Zavlačuje Janševa vlada vrnitev blejskega otoka cerkvi?

Heraklejeva ambicija očistiti 30 let zanemarjane Avgijeve hleve v enem samem dnevu je mačji kašelj v primerjavi z namero Janeza Janše, da v enem samem mandatu popravi 10 let krivic na 50 let podlage.

Takole je skozi denacionalizacijski hlev tekla reka Janševih besed: »Ko je šlo za plačilo odškodnine za nepremičnino v Mariboru Rimskokatoliški cerkvi, je bila odškodnina izplačana zaradi tega, ker se je denacionalizacija zavlačevala. In če bi se zavlačevala še naprej, če bi se zadeva zavlačevala še naprej in rešitev zavlačevala dalje, bi bil odškodnina še večja. V kolikor ne bi prišlo do poravnave, bi se iztožilo. V kolikor bi prejšnje vlade (…) zadeve denacionalizacije peljale hitreje, bi bilo teh odškodnin manj in bi bile manjše. Torej, ta očitek ne gre na rovaš sedanje vlade. Treba je primerjati tudi odškodnino, ki je bila izplačana, in odškodnino ali pa vsoto, ki je bila dejansko zahtevana od upravičenca.«

'Poravnalnih' 8,1 milijona evrov potemtakem ne samo da je manj od 'zahtevanih' 23,4 milijona, ampak je hkrati manj, kot bi cerkev zahtevala in dobila, če se vlada 27. decembra lani na dopisni seji ne bi strinjala s tem, da plača 8,1 milijona. Je pa 8,1 milijona tudi več, kot bi cerkev zahtevala in dobila, če bi se z vlado poravnala pred, denimo, tremi leti, in še mnogo več, kot bi cerkev zahtevala in dobila, če bi bila denacionalizacija hitrejša. Predsednik vlade ve, da je bila hitrost denacionalizacije manjša, kot bi lahko bila. Zavlačevana je bila denacionalizacija 'kar tako', v okviru tega tudi denacionalizacija nepremičnine v Mariboru, izrecno trdi Janša, pri čemer denacionalizacijo nepremičnine v Mariboru zgolj implicitno uvršča med denacionalizacijske zadeve, ki so jih zavlačevale prejšnje vlade.

Parlament ni sodišče in Janši tam ni treba dokazati trditve, da je bila denacionalizacija v konkretnem primeru zavlačevana v okviru 'splošnega' zavlačevanja denacionalizacije (za katero so odgovorne prejšnje vlade). A ker predsednik vlade s tem utemeljuje izplačilo odškodnine, lahko sklepamo, da je s trditvijo o zavlačevanju denacionalizacije' v svojem zahtevku proti državi pravzaprav nastopila cerkev, mariborska nadškofija. Lahko, da trditev drži, lahko da ne. Vlada se je odločila, da drži, da je torej zahtevek cerkve upravičen (pogajala se je le o višini odškodnine), nismo pa še izvedeli, zakaj je (bila) vlada prepričana, da ima cerkev prav.

Za presojo utemeljenosti podobnih civilnopravnih zahtevkov so v običajnih razmerah pristojna sodišča. Zakaj vlada cerkve z njenim zahtevkom ni napotila na sodišče in najela odvetnikov (za poravnavo bi bil še vedno čas)? Zakaj je bila prepričana, da je njen zahtevek utemeljen, kako je bila vedela, da bi sodišče cerkvi prisodilo še večjo odškodnino, kot je bila izplačana zdaj (po 'vnaprejšnji poravnavi')? Zakaj je vnaprej privolila v 'poravnalna pogajanja'? Če so ji tako svetovali njeni pravniki zaradi 'izgubljenosti' morebitne pravde (Janša pravi 'bi se iztožilo'), zakaj ne pokaže teh pravnih mnenj? Za domnevno politizacijo 'mariborske odškodnine' je odgovorna izključno vlada. Njeni ministri in nazadnje njen predsednik so v zadevo, ki je v bistvu pravna, vnesli dnevnopolitične obračune s prejšnjimi vladami, ne glede na morebitno škodo za davkoplačevalce.

