Danes sem bil na geodetski upravi. Da vzamem popisni vprašalnik. Se pravi, nameraval sem ga vzeti, ker me nekako zmrazi ob predstavi, da bi popisovalko/ca spustil v stanovanje.
Želite? – Dober dan, rad bi popisni vprašalnik! Gospod uradnik se je najprej za hip zazrl nekam v daljavo, me nato pogledal in vprašal: Zakaj pa? – Ja, da ga izpolnim in prinesem nazaj.
Videti je bilo, da s tako čudnim primerkom državljana še ni imel opravka.
Bila sva na hodniku, pred njegovo pisarno, ker je neko državljanko pravkar pospremil do svojega kolega v drugi pisarni.
Ja, veste …, je začel, potem pa se mu je ustavilo. Bil sem prijazno razpoložen, zunaj je malodane sijalo sonce, in sem mu hotel priskočiti na pomoč: No, po zakonu je mogoče popis stanovanja opraviti tudi tako, mar ne? – Hja, po zakonu že, ampak veste, to je bolj zgodba za na televizijo.
Aha, lahko si mislite, da me je šele zdaj začelo prav zanimati. Nadel sem si najbolj nedolžno obličje in razumevajoče vprašal: Torej še nimate vprašalnikov? Hvaležno je pograbil iztočnico in pokimal. Oziroma odkimal: Ne, nimamo jih.
Nato ga je zanimalo, zakaj bi jaz to pravzaprav rad. Ja zato, ne, da se mi ne bo treba ukvarjati s popisovalcem.
Precej čudaška se mu je morala zdeti ta reč, žrtev tovrstne pomisli pa je postal njegov kolega, ki je neprevidno prečkal hodnik: Ti, xyz, gospod tukaj bi rad popisni vprašalnik.
Pošlji ga k šefu, naj ga vpiše v vrstni red. Odgovor je bil bliskovit in glede na poprejšnjo konverzacijo presenetljiv.
Torej se je treba postaviti …
Še preden sem končal, je tudi tega gospoda uradnika zanimalo, kaj mi bo vprašalnik. Ja, ne da se mi čakati na popisovalca. – Ah, a vas po novem letu ne bo nič doma? – Kaj pa vem, kje bom po novem letu. – Eh, enkrat se bosta že našla. – Ja, ampak zakaj pa ne morem dobiti vprašalnika? – Pa zakaj bi to radi? Za vas je bistveno bolj preprosto, če to naredi popisovalec. Če izpolnite sami, pa ne bo kaj v redu, boste vi odgovorni. Če pa on kaj za…, je pa to njegov problem.
Hm, pa oštevilčeno moje stanovanje tudi še ni, sem zinil. S tem sem jima nehote povzročil skrbi. Kako pa to? Kdo pa je vaš upravnik? To morate pa njega poklicati! Nekako se mi je zdelo, da mene prav nič ne briga, zakaj moj upravnik še ni oštevilčil mojega stanovanja, bo že on odgovarjal za to, a sem bil raje konstruktiven: Naj torej pokličem upravnika? – Ja, vsekakor!
Zdaj je se je prijetno kramljajoči družbi pridružil še tretji uradnik. Morda ne boste verjeli,a prisežem, da je tudi njega zanimalo, zakaj nočem nadležnega opravila prepustiti popisovalcu.
Bil sem, kot rečeno, prijazen, a pretiravati s tem nisem hotel. Tretjič ponavljati istega pa se mi tudi ni ljubilo. Torej sem poskusil s nečim, kar se mi je zdelo provokacija: No, res je, še vedno mi ostane upanje, da mi popisovalca ne bo treba spustiti v hišo, ker bo zakon padel na ustavnem sodišču!
V pričakovanju reakcije sem hitro preletel vse tri uradniške obraze in … Moj prvi naslovnik je bil najhitrejši: To tudi mi upamo! Priznam, potreboval sem kakšno desetinko sekundo, preden se mi je po prvem presenečenju posvetilo: Pa ja, ta popis je zanje samo dodatno delo. Če zakon pade, jim ga ne bo treba opraviti, plača pa bo ostala ista.
Postal sem še bolj prijazen, izrazil razumevanje za njihove težave in se začel ritensko umikati proti izhodu: Najlepša hvala!
PS: Sinoči sem bil v izjemno prijetni in pametni družbi. Torej moški. V naprotju s splošno razširjenim prepričanjem, da se moški pogovarjajo samo o petih stvareh (poslu, politiki, športu, avtomobilih in ženskah), smo zadnje tri iz domnevno klasičnega repertoarja povsem preskočili, smo pa med najmanj 10 topics precej časa posvetili tudi popisu stanovanj.
Pa je nekdo zinil: Zakon je zato tako zapleten, podroben in protisloven, da bi ja padel na ustavnem sodišču. Vselej, ko kakšni dovolj močni družbeni skupini ni do tega, da bi določen zakon res izvajali, je zakon tako napisan.
Pripomba se mi že sinoči ni zdela povsem brez soli, po današnji izkušnji na geodetski upravi pa se mi zdi, da boljše razlage pravzaprav ne more biti.
