En Podobnik ni smel umanjkati. Malo pozno, a od srca je zategadelj Marjan (minister Janez je po septembrski epizodi na Muri očitno dobil imperativno navodilo, naj molči) zalučal Hrvatom v obraz očitek, da ponarejajo katastrske knjige. Da ne bi bil (Marko) Pavliha ne-letujte-na-Hrvaškem-če-imate-domovinsko-zavest predolgo glavni. Marjan ni razočaral, sporočil nam je, da je za domnevno premehko stališče Ljubljane do Zagreba kriva ‘mati vseh afer’ - orožarska, saj je menda mogoče zaradi vpletenosti vanjo izsiljevati določene slovenske politike.
Pustimo tukaj notranjepolitične plati očitka vnemar in se spomnimo, kaj je ta teden dejal zunanji minister Dimitrij Rupel:
Slovenska in hrvaška stran /sta se/ v preteklih mesecih že nekajkrat srečali in že trasirali pot do nekega pozitivnega rezultata. To, da smo se spet zapletli in se sprli okrog določenih vprašanj, je delo tistih, ki nasprotujejo temu, da bi se enkrat ta zgodba končala. Slovenija poskuša s prepričevanjem in predlaganjem argumentov, (…) slej ali prej /bo/ prišlo do sestanka na ustrezni ravni.
Dosežena raven, pravzaprav pod’n retorike zunanjega ministra je, mimogrede, osupljiva; očitno se da celo po vseh teh dolgih letih ne-sporazumevanja s Hrvaško vsaj v tem pogledu še vedno napredovati. A vendar, kljub prisotni odsotnosti vsebine ali prav zato, zbuja pozornost omemba ’tistih, ki nasprotujejo’, pri čemer je minister v izjavi za javno hišo celo izrecno dejal, da so takšni tudi na slovenski strani.
Hm, notranji sovražnik tako rekoč in to na obeh straneh? Kdor bi na prvo žogo pomislil, da je Rupel morda mislil na Pavliho, bi se zmotil. Zunanjemu ministru je, kakor je dejal v najbolj dolgočasni informativni oddaji javne hiše, ‘po svoje všeč to, kar kolega Pavliha predlaga. Jaz nisem zadnjih petnajst let nikoli preživel počitnic na Hrvaškem. Z izjemo enkrat, ko sem bil v opoziciji. Ampak ko je človek v vladi, je težko.’ Podobnik? Ta je ponovno izplaval na površje reke, ob kateri ne rastejo lipe, šele včeraj. Kdo torej?
Nihče kajpak! Notranji sovražnik ima v političnem teatru vselej vlogo kozla. Tistega, ki je hotel jesti zelje, a ga ni jedel. Zato se da z notranjim sovražnikom obračunati natančno tako, kot je to storil senat v Višnji gori s kozlom. Obsoditi ga je treba, notranjega sovražnika, na tepežkanje po senci. Tiste, ki bi morali imeti notranjega sovražnika pod nadzorom, pa je treba obsoditi na prav tako preizkušeno vzgojno kazen prisostvovanja izvršitvi sodbe z zavezanimi očmi.
‘Sestanek na ustrezni ravni’ potem ‘na trasi poti do nekega pozitivnega rezultata’ resda še vedno ne bo prinesel dogovora, a bodo vsaj ’tisti, ki nasprotujejo’, dobili lekcijo.
PS: Objavil tole, potem pa Trenja iz zasede. Darja Lavtižar Bebler, Borut Pahor, Jožef Jerovšek, Daniel Starman, Marjan Podobnik, Ivo Vajgl, Marko Pavliha (najbrž sem koga pozabil) so se med drugim bolj ali manj strinjali, da je napočil čas za odločitev vlade (v sodelovanju z vsemi strankami) o tem, ali nadaljevai s poskusi dvostranske rešitve sporov glede meje ali predlagati arbitražo. Podobnik je v zvezi s slednjo menil, da njen predmet ne more biti Piranski zaliv; odločno ugovarjal mu ni nihče. Ker je za arbitražo potrebna tudi pogodbena volja druge strani, sklepam, da arbitraže ne bo, saj ne bo pogodbe o njej. Ljubljana ne bo sprejela takšne, v kateri bi bil kot predmet, o katerem naj se razsodi, omenjen Piranski zaliv, Zagreb pa ne takšne, v kateri ne bi bilo Savudrijske vale. Torej ostane sodišče v Haagu (in tisto že omenjeno, v Višnji gori).
In, ah, ja, gledalci; samo 16 odstotkov jih bo po telefonski anketi med oddajo letos odšlo na dopust na Hrvaško. Lepo, če bi bilo res, bi bil vsaj tam mir pred slovenci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar