi bil tiho, ko se trije z molkom pritrjevanja spravijo na enega samega. Štajerski nadregionalec, javna hiša in magazinirani dnevnik pač preveč očitno zlorabljajo svojo uravnoteženo pozicijo. Ministrstvo za zaščitna dela na pročelju nadnaravno zgodovinskega ministra za spore … jim na svoji spletni strani že več kot dva dni ponuja borih 4290 znakov (s presledki) dolgo sporočilo o nepomembnem dogodku, ki ga tako rekoč, pravzaprav, kljub vsemu, v bistvu, ne glede na, v zvezi z, upoštevaje in z ozirom na sploh ni bilo, oni pa – kaj? Nič.

Nič. Od vseh 4290 znakov so vzeli le zadnjo števko. Nič.

Minister je kajpak gospod in kot gospod kakopak ne prosi za pomoč v boju zoper medije, katerih lastniki se ne zavedajo, katera politična opcija je zmagala na zadnjih volitvah. Kajti če ne bi zmagala ta opcija, bi bila danes na oblasti neka druga opcija. V politiki pa je treba gledati naprej, če se nočeš zmotiti. (Malo me je zaneslo, se opravičujem za te asociativne digresije.) Torej je docela logično, kar pravi ministrstvo za zaščitna dela na pročelju … ministra za spore … : »V konkretnem, politično docela nezanimivem primeru je ministrova soproga po ministrovem naročilu nakupila nekaj vsakdanjih predmetov in jih s pomočjo ministrovega sodelavca in vozila v lasti MZZ odnesla v stanovanje (če je pri tem kupila še kakšnega za zasebno rabo, ji bo, upajmo, to blagohotno oproščeno).«

Politično docela nezanimivem primeru! Po ministrovem naročilu! Vsakdanjih predmetov! Kakšnega za zasebno rabo! Ne vem, kako uravnoteženim medijem to povedati še bolj jasno. Minister je naročil in ministrova naročila so že od nekdaj politično docela nezanimiva! Vsakdanji predmeti pa tudi še nikoli niso bili za zasebno rabo!

Ministru izražam svojo neomejeno solidarnost ob njegovem spopadu z uravnoteženimi mediji. Nisem pa v strahu zanj, saj vem, da ima minister svoje večno mesto v zgodovini, nekje ob Jožefu Kantorju, že zagotovljeno.

nedelja, december 10, 2006

Tudi all-time high ni več nedosegljiv

Dobro, ne rečem, da sta bili zamisli posebej izvirni, a si izvedbi za tehnični in umetniški vtis zaslužita zelo visoke ocene. Eden je letel po zraku nekaj deset metrov, drugega je preklalo.

Pa tudi končni dosežek kajpak šteje. Sedem tako rekoč na mah. Lanska bilanca je že daleč zadaj, ob takšnem visokem ritmu celo all-time high v samo še treh preostalih tednih ni nemogoč.

petek, december 08, 2006

Popis smete opraviti sami, morete ga pa ne

Danes sem bil na geodetski upravi. Da vzamem popisni vprašalnik. Se pravi, nameraval sem ga vzeti, ker me nekako zmrazi ob predstavi, da bi popisovalko/ca spustil v stanovanje.

Želite? – Dober dan, rad bi popisni vprašalnik! Gospod uradnik se je najprej za hip zazrl nekam v daljavo, me nato pogledal in vprašal: Zakaj pa? – Ja, da ga izpolnim in prinesem nazaj.
Videti je bilo, da s tako čudnim primerkom državljana še ni imel opravka.
Bila sva na hodniku, pred njegovo pisarno, ker je neko državljanko pravkar pospremil do svojega kolega v drugi pisarni.
Ja, veste …, je začel, potem pa se mu je ustavilo. Bil sem prijazno razpoložen, zunaj je malodane sijalo sonce, in sem mu hotel priskočiti na pomoč: No, po zakonu je mogoče popis stanovanja opraviti tudi tako, mar ne? – Hja, po zakonu že, ampak veste, to je bolj zgodba za na televizijo.