Če bo vlada tako ravnala tudi v prihodnje, bo podobno neugotovljivo utemljeno izplačanih odškodnin še veliko. Morda tudi za Bled, kjer po novem vstop v cerkvico spet stane. Lahko pa bi stal tudi dostop na otok sam: recimo 2 evra samo sprehod po otoku, 3 vstop v cerkev, 'aranžma v paketu' pa (z ustreznim popustom) 4,5 evra. A otok (še) ni denacionaliziran. Čeprav je ustavno sodišče nedavno zavrnilo zahtevo tožilstva po varstvu zakonitosti, ni gotovo, ali so vsa pravna sredstva v pravdi za otok že izčrpana. Potencialno torej nastaja in narašča morebitni odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dobička. Zahtevek nastaja in narašča tudi v času te vlade. Lahko, da bo blejski otok nazadnje vendarle 'vrnjen' cerkvi. Lahko da bo ta zahtevala odškodnino zaradi 'zavlačevanja'.

Lahko celo, da bo postopek končan šele po nekaj letih in bo cerkev odškodnino zahtevala od kakšne nove vlade. Zamislite si njenega predsednika, kako v parlamentu odgovarja poslancem: 'Ko je šlo za plačilo odškodnine za nepremičnino na Bledu Rimskokatoliški cerkvi, je bila odškodnina izplačana zaradi tega, ker se je denacionalizacija zavlačevala. In če bi se zavlačevala še naprej, če bi se zadeva zavlačevala še naprej in rešitev zavlačevala dalje, bi bil odškodnina še večja. V kolikor ne bi prišlo do poravnave, bi se iztožilo. V kolikor bi prejšnje vlade (…) zadeve denacionalizacije peljale hitreje, bi bilo teh odškodnin manj in bi bile manjše. Torej, ta očitek ne gre na rovaš sedanje vlade. Treba je primerjati tudi odškodnino, ki je bila izplačana, in odškodnino ali pa vsoto, ki je bila dejansko zahtevana od upravičenca.'

Čeprav bi šlo spet (tudi) iz mojega žepa, bi mi bila ta ironija zgodovine po svoje kar všeč. Plačati odškodninski zahtevek cerkvi zaradi denacionalizacijskega zavlačevanja Janševe vlade.

Milijarderji kličejo na pomoč državo

Videti je, da je vseeno, kdo financira pokojninsko in zdravstveno varstvo. V Evropi pod tem bremenom kleca država, v ZDA posamezniki. In medtem ko Evropa prenaša del stroškov na posameznika, se v ZDA množijo glasovi, da bi del izdatkov za te namene morala prevzeti država.

»If there is one single source of risk our policymakers must tackle, it is health insurance. We must not muddle on, a band-aid here and a band-aid there. We must find some way to provide universal health insurance, especially to cover all children. This is one of the critical reasons that Americans are nervous and no longer believe that the next generation will be better off.«

Ni brez ironije dejstvo, da državo na pomoč kličejo multimilijarderji. Recimo Mortimer Zuckermann, 117. na Forbesovi lestvici najbogatejših Američanov (zgornji navedek). »We need some form of universal coverage that would be funded centrally by the government, but delivered privately through existing mechanisms like HMOs,« pravi Wilbur Ross Jr., številka 322 na isti lestvici.

Timothy F. Geithner, predsednik in CEO Federal Reserve Bank of New York pa politiki našteje celo vrsto izzivov: »Several broad economic forces substantially complicate an already difficult set of political challenges: the long-term increase in income inequality, the slow pace of growth in real wages for the middle quintiles of the population, the increase in the volatility of income that is a reflection of the greater flexibility of the U.S. economy, and the greater exposure of households to the risk in financing retirement and the burden of paying for health care.«

Zdaj je potemtakem dolgoročno naraščanje dohodkovnih razlik, počasna rast plač, povečana negotovost in izpostavljenost pokojninskim in zdravstvenim tveganjem tako rekoč uradna bilanca ameriške ekonomije. In zato tiste, ki so z globalizacijo, Bushevo davčno reformo in sploh liberalizacijo največ pridobili, tudi najbolj skrbi. »If middle-class Americans continue to struggle financially as the ultrawealthy grow ever wealthier, it will be increasingly difficult to maintain political support for the free flow of goods, services, and capital across borders. (…) And when the United States places obstacles in the way of foreign investors and foreign goods, it's likely to encourage reciprocal action abroad. For people who buy and sell companies, or who allocate capital to markets all around the world, that's the real nightmare.«

Cerkveni kapitalisti v skupno dobro potrebujejo doktorja

Cerkev, mislim na RKC v Sloveniji, je v nekaterih rečeh prav obupno staromodna. Presenetljivo pravzaprav, da glede na to, kakšni diletanti jo predstavljajo v javnosti, z blagovno znamko nima še večjih težav.

