Po večinskem modelu, ki bi najmočnejšo stranko na volitvah ’favoriziral’ s tem, da bi ji dodelil vse 'izgubljene' glasove, bi imela SDS danes v državnem zboru 36 poslancev, LDS 19, SD 9, NSi 8, SLS in SNS po 6 in DeSUS 4 poslance.
Razdelitev sedežev temelji na dveh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripadajo 'izgubljeni' glasovi, to so glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom, leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka); med druge stranke se sedeži razdelijo po 'čistem' proporcionalnem (ne po veljavnem) sistemu glede na zbrane glasove.
Primerjava te hipotetične delitve z možno delitvijo sedežev po enakem sistemu leta 2000 pokaže, da bi takrat LDS dobila manj poslanskih sedežev, čeprav je na volitvah dosegla občutno boljši izid od SDS leta 2004. Razlog za to je v majhnem številu 'izgubljenih' glasov leta 2000 (3,75 odstotka). Takrat bi torej LDS po tem modelu dobila 35 sedežev, SDS 14, SD 11, SLS in NSi po 8, DeSUS, SMS in SNS pa po 4 sedeže. Leta 2004 bi tako Janševi SDS za koalicijo zadostovali NSi in SLS ali DeSUS, potemtakem dve stranki, leta 2000 pa bi Drnovšek vlado lahko sestavil zgolj ob sodelovanju Pahorjevih socialnih demokratov. Zaradi preglednosti in preprostosti se mi zdi osebno bolj ustrezen model z dodelitvijo absolutne poslanske večine relativni zmagovalki volitev. Torej sistem, po katerem bi Janševa SDS danes imela v državnem zboru 46 poslancev in vlado, v kateri bi sedeli zgolj njeni ministri. Ne vidim nevarnosti, da bi bila demokracija zato (kaj bolj) ogrožena. Opozicija bi bila močna in raznorodna, razmere pregledne, majhne stranke ustrezno zavarovane, 'izgubljeni' glasovi pa upoštevani. Še vedno to ne bi bil niti približno angleški sistem winner takes it all (po njem bi bili danes v slovenskem parlamentu le SDS in LDS), pa tudi ne za volivce nerazumljiv madžarski ali francoski večinski sistem.
Kljub temu oziroma prav zato, ker ta hip to nikogar ne zanima, je zdaj primeren čas za razmislek o tem, s kakšnim volilnim sistemom nadomestiti sedanjega. Vlad, ki so bile kar naprej prisiljene iskati najmanjši skupni imenovalec, torej tisto, s čemer se strinjajo vse – četudi še tako »raznorodne« koalicijske stranke, smo imeli že veliko, pomanjkljivosti tega sistema pa so toliko bolj očitne, kolikor na drugi strani sistem konstruktivne nezaupnice preprečuje predčasne volitve.
Togo ustavno ogrodje za oblikovanje vrha izvršilne oblasti je imelo doslej najmanj dvakrat naravnost tragikomične posledice: prvič, denimo, leta 1996, ko je 'prebežnika' potreboval mandatar Janez Drnovšek, in leta 2000, ko so dodaten glas potrebovale pomladne stranke. Ni videti, da bi se ta 'uravnotežena polarizacija' slovenskega volivnega telesa kmalu bistveno spremenila, spodbuja pa strankarsko razdrobljenost. Proporcionalni volivni sistem z večinskim popravkom bi prej deloval v nasprotni smeri.
Slovenija s težavami zaradi proporcionalnega volivnega sistema ni edina. Nemška velika koalicija kot edina možna za sestavo vlade po zadnjih volitvah ni (in najbrž ne bo do konca mandata) v svojo učinkovitost prepričala nobenega Nemca. Hude težave že s samo sestavo vlade pa imajo od oktobrskih volitev naprej tudi Avstrijci.
Od sosedov, natančneje, od graškega ustavnega pravnika Klausa Poierja, je tudi osnovna zamisel, ki sem jo uporabil kot izhodišče za razmišljanje. Poier pravi temu sistemu minderheitenfreundliches Mehrheitswahlrecht; ker se mi ne da ukvarjati s tem, kako bi to prevedel v človeku prijazno slovenščino, sem oba modela raje poimenoval proporcionalni volilni sistem z večinskim popravkom.