Aha, lahko si mislite, da me je šele zdaj začelo prav zanimati. Nadel sem si najbolj nedolžno obličje in razumevajoče vprašal: Torej še nimate vprašalnikov? Hvaležno je pograbil iztočnico in pokimal. Oziroma odkimal: Ne, nimamo jih.
Nato ga je zanimalo, zakaj bi jaz to pravzaprav rad. Ja zato, ne, da se mi ne bo treba ukvarjati s popisovalcem.
Precej čudaška se mu je morala zdeti ta reč, žrtev tovrstne pomisli pa je postal njegov kolega, ki je neprevidno prečkal hodnik: Ti, xyz, gospod tukaj bi rad popisni vprašalnik.
Pošlji ga k šefu, naj ga vpiše v vrstni red. Odgovor je bil bliskovit in glede na poprejšnjo konverzacijo presenetljiv.
Torej se je treba postaviti …
Še preden sem končal, je tudi tega gospoda uradnika zanimalo, kaj mi bo vprašalnik. Ja, ne da se mi čakati na popisovalca. – Ah, a vas po novem letu ne bo nič doma? – Kaj pa vem, kje bom po novem letu. – Eh, enkrat se bosta že našla. – Ja, ampak zakaj pa ne morem dobiti vprašalnika? – Pa zakaj bi to radi? Za vas je bistveno bolj preprosto, če to naredi popisovalec. Če izpolnite sami, pa ne bo kaj v redu, boste vi odgovorni. Če pa on kaj za…, je pa to njegov problem.
Hm, pa oštevilčeno moje stanovanje tudi še ni, sem zinil. S tem sem jima nehote povzročil skrbi. Kako pa to? Kdo pa je vaš upravnik? To morate pa njega poklicati! Nekako se mi je zdelo, da mene prav nič ne briga, zakaj moj upravnik še ni oštevilčil mojega stanovanja, bo že on odgovarjal za to, a sem bil raje konstruktiven: Naj torej pokličem upravnika? – Ja, vsekakor!

Zdaj je se je prijetno kramljajoči družbi pridružil še tretji uradnik. Morda ne boste verjeli,a prisežem, da je tudi njega zanimalo, zakaj nočem nadležnega opravila prepustiti popisovalcu.
Bil sem, kot rečeno, prijazen, a pretiravati s tem nisem hotel. Tretjič ponavljati istega pa se mi tudi ni ljubilo. Torej sem poskusil s nečim, kar se mi je zdelo provokacija: No, res je, še vedno mi ostane upanje, da mi popisovalca ne bo treba spustiti v hišo, ker bo zakon padel na ustavnem sodišču!
V pričakovanju reakcije sem hitro preletel vse tri uradniške obraze in … Moj prvi naslovnik je bil najhitrejši: To tudi mi upamo! Priznam, potreboval sem kakšno desetinko sekundo, preden se mi je po prvem presenečenju posvetilo: Pa ja, ta popis je zanje samo dodatno delo. Če zakon pade, jim ga ne bo treba opraviti, plača pa bo ostala ista.

Postal sem še bolj prijazen, izrazil razumevanje za njihove težave in se začel ritensko umikati proti izhodu: Najlepša hvala!

PS: Sinoči sem bil v izjemno prijetni in pametni družbi. Torej moški. V naprotju s splošno razširjenim prepričanjem, da se moški pogovarjajo samo o petih stvareh (poslu, politiki, športu, avtomobilih in ženskah), smo zadnje tri iz domnevno klasičnega repertoarja povsem preskočili, smo pa med najmanj 10 topics precej časa posvetili tudi popisu stanovanj.
Pa je nekdo zinil: Zakon je zato tako zapleten, podroben in protisloven, da bi ja padel na ustavnem sodišču. Vselej, ko kakšni dovolj močni družbeni skupini ni do tega, da bi določen zakon res izvajali, je zakon tako napisan.
Pripomba se mi že sinoči ni zdela povsem brez soli, po današnji izkušnji na geodetski upravi pa se mi zdi, da boljše razlage pravzaprav ne more biti.

četrtek, december 07, 2006

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (III)

Po večinskem modelu, ki bi najmočnejšo stranko na volitvah ’favoriziral’ s tem, da bi ji dodelil vse 'izgubljene' glasove, bi imela SDS danes v državnem zboru 36 poslancev, LDS 19, SD 9, NSi 8, SLS in SNS po 6 in DeSUS 4 poslance.
Razdelitev sedežev temelji na dveh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripadajo 'izgubljeni' glasovi, to so glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom, leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka); med druge stranke se sedeži razdelijo po 'čistem' proporcionalnem (ne po veljavnem) sistemu glede na zbrane glasove.