Jah, 2000 let dela svoje, tako stare – in globalne – blagovne znamke, sploh v tako specifični storitveni panogi, kakor je duhovna oskrba, le počasi izgubljajo privlačnost. Pa vendar bi slovenski hčerki svetovnega koncerna dobro del kakšen spin doctor. Po možnosti naj si ga omisli, preden ji bo država 'vrnila' ali jo 'odškodovala' še za kakšen kos premoženja reda velikosti zadnje mariborske transakcije. Kleriki preprosto niso več ne prepričljivi in ne zabavni s svojim jecljavim krotovičenjem ob vprašanju, kaj bo RKC s premoženjem, ki ga bodisi v naravi bodisi v obliki odškodnin dobiva 'vrnjenega' od države.

Nekdo, ki fura blagovno znamko za storitev poznavanja odgovorov na vprašanja o začetku in koncu sveta (pa tudi na vsa možna vmes), si pač ne sme predolgo dovoljevati, da ga s tako standardnim in predvidljivim, pravzaprav povsem zemeljskim in banalnim vprašanjem spravljajo v zadrego. Da bo RKC 'premoženje uporabljala in izkoriščala v skupno dobro' je prepričljivo približno tako kot odgovor 'Kaj to sprašuješ, saj veš!', s katerim dolgoletni zakonec parira nenadnemu vprašanju s 'sovražne strani' postelje 'A me imaš rad?'.

Kajpak ga bo, RKC premoženje, uporabljala v skupno dobro, saj tudi drugi kapitalisti in veleposestniki ne počnejo nič drugega. Če oni ne bi dela premoženja – kapitala, vlagali za to, da jim prinese dobiček, ljudje ne bi imeli službe oziroma možnosti, da v zameno za svojo delovno silo dobijo mezdo. Dokaj preprosto: če je RKC (v pojavni obliki te ali one pravne osebe) lastnik kapitala v, recimo, Belinki, bo seveda pazila tudi na stroške (med drugim delovne sile), ker pač hoče dobiček. Lahko – in zelo verjetno – da bo del tega vložila v dobrodelne, izobraževalne in druge podobne namene 'skupnega dobra' (kot to veliki kapitalisti pogosto počnejo). A najprej se mora obnašati kot vsak spodoben kapitalist, sicer ne bo dobička, ki bi lahko bil uporabljen za 'skupno dobro'.

Ako je kapital cerkven, to njegove 'naravne vloge' – proizvajanja dobička – še v ničemer ne spremeni. Tudi dejstvo, kam se dobiček vlaga, ne spremeni dejstva, da ga je proizvedel kapital (ki je zato izkoriščal naravo in ljudi). Lahko sicer razumem, da nemara dejstva, da ima cerkev kapital, ki proizvaja dobiček, ni lahko sinhronizirati s Svetim pismom in še čim iz železnega repertoarja naukov in načel najstarejše globalne korporacije, a si je kapital za takšne primere že zdavnaj omislil izvedence. Če ti zmorejo vojno prodajati za mir in obratno ter okoljsko puščavo za cvetočo poljano in obratno, si bodo pa ja za dobro plačilo izmislili tudi inteligentnejše načine sprenevedanja za predstavnike cerkvenega kapitala. Pa še bolj gladko in duhovito naj jih naučijo govoriti.

Vse to bo klerikom prišlo prav tudi, če bo – bog ne daj, da bi – kakšno podjetje v lasti cerkvenega kapitala zašlo v težave in bo treba odpuščati zaposlene.

Tudi daljnovodi ne morejo čakati

Zdaj, ko so neuravnoteženi mediji odkrili še eno sporno oddajo posla Flycomu, je vprašanje, zakaj se ob prvem takšnem primeru kot domnevno najbolj vpletenega v uravnoteženih medijih vztrajno omenja zgolj ministra za zdravstvo Andreja Bručana, še bolj zanimivo.

Čeprav gre pri Elesovem naročilu Flycomu za podobno vprašljivo zakonitost oddaje posla kot pri najemu helikopterja za reševalne namene, vrednost posla pa je celo višja od opravljenega za zdravstveno zavarovalnico, se uravnoteženi mediji s tem ne ukvarjajo pretirano (nekaj malega povzemajo na spletu). Kakšen 'posebni namen' bi lahko imelo ohranjanje Bručana in posla država-AMZS-Flycom v središču zanimanja?

