Svojčas je cenzor sedel v tiskarni ali centralni redakciji (časopisa, radia, televizije), vsem novinarjem – ali vsaj urednikom – na očeh. Cenzorjeva naloga je bila preprečiti objavo ’sporne vsebine’. Če mu je vendarle kaj ušlo, ni imel več pristojnosti – na potezi je bil represivni aparat države.
Tukajšnja oblast je nazadnje imela uradnega cenzorja na – takrat še državni – RTVS med osamosvojitvenimi boji leta 1991. Lepo izročilo je šlo po tistem naglo v pozabo, menda se je oblasti sami zazdelo, da v demokraciji česa takšnega ne bo potrebovala. Zategadelj ni nič presenetljivega, da mora dandanašnja oblast cenzuro izvajati z diletanti. Mlajši kadri v bistvu sploh ne vedo, kaj je to cenzura in kako se ji streže, od nekdanjih mojstrov pa se tudi ne morejo veliko naučiti. Produkcijski proces v medijih je povsem drugačen kot še pred poldrugim desetletjem, pojavili so se spletni mediji, poleg tega pa so bivši cenzorji močno v letih, pestijo jih opešan vid, trdi prsti ipd.
Zato po medijih, ‘klasičnih’ in spletnih, šarijo priučeni aparatčiki, skoraj tako, kot da oblast cenzorje rekrutira po načelu ta-pa-zna-v-google-vtipkati-geslo-v-narekovajih. Kar je daleč premalo, kakor pričajo recentni posegi.
Večer, ki so mu še v časih tiskanih medijev bili na voljo le kadri brez možnosti uveljavitve v Ljubljani (danes pa je kvečjemu še slabše), ima, denimo, na svoji spletni strani oziroma blogišču prav posebej nadarjenega amaterja. Ta ne da preprečuje, pač pa ukrepa z nekajmesečno zamudo, potem pa briše tako, da ni izbrisano oziroma, da ostanejo sledi.
Spomnite se, recimo, na blog, ki se je imenoval Po:-(natis in je imel naslednji about:
Blogov ne maram, nič ni hujšega kot še en, nov način necenzuriranega množenja idej in idejic. Zbrisal ga bom takoj, ko bo to možno. Še dobro, da potem za njim ne bo ostala nobena sled…
Izkazalo se je, da obstaja še kaj hujšega, cenzurirano množenje idej denimo, da se blog lahko zbriše kasneje, kot je bilo možno in da za njim ostane sled, več sledi.
Še več, izkazalo se je, da se lahko cenzurirano množenje idej zbriše prepozno tudi tako, da se ga ne zbriše in da za njim ostane sled, ki odkriva, da gre za natančno taisti blog, na katerem se lahko res necenzurirano množijo ideje – do popolnega brisanja ob prvem prvem možnem trenutku.
Iz najnovejšega primera necenzuriranega množenja zabrisanih sledi na taistem blogišču pa je razvidno tudi, da ta cenzor (nevreden častnega naziva) za povrh sploh ne sodeluje s kolegi. Preprosto ne obvešča jih, zelo verjetno zato ne, ker sploh ne ve, da je vsebina, ki jo je cenzuriral, dostopna še drugje. Če bi takemu ignorantu omenili mirrorje in podobne tehnološke prefinjenosti, bi zanesljivo samo še bolj neumno gledal.
Bilo bi, skratka, umestno, ako bi oblast, ki potrebuje cenzorje, poskrbela tudi za ustrezno strokovno raven tovrstnega kadra.
Ni komentarjev:
Objavite komentar