Primerjava te hipotetične delitve z možno delitvijo sedežev po enakem sistemu leta 2000 pokaže, da bi takrat LDS dobila manj poslanskih sedežev, čeprav je na volitvah dosegla občutno boljši izid od SDS leta 2004. Razlog za to je v majhnem številu 'izgubljenih' glasov leta 2000 (3,75 odstotka). Takrat bi torej LDS po tem modelu dobila 35 sedežev, SDS 14, SD 11, SLS in NSi po 8, DeSUS, SMS in SNS pa po 4 sedeže. Leta 2004 bi tako Janševi SDS za koalicijo zadostovali NSi in SLS ali DeSUS, potemtakem dve stranki, leta 2000 pa bi Drnovšek vlado lahko sestavil zgolj ob sodelovanju Pahorjevih socialnih demokratov. Zaradi preglednosti in preprostosti se mi zdi osebno bolj ustrezen model z dodelitvijo absolutne poslanske večine relativni zmagovalki volitev. Torej sistem, po katerem bi Janševa SDS danes imela v državnem zboru 46 poslancev in vlado, v kateri bi sedeli zgolj njeni ministri. Ne vidim nevarnosti, da bi bila demokracija zato (kaj bolj) ogrožena. Opozicija bi bila močna in raznorodna, razmere pregledne, majhne stranke ustrezno zavarovane, 'izgubljeni' glasovi pa upoštevani. Še vedno to ne bi bil niti približno angleški sistem winner takes it all (po njem bi bili danes v slovenskem parlamentu le SDS in LDS), pa tudi ne za volivce nerazumljiv madžarski ali francoski večinski sistem.
Kljub temu oziroma prav zato, ker ta hip to nikogar ne zanima, je zdaj primeren čas za razmislek o tem, s kakšnim volilnim sistemom nadomestiti sedanjega. Vlad, ki so bile kar naprej prisiljene iskati najmanjši skupni imenovalec, torej tisto, s čemer se strinjajo vse – četudi še tako »raznorodne« koalicijske stranke, smo imeli že veliko, pomanjkljivosti tega sistema pa so toliko bolj očitne, kolikor na drugi strani sistem konstruktivne nezaupnice preprečuje predčasne volitve.
Togo ustavno ogrodje za oblikovanje vrha izvršilne oblasti je imelo doslej najmanj dvakrat naravnost tragikomične posledice: prvič, denimo, leta 1996, ko je 'prebežnika' potreboval mandatar Janez Drnovšek, in leta 2000, ko so dodaten glas potrebovale pomladne stranke. Ni videti, da bi se ta 'uravnotežena polarizacija' slovenskega volivnega telesa kmalu bistveno spremenila, spodbuja pa strankarsko razdrobljenost. Proporcionalni volivni sistem z večinskim popravkom bi prej deloval v nasprotni smeri.
Slovenija s težavami zaradi proporcionalnega volivnega sistema ni edina. Nemška velika koalicija kot edina možna za sestavo vlade po zadnjih volitvah ni (in najbrž ne bo do konca mandata) v svojo učinkovitost prepričala nobenega Nemca. Hude težave že s samo sestavo vlade pa imajo od oktobrskih volitev naprej tudi Avstrijci.


Od sosedov, natančneje, od graškega ustavnega pravnika Klausa Poierja, je tudi osnovna zamisel, ki sem jo uporabil kot izhodišče za razmišljanje. Poier pravi temu sistemu minderheitenfreundliches Mehrheitswahlrecht; ker se mi ne da ukvarjati s tem, kako bi to prevedel v človeku prijazno slovenščino, sem oba modela raje poimenoval proporcionalni volilni sistem z večinskim popravkom.

torek, december 05, 2006

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (II)

Ob večinskem volivnem sistemu, prijaznem do manjših strank, bi imela Janševa SDS zdaj 46 poslancev, LDS 15, SD in NSi po 7, SLS in SNS po 5, DeSUS 3, 2 pa bi bila poslanca narodnostnih skupnosti.

Razdelitev sedežev temelji na treh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripade absolutna večina poslanskih sedežev in ni soudeležena pri delitvi 'izgubljenih' glasov; ti, torej glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom), se 'čisto' proporcionalno (ne po trenutnem modificiranem proporcionalnem modelu) razdelijo med druge stranke (leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka).

Na podlagi takšnega volivnega sistema bi lahko SDS kot največja stranka leta 2004 sama oblikovala vlado, pri tem pa prevzela tudi vso odgovornost pred parlamentom in volivci. Pri tem bi morala računati na močno, čeprav raznorodno opozicijo.