Razdelitev sedežev temelji na dveh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripadajo 'izgubljeni' glasovi, to so glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom, leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka); med druge stranke se sedeži razdelijo po 'čistem' proporcionalnem (ne po veljavnem) sistemu glede na zbrane glasove.
Primerjava te hipotetične delitve z možno delitvijo sedežev po enakem sistemu leta 2000 pokaže, da bi takrat LDS dobila manj poslanskih sedežev, čeprav je na volitvah dosegla občutno boljši izid od SDS leta 2004. Razlog za to je v majhnem številu 'izgubljenih' glasov leta 2000 (3,75 odstotka). Takrat bi torej LDS po tem modelu dobila 35 sedežev, SDS 14, SD 11, SLS in NSi po 8, DeSUS, SMS in SNS pa po 4 sedeže. Leta 2004 bi tako Janševi SDS za koalicijo zadostovali NSi in SLS ali DeSUS, potemtakem dve stranki, leta 2000 pa bi Drnovšek vlado lahko sestavil zgolj ob sodelovanju Pahorjevih socialnih demokratov. Zaradi preglednosti in preprostosti se mi zdi osebno bolj ustrezen model z dodelitvijo absolutne poslanske večine relativni zmagovalki volitev. Torej sistem, po katerem bi Janševa SDS danes imela v državnem zboru 46 poslancev in vlado, v kateri bi sedeli zgolj njeni ministri. Ne vidim nevarnosti, da bi bila demokracija zato (kaj bolj) ogrožena. Opozicija bi bila močna in raznorodna, razmere pregledne, majhne stranke ustrezno zavarovane, 'izgubljeni' glasovi pa upoštevani. Še vedno to ne bi bil niti približno angleški sistem winner takes it all (po njem bi bili danes v slovenskem parlamentu le SDS in LDS), pa tudi ne za volivce nerazumljiv madžarski ali francoski večinski sistem.
Kljub temu oziroma prav zato, ker ta hip to nikogar ne zanima, je zdaj primeren čas za razmislek o tem, s kakšnim volilnim sistemom nadomestiti sedanjega. Vlad, ki so bile kar naprej prisiljene iskati najmanjši skupni imenovalec, torej tisto, s čemer se strinjajo vse – četudi še tako »raznorodne« koalicijske stranke, smo imeli že veliko, pomanjkljivosti tega sistema pa so toliko bolj očitne, kolikor na drugi strani sistem konstruktivne nezaupnice preprečuje predčasne volitve.
Togo ustavno ogrodje za oblikovanje vrha izvršilne oblasti je imelo doslej najmanj dvakrat naravnost tragikomične posledice: prvič, denimo, leta 1996, ko je 'prebežnika' potreboval mandatar Janez Drnovšek, in leta 2000, ko so dodaten glas potrebovale pomladne stranke. Ni videti, da bi se ta 'uravnotežena polarizacija' slovenskega volivnega telesa kmalu bistveno spremenila, spodbuja pa strankarsko razdrobljenost. Proporcionalni volivni sistem z večinskim popravkom bi prej deloval v nasprotni smeri.
Slovenija s težavami zaradi proporcionalnega volivnega sistema ni edina. Nemška velika koalicija kot edina možna za sestavo vlade po zadnjih volitvah ni (in najbrž ne bo do konca mandata) v svojo učinkovitost prepričala nobenega Nemca. Hude težave že s samo sestavo vlade pa imajo od oktobrskih volitev naprej tudi Avstrijci.
Od sosedov, natančneje, od graškega ustavnega pravnika Klausa Poierja, je tudi osnovna zamisel, ki sem jo uporabil kot izhodišče za razmišljanje. Poier pravi temu sistemu minderheitenfreundliches Mehrheitswahlrecht; ker se mi ne da ukvarjati s tem, kako bi to prevedel v človeku prijazno slovenščino, sem oba modela raje poimenoval proporcionalni volilni sistem z večinskim popravkom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar