Jonas

Pa dobro, kdo je ta Jonas Žnidaršič. Odprem v soboto SP - on; odprem Objektiv - on; grem zvečer v javno hišo - on. Ne, danes ne bom odprl hladilnika, raje bom lačen, kot pa bi se izpostavljal nevarnosti, da ga zagledam nekje med jajci, tünko in sirom, usmrajenimi z dimom cigare in politimi s penino.

Opredelitev karnevala kot ‘življenja, ki je zapustilo ‘utrjene kolesnice‘, kot ‘narobe svet’ in opredelitev za Bahtina obeh temeljnih izhodišč za definicijo groteske - karnevalskega odnosa do sveta kot odprave vseh ‘zakonov, prepovedi in omejitev, ki določajo režim in red vsakdanjega (zunanjega karnevalskega) življenja ter karnevalskega smeha kot univerzalnega ambivalentnega smeha, ki vključuje (za razliko od komike, humorja in satire) tudi adresanta in adresata (pošiljatelja in sprejemnika, avtorja in bralca …) nakazujejo osnovne atribute groteske, ki pridobijo na veljavi še posebno takrat, ko upoštevamo dejstvo, da groteskno kot estetsko kategorijo apliciramo tako na posebni groteskni odnos do stvarnosti in temu ustrezni umetniški izraz vseh oblik umetnosti kot na groteskne pojave zunaj literarne stvarnosti. Aleksander Skaza, Mihail Mihajlovič Bahtin, oris življenja in dela, v Mihail M. Bahtin, Teorija romana, CZ, Ljubljana, 1982, stran 411-412

Ni dvoma, bombardiranje z Jonasom je bilo perfidno tempirano na pustne dneve. A življenje ni karneval, življenje neutrudno postavlja usodna vprašanja.

Ko se sprašujem o sedanjem duhovnem in materialnem, pa tudi o političnem in evropskem položaju naroda, ki mu z jezikom, duhovno omiko in življenjsko usodo pripadam, vem, da se soočam z močno zapletenimi vprašanji zgodovinske in politične narave. Pred menoj (in pred nami) so tedaj vprašanja, ki s svojo težo presegajo duhovno moč in znanje posameznika. V tem preseganju pa je skrit dovolj naraven in logičen namig, ki nam veleva, da moramo razmišljati o eksistencialnih vprašanjih in zadevah slovenskega naroda (ljudstva) prav vsi, v katerih sta narava in politični razum še ohranila čut in moč presoje, vrednotenja in kar je najvažnejše - suverenega dvoma. Bojan Štih, To ni pesem, to je ena sama ljubezen, CZ, Ljubljana, 1987, stran 223

Med praznikom vzvišene kulture in dnevi poganske subkulture letos malodane ni bilo premora. Pravzaprav ga sploh ni bilo, bolje rečeno, dan kulture je bil ovit v subkulturne zgodbe o oklepnikih, guvernerjih, neplačanih helikopterskih računih … Zdelo se je, da za stopnjevanje ni več prostora. A Jonas je kajpak mislil drugače.

Videli smo kako potkulture ‘ruše naša iščekivanja’, kako predstavljaju simbolične izazove jednom simboličnom redu. Ali mogu li potkulture uvek efektno da se prihvate u društvu, a ako mogu - kako? Pojava spektakularne potkulture neumitno je praćena talasom histerije u štampi. Ta histerija je tipično ambivalentna: ona se kreće između užasa in zanosa, gneva i zabave. Dok zaprepašćenost i zgražavanje dominiraju naslovnim stranicama, urednički stupci, na unutrašnjim stranama, vrve od ‘ozbiljnih’ komentara, a srednje stranice ili dodaci sadrže mahnite prikaze najnovijih pomodnosti i rituala. Dik Hebdidž, Potkultura: značenje stila, prevod David Albahari, Bigz, Beograd, 1980, stran 93

Psihologinjo so napadi smeha odpihnili s stola, Sašo Hribar se je skoraj zadušil, Petre Slapar pa ob Jonasu ne bi opazil niti, če bi se zares slekla.

Posnemovalci torej posnemajo ljudi v njihovih dejanjih, ljudje pa ne morejo biti drugačni kakor ali plameniti ali nizkotni, saj lahko skoraj vse človeške značaje zajamemo v ti dve vrsti (vsi značaji se namreč razlikujejo po kreposti in slabosti). Zato so tudi značaji, ki jih posnemajo pesniki, lahko boljši od nas, lahko slabši, ali pa nam enaki. Aristoteles, Poetika, prevod Kajetan Gantar, CZ, Ljubljana, 1982, stran 63

Če je Luka Koper Jonasov alter ego, je Jonas alter ego Luke Kopra. Ne, v bistvu je Jonas alter ego samega sebe, hkrati pa on in Luka Koper posnemata samega sebe. Še drugače rečeno, Jonas je lahko kar koli in kdor koli. Lahko je boljši, lahko slabši, lahko pa nam enak.

Sleherno primerjanje Jonasa z njim samim je neprimerno in nesprejemljivo.