Okoliščine oddaje naročila Flycomu iz državnega podjetja Eles pa so videti vsaj toliko nenavadne kot dejstvo, da je AMZS reševalno 'pristojnost' dobila neposredno na podlagi vladne uredbe. Če seveda drži, kar Dnevnik poroča (tipkarska napaka pri mesecih namreč zbuja rahle dvome tudi v korektnost drugih navedb): »Sklep o začetku oddaje javnega naročila v ocenjeni vrednosti 605.000 evrov (145 milijonov tolarjev) brez DDV je Eles sprejel 19. julija lani. Razpisna dokumentacija je obsegala 29 strani, rok za oddajo ponudbe pa je bil vsega en teden. Ponudba Flycoma je prispela 25. junija, dan kasneje, ko je bil do devetih dopoldan tudi rok za oddajo, pa je Türk "po opravljeni detajlni analizi prejetih ponudb" tudi že podpisal odločitev o oddaji javnega naročila v vrednosti 747.000 evrov z DDV (179 milijonov evrov) Flycomu.«

Če ta navedek 'prevedemo' na en mesec, bodisi junij bodisi julij, in domnevamo, da druge navedbe držijo, ugotovimo, da je bil posel sklenjen v tednu dni. Tolikšnega posla v tednu dni v 'normalnih' okoliščinah vestni direktor državnega podjetja ne bi sklenil. Če pa že, pa bi ga vestni nadzorniki marsikaj vprašali. Če ga ne bi, bi pa nadzornike marsikaj vprašal vestni lastnik oziroma lastnica. Torej država, ki je tudi subsidiarna plačnica najema helikopterja za reševalne namene pri taistem Flycomu.

Zakaj Google nima evropskega konkurenta

Evropski komisar Janez Potočnik v svojem blogu pravi, da najnovejši podatki o izdatkih (EU) za znanost niso spodbudni. V zadnjih treh letih je ta delež stagniral pri slabih 2 odstotkih BDP. »If we are to see improvement in the future, we need to press on with our commitments,« poudarja ob tem Potočnik in ponavlja, da je »R&D a vital component of Europe‘s economic and social future«.

Po istem viru, kot ga navaja evropski komisar, torej Eurostatu, znanosti in raziskavam namenjeni delež BDP v zadnjih treh letih pada in je po začasnih podatkih leta 2005 znašal komaj 1,22 odstotka. Nekako pričakovano sta na vrhu s precejšnjo prednostjo Švedska in Finska (pri čemer je prvi delež malce padel, drugi pa zrasel).

V duhu dnevov evr(op)skih procesij in uradnih zagotovil, da nam gre izjemno dobro, bi bila ugotovitev, da Slovenija izmed novih članic EU za znanost namenja še največ in tudi več kot Italija, Španija, Grčija ali Portugalska. Nerodno je le to, da si zmagovalci z njo danes ne morejo pomagati, brez takšnih zmagovalcev pa gospodarstvo jutri ne bo zdržalo tempa.

Dovoljene stopnje sovraštva naj določi zakon

Nenavadno, pravzaprav, da dovoljene stopnje sovraštva še niso urejene z zakonom. Vemo, koliko sme biti v vodi nitratov, v krvi alkohola, v izpuhu ogljikovega dioksida in kar je še takšnih malenkosti, ne vemo pa, koliko se smemo sovražiti, ne da bi zato zabredli v težave.

Zaradi sleherne zakonodajne vrzeli je prisotna večja ali manjša odsotnost uravnoteženosti v obnašanju državljanov. Glede na to, da je sovraštvo razmeroma še kar razširjeno in tu in tam tudi dokaj močno čustvo, pa je odsotnost razumskih zakonskih meril še posebej pereča. Četudi ne nasedamo sleherni medijski konstrukciji o vsesplošnem sovraštvu med državljani, denimo med najbližjimi sorodniki ali sosedi, pivci različnih vrst piva, ljubitelji različnih avtomobilskih znamk in tako dalje, vendarle ne gre prezreti dejstva, da je zakonska neurejenost področja sovraštva povzroča hude težave v občevanju med državljani samimi ter državljani na eni in državo na drugi strani.

Odsotnost zakona o sovraštvu – pri čemer, da ne bo nesporazumov, mislim na krovni zakon s tega področja, kajti nekatere določbe vendarle so, denimo v kazenskem zakoniku – očitno moti tudi domnevno najbolj znanega sodobnega pisatelja s slovenskim državljanstvom: »Ali je treba samo zato, ker politično pripadamo enim, druge tako močno sovražiti, da uporabljamo tudi dezinformacije in polinformacije in svojo domovino razkazujemo kot ksenofobični inferno?« (Citirano po tiskanem viru.) Drago Jančar je, če ga prav razumem (no, vsekakor ga sam razumem tako, čeprav morda ne prav), s tem vprašanjem hotel reči: S tem, da se sovražimo, ker politično pripadamo različnim, ni nič narobe, le tako zelo se ne bi smeli sovražiti, da bi … itd.

No, vidite! Če bi imeli zakon, bi bilo slehernemu državljanu jasno, koliko sme sovražiti, ne da bi … itd. Še več, tisti, ki imajo zdaj nemara težave s tem, da bi sovražili (ker se jim zdi to neumno, nekoristno, neolikano, kar koli že) in jih zaradi sovražnega čustva, ki jih morda vendarle tu in tam spreleti, muči občutek sramu, krivde in podobnih frojdističnih navlak, bi v mejah zakona smeli veselo sovražiti.

Kajpak, kdor bi sovražil preveč, bi bodisi plačal bodisi šel sedet.

»Failure in Iraq would be a disaster for the United States.«

Ameriške okupacijske sile so v četrtek v Iraku izpeljale dva napada na iranske (!) cilje, zajele pet Irancev in zaplenile dokumente in računalnike.

Ameriški predsednik George Bush pravi: »Iran and Syria (…) are allowing terrorists and insurgents to use their territory to move in and out of Iraq. Iran is providing material support for attacks on American troops. We will disrupt the attacks on our forces. We will interrupt the flow of support from Iran and Syria. And we will seek out and destroy the networks providing advanced weaponry and training to our enemies in Iraq.«

Ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice pravi: »Syria and indeed Iran must decide whether they wish to side with the cause of war or with the cause of peace.« Prvi ameriški obveščevalec John Negroponte pravi: »Iran's influence is rising in ways that go beyond the menace of its nuclear program.«

ZDA niso dobile vojne v Afganistanu (Rice je zmago nazadnje obljubila junija lani.) Niti vojne v Iraku (Bush je v sredo dejal: »The question is whether our new strategy will bring us closer to success. I believe that it will.«). Niti vojne proti Al Kaidi (Negroponte je v četrtek dejal: »Al-Qaeda is significantly expanding its global reach, effectively immune to the loss of leaders in battle.«)

Bush pravi, da bo izjalovljena okupacija Iraka polom. Drži, bo polom, vendar za ZDA 'le' posledično. 'Izvirni' polom za Združene države je Bush sam. Še huje, George Walker je kolosalno zamočil prav s tem, s čimer je hotel očetu za vse večne čase dokazati, da ga je vreden. V Iraku, kjer je spodletelo tudi Bushu seniorju. Bebave grožnje Iranu (in Siriji) so v odmerkih iz zadnjih 48 ur tako očiten izraz nemoči in že kar obupa, da jih ne kaže spregledati kljub navidezni odsotnosti 'racionalnega jedra'.

Odgovoren je Janša, torej Bručan ostane

Zloglasni lapsus predsednika vlade Janeza Janše, da je bil za oddajo reševalnih helikopterskih nalog opravljen javni razpis, je rešilna karta v rokah ministra Andreja Bručana.

Zakaj? Omenjena Janševa neresnica razkriva, da se je predsednik vlade zavedal zakonske obveznosti izvedbe razpisa, kljub temu, da je bil podpisan pod uredbo (01.12.2005, Uredba o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč), ki razpisa ni predvidevala. Uredbo je vlada zdaj popravila in v skladu z njo namerava izpeljati razpis. Tudi pod to uredbo je podpisan predsednik vlade. Za nezakonito oddajo javnega naročila helikopterskih reševalnih nalog je torej objektivno odgovoren predsednik vlade. Še več, iz njegovega lapsusa je očitno, da nezakonite uredbe ni podpisal po pomoti.