Kajpak, tudi koalicije bi bile še možne, če bi se komu zdelo potrebno ali koristno. Zdajšnja, denimo, bi po tem modelu imela ustavno, torej dvotretjinsko večino 61 poslanskih sedežev. Na prvi pogled neprijetna možnost, a vprašanje je, ali bi možnost spreminjanja ustave res odtehtala vso breme oblikovanja in vzdrževanja koalicijskih razmerij. Na drugi strani bi bilo morebitno 'oktroiranje' ustavnih sprememb s pomočjo koalicijskega glasovalnega stroja izjemno politično tveganje za vse vpletene stranke.

Na podlagi podatkov o volilnih izidih si lahko sami izračunate, kako bi slovenski parlament zgledal v minulih parlamentarnih sklicih (in si poskusite zamislite, kaj bi nam morebiti ostalo prihranjeno in kaj smo nemara zamudili). Za ponazoritev tukaj le še 'projekcija' za leto 2000. LDS, ki je takrat osvojila 36,26 odstotka glasov, bi imela torej 46 sedežev, sledile pa bi ji SDS z 11 poslanci, SD z 8, SLS s 7, NSi s 6, DeSUS s 4, SMS in SNS pa bi jih imeli po 3. ('Izgubljenih' glasov je bilo takrat za 3,75 odstotka).

(O modelu, ki bi ’favoriziral’ najmočnejšo stranko, vendar brez samodejne dodelitve absolutne večine, pa jutri.)

ponedeljek, december 04, 2006

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (I)

Kaj bi bilo, če bi po volitvah 2004 vlado sestavljali samo Janševi demokrati? Če bi, na podlagi drugačnega vrednotenja volilnega izida SDS kot najmočnejša stranka »samodejno« dobila poslansko večino s 46 sedeži?

Možnost glede na to, kar smo videli v minulih dveh letih ni videti najbolj prijazna, bi bila pa vsekakor bistveno bolj pregledna. Janša ne bi imel izgovora, da mu Bajuk ne da novega ministra za delo, Bajuk ne bi mogel pritlehno rovariti proti policijskemu ministru, konec koncev pa še nikomur ne bi bilo treba gledati Podobnika in Erjavca.

Drži, Rupar bi bil v tem primeru, denimo, finančni minister, Krkovič ali Njavro obrambni, poslušni Tanko bi bil minister za delo in Dobrajčeva za okolje in prostor …, morda bi pregovorili celo Jambreka, da prevzame pravosodje… Strašljivih opcij je veliko, vendar ... Bi bilo zato kaj bistveno slabše? Prej nasprotno, predsednik vlade bi imel možnost, da naredi, kar se je nakanil in obljubil pred volitvami, vsi drugi pa bi mu pri tem v nenačelni opozicijski koaliciji gledali pod prste.

Zamislite si samo sceno v parlamentu, ko Bajuk ob podpori Cvikla kritizira Ruparja zaradi proračunske porabe, ta pa jima vrača v svojem slogu; ali pa, da se Erjavec s Potrčem spravi nad Njavra zaradi zapravljanja denarja za oklepnike. Da ne bi Bajuk kritiziral Janševe vlade? Ni problem, bi pač pogorel na naslednjih volitvah.

Če dobro pomislite, je možnost, videti parlamentarne obračune med »istorodnimi« strankami, bistveno bolj privlačna od tega, kar gledamo – ali pa ne – zdaj. Zgodbe o levih in desnih, partizanih in domobrancih, diktaturi prej in avtokraciji zdaj …, znamo vendar že na pamet. Nekaj novega pa bi bilo poslušati Drobniča, ki se v imenu družinskih vrednot spravi nad (razvezanega?) premiera zaradi nelegalizirane različnospolne zveze.

Vem, da vprašanje volilnega sistema trenutno ni aktualno. Še več, zelo verjetno še nekaj časa ne bo, ker v državnem zboru ne bo potrebne večine za ustrezno spremembo ustave. Poleg tega ni videti, da bi poslance sprememba volilnega sistema zanimala. Utihnila je celo SDS, ki je bila še pred zadnjimi volitvami vneta zagovornica večinskega sistema. Pomanjkanje poslanskega interesa je razumljivo, saj jim zdajšnji volilni sistem zagotavlja dolgoletno udobno ždenje v zadnjih klopeh, če se le s čim ne zamerijo šefu stranke in/ali poslanskega kluba.

(O tem, kako bi Janša prišel do »absolutne« oblasti, pa v nadaljevanju jutri.)