East of Eden

Sem gledal v nedeljo na haerteve drugo polovico legendarnega East of Eden. Spet. James Dean je zakon! Zgodba oziroma roman s filmom vred pa umetnina. Za vse čase, brezčasna in večna.

Odtegovanje očetovske naklonjenosti in razumevanja, travme zaradi odsotnosti matere, občutek krivde zaradi zamolčane preteklosti…Saj poznate zgodbo? Krepostni oče z dvema sinovoma, ki ne poznata matere, eden se trudi biti replika očeta, drugi bi rad dihal po svoje…

Koliko imajo take najintimnejše strani človeških življenj opraviti s politiko? Več, kot se večina volivcev zaveda. Razvpit je, recimo, primer nemškega cesarja Wilhelma II, skrajno neuspešnega in telesno rahlo prizadetega gojenca častniške šole. Ki je sovražil Angleže zato, ker je bila njegova mama Angležinja, ki ni prenesla, da sin ne obvlada perfektno njenega jezika. Zato ji je moral pisati pisma v angleščini, ona pa mu jih je popravljena vračala.

George W. Bush je tu nekje. Nekoč črna ovca družine, pijanec, babjek in luzer, zdaj bolj kreposten od očeta. V želji, pridobiti očetovo naklonjenost, se loti njegove nedokončane vojne v Iraku. Kot Cal v East of Eden, ki bi rad očetu povrnil izgubo zaradi spodletelega posla s solato.

Ljudje ne gredo samo na denar. Celo v politiki ne. Poganja jih tudi ali predvsem tisto, česar se nemara niti zavedajo. Simptom teh nezavednih oziroma potlačenih gibalnih sil so skrajnosti in nagli zasuki. Joerg Haider je tipičen primer tovrstnega izražanja večne obremenjenosti z očetom. Janez Janša je njegov tukajšnji dvojnik. V obdobju emancipacije od očeta se je skliceval na Lenina in hodil po poteh Avnoja, a za to ni mogel dobiti ne njegove naklonjenosti ne razumevanja. Ta konflikt je razrešil s svojim političnim preobratom, vendar si je s tem nakopal novega.

Janševa razcepljenost je vidna na vsakem koraku: govori o sproščenosti, drži pa se kompartijskega načela demokratičnega centralizma; privatizacija podjetij je zanj isto kot nekoč za partijo demokratizacija družbe – strogo nadzorovani »proces-ki-bo-ko-bo« namesto stanja; paktira s Cerkvijo, v javnost pa spravlja zanjo neprijetna zasebna pisma; fotografira se s kapitalisti in upravljavci kapitala, z davčno zakonodajo pa se poskuša prikupiti sindikatom; svobodo medijev razume kot Mitja Ribičič, ki je v imenu pluralne ljudske fronte nastavljal glavne urednike…

Problem je v tem, da katarza takšnega intimnega konflikta vselej zahteva precej kolateralnih žrtev.