Gremo naprej. Minister Bručan, na katerega leti glavnina očitkov zaradi neposredne dodelitve helikopterskih reševalnih nalog zasebnemu podjetju, ni bil predlagatelj uredbe, ki razpisa ni predvidevala. To je bil minister za obrambo Karel Erjavec. Ta je uredbo pripravil v sodelovanju z Bručanom, ministrom za notranje zadeve Dragutinom Matejem in ministrom za javno upravo Gregorjem Virantom. Če je Bručan za kaj objektivno odgovoren, so tudi drugi trije ministri.

Ker dvomim, da je predsednik vlade za razmišljanje o svoji odgovornosti zapravil eno samo sekundo, bo moral biti odgovoren nekdo drug. Nekako se mi zdi, da bo to nekdo na sekretarski ravni, morda tudi kdo iz pravne službe vlade. Bručan namreč ne more biti po nobenem kriteriju, ne da bi bil to pred njim Erjavec kot uradni predlagatelj nezakonite uredbe. Ta pa tudi ne more biti odgovoren sam, saj je bil usklajen s tremi kolegi. Cela ministrska četverka pa ne pride v poštev. Štirje ministri bi bili namreč dovolj, da spet pridemo do vprašanja o odgovornosti Janeza Janše.

Janša pa ne more biti odgovoren, ne glede na dejstva. Toliko slabše za dejstva, če kažejo nanj. Ker Janša pač ni odgovoren. On je ne-odgovoren.

Osebe odstopajo iz osebnih, stvari pa iz stvarnih razlogov

Osebe odstopajo iz osebnih razlogov. Iz stvarnih razlogov odstopajo stvari, denimo, podplat od vrhnjega dela čevlja. Ali parket od podlage.

Tudi avtomobili velikokrat odstopijo od ceste. In se prilepijo na planke, zid ali kakšno drugo vozilo (po možnosti tovornjak). Temu se običajno pravi prometna nesreča ali nezgoda. Ko stvari odstopijo iz stvarnih razlogov, osebe običajno rečejo kakšno neotesano besedo ali stavek, bolje vzgojene pa zavzdihnejo v ponižnem sprejemanju usode. Tu in tam, denimo v primeru odstopanja avtomobila od vozne podlage, jim za eno ali drugo nemara celo zmanjka časa.

Včasih pa zna biti odstopanje stvari bolj zabavno. Denimo takrat, ko uredba odstopi od zakona. Meni nič, tebi nič gre in ti odstopi. Navadna uredba. Narejena zato, da je kot ulita na zakon. A vseeno odstopi. Se zgodi. Zadnjič sem, recimo, slišal, da se je nekomu pokvaril japonski avtomobil. Ne bi verjel, ako vir ne bi bil zanesljiv. Me pa odtlej manj čudi, če odstopi kakšna uredba. Tudi odstopanje obljub od dejanj je precej razvedrilna pojavna oblika odstopanja iz stvarnih razlogov.

Ne eno in ne drugo pa ni tolikšna zanimivost samo po sebi, pač pa kot povod za razlago, zakaj je do tovrstnega odstopanja stvari prišlo. No, pravzaprav tudi ni zabavna vsebina razlage sama (saj vsi vemo, da obljube odstopajo od dejanj, uredbe pa od zakonov zato, ker se je to dogajalo tudi prej), ampak bolj dejstvo, da se razlaga sploh pojavi.

Akoprav so uredbe in obljube marsikdaj zapletene, pa gre vendarle za stvari na nižjih ravneh zavedanja, ki svojega odstopanja ne razlagajo same. Tudi čevlji in parket ga ne. (Računalniški programi, ki za povrh še vprašajo, ali naj se za odstopanje prijavijo, so nekaj drugega.) Za razlago odstopanja stvari iz stvarnih razlogov so pristojne osebe, ki še niso odstopile iz osebnih razlogov. No, prepričane so, da so pristojne, v bistvu pa ni jasno, zakaj to počnejo.

Ako uredbe in obljube odstopajo iz stvarnih razlogov, ako gre potemtakem za nekakšen naraven pojav, ki se je dogajal tudi prej (in smem domnevati, da se bo tudi poslej, podobno kot vso dolgo zgodovino odstopajo podplati od vrhnjega dela čevlja), ne vem, zakaj se pojave odstopanja stvari vmešavajo osebe, ki še niso odstopile iz osebnih razlogov.

V bistvu s tem povzročajo samo zmedo, saj zbujajo vtis, da nemara stvari iz stvarnih razlogov odstopajo le zategadelj, ker osebe še niso odstopile iz osebnih razlogov. Ali pa celo, da so stvari odstopile iz osebnih razlogov. Oba vtisa sta kakopak napačna. Dokaz za to je dejstvo, da osebe ne odstopajo – in ne morejo odstopati – iz stvarnih razlogov. Osebe odstopajo le iz osebnih razlogov.

Uporabnino za avtorsko svobodo v določenih primerih odreja sodišče

Med čakanjem na razplet prve slovenske 'blogerske pravde' nemara ne bo odveč seznanitev s sodbo brazilskega sodišča, ki je ameriškemu podjetju za vsak dan »neumika« spornega posnetka s spletne strani naložilo 119 tisoč dolarjev odškodnine.

Na kratko: Brazilska manekenka Daniela Cicarelli je lani septembra zahtevala, da YouTube s svoje strani umakne posnetek, ki jo prikazuje pri spolnem odnosu z njenim ljubimcem, bankirjem Renatom Malzonijem. YouTube je to odtlej že nekajkrat storil, a zaman, saj se je video medtem razširil po spletu in ga je tako vedno znova nekdo naložil tudi na stran YouTube. Brazilsko sodišče je bilo mnenja, da je to problem upravljavca spletne strani in je YouTube prejšnji teden naložilo omenjeno kazen. YouTube, za katerega odškodninske pravde je Google po prevzemu menda rezerviral celih 200 milijonov dolarjev nemara odškodnine zaradi določenih pravnih nejasnosti v zvezi s krajevno pristojnostjo nikoli ne bo izplačal, vsaj ne v naloženi višini.

Posamični blogerji se na tovrstne pravne nejasnosti ne bi smeli zanašati, saj si tako dobrih in dragih odvetnikov kot Google nikoli ne bodo mogli najeti. Kar pomeni, da, denimo, blog na tujem strežniku avtorja ne obvaruje pred morebitno odškodninsko tožbo in sodbo doma.

Še več! Kot kaže omenjeni primer, je malodane nemogoče pregnati določeno vsebino s spleta; tudi Guštijev blog je bilo po umiku s Siolove strani še mogoče brati. Splet je prehiter medij, da bi se razširjanje nezaželene vsebine dalo zaustaviti. Tožniki bodo to kmalu ugotovili tudi pri nas in umika nemara sploh ne bodo več zahtevali. Zato pa toliko višje odškodnine. Zaradi razžalitev, neresnic, plagiatov …, česar koli že.

Blogi v kolikor toliko normalnih državah niso niti cenzurirani niti nimajo urednika kot filtra. Avtorska svoboda blogerja je načeloma brezplačna in omejena samo s svobodo (pravicami in svoboščinami) drugih oseb. V določenih primerih pa zna sodišče za uporabo avtorske svobode odrediti plačilo. Ne nujno simbolično.

Vmesno poročilo dobrega vojaka

Medtem ko mediji razkosavajo mrhovino nekdaj vladajoče stranke kakor hijene antilopine ostanke v savani, so obiskovalci javne hiše priletni dami dobili na ogled v novih oblačilih in z novim make-downom.

Oblast je očitno res velikodušna in kani svoje grožnje z boljšim programom izpolniti do zadnje pičice. Modrina ozadij sporoča, da je omejitev na nebu in ne na zemlji. Monovoditeljskost (Dnevnika) oziroma monotematskost (Odmevov) sporoča, da je oblast ena, nam vsem dodeljena in ena resnica in ena laž. Troedinost na zemlji, nebu in na nacionalki: (voditeljska) zvezda je pooblaščena, da nam jo prenese. On pa možato prenaša naše grehe.

Lahko si mislim, da bi oziroma bo približno tako privlačno kot dami iz javne hiše zgledal tudi zombi, ki bo po teh krajih bojda kmalu začel razveseljevati volivce namesto LDS. Priprošnjiki s čredo groupies že potujejo po deželi karantanski: O liberalno-socialni duh, poglej goloba, sporočilo ti nosi! Bodi milosten, naj bo žlahtna vsaj levica, če to že ni mogla biti desnica, in daj nam danes, kar si nam vzel včeraj! V LDS si bil, v LDS se povrneš!

Bebavost se očitno samo s še večjo bebavostjo zatira. Pokorno javljam!

Kako je lepa! Kako lepo diši! In kako zelo je šele strupena!

Za rože imate letos po statistiki na voljo kakšnih 40 evrov. Strupi na njih so bolj ali manj brezplačni, saj v državah, iz katerih je velik del rož v slovenskih cvetličarnah, uporabljajo najcenejše in najhujše.

Le 15 odstotkov rezanega cvetja v prodaji je namreč vzgojenega v Sloveniji in samo 25 odstotkov sobnih rastlin; do polovičnega tržnega deleža pride samo balkonsko cvetje. »Uvažamo cvetje iz Nizozemske in drugih evropskih držav ter prav tako iz Kolumbije, Ekvadorja, Izraela in od drugod po svetu.« (Povezavo na spletno stran cvetličarske veletrgovine, s katere je navedek, bom izpustil.) Kolumbija je, za Nizozemsko, drugi svetovni proizvajalec cvetja, sledijo ji Kenija, Izrael, Zimbabve.

Morda pa ti nekaj let stari podatki ne držijo več, saj sta se medtem proti vrhu naglo prebijala Indija in Kitajska. Slednja je s približno 4 milijardami evrov v zadnjih desetih letih hortikulturno proizvodnjo podvojila. Skupno svetovna cvetličarska industrija na leto po zadnjih dosegljivih podatkih obrne okrog 30 milijard evrov (stran 34). Indija in Kitajska nista daleč, rože s tamkajšnjih plantaž so v 24 urah lahko v vaših rokah – preko cvetlične borze oziroma vozlišča v Dubaju. Sveže in lepe, ohlajene in dišeče! Dubai Flower Centre is the industry leading transshipment centre for cool chain processes that safeguards quality, maximizes shelf life and enhances profitability.

Povprečna letna poraba pesticidov na hektar cvetličnega nasada v Kolumbiji ali Keniji znaša 150 do 200 kilogramov (v Nemčiji, denimo, 4 kilograme). Nekateri izmed tamkaj uporabljanih pesticidov so na vrhu seznama najbolj strupenih po seznamu svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Približno 200.000 zaposlenih v cvetlični industriji Afrike, Južne Amerike in Azije sme te strupe vdihavati po mili volji; akutne množične zastrupitve delavcev na cvetličnih nasadih niso redkost.

Poduhajte jo! Lepo diši, mar ne?

Usmrtitev uspešno posnemali že trije otroci

Devetletnega Pakistanca ni škoda, domnevam. Muslimanov je menda itak preveč. Petnajstletne Indijke najbrž tudi nima smisla preveč objokovati. Indijcev baje prav tako ne manjka. Bi bilo treba žalovati za desetletnim Američanom? Dvomim, da ga bo svet posebej pogrešal.

Otroci, trije, za zdaj, so se pač obesili. Niso prvi, ki niso bili dorasli prizorom iz sveta odraslih. V konkretnih primerih posnetkom usmrtitve Sadama Huseina. Uradno posnetih proti volji, ne vem …, kogar koli že, ki je bil o tem pristojen odločati. Vsekakor pa posnetih in razpečevanih v nasprotju z demokratičnim političnim razumom in osnovnim človeškim dostojanstvom.

Kaj pa ve dete, kaj je usmrtitev? Ne razume, groza ga je, posnema, poskuša ... In se obesi. Se pač zgodi. Kolateralna škoda.

Nam je pa tako in tako vseeno, če se ne motim. Da je le Sadam dobil, kar si je zaslužil.

Predsednik, naročite zabojnike na Zaplano!

Predsednik države bi moral bistveno bolje premisliti. S ponesrečenim poskusom dostavitve zabojnikov v Ambrus ni pomagal niti romski družini niti pravni državi.

Janez Drnovšek je imel bistveno boljšo možnost, da Strojanovim pomaga, ne da bi škodoval pravni državi. In z isto spravi v neugoden položaj vlado. Le z Jelko Strojan bi se moral dogovoriti, naj se z 'ambruškim' delom družine preseli na Zaplano; glede na solze Strojanove ob rokovanju s predsednikom države verjamem, da bi jo Drnovšek lahko prepričal. Na Zaplano pa bi moral naročiti tudi zabojnike. In povabiti novinarje, čim več, domačih in tujih. Temu bi se reklo državljanska neposlušnost prvega državljana.

Ja, točno to: prav zdaj je (bil) pravi trenutek, da predsednik države dobesedno upošteva nasvete rasistov v slogu 'kdor ima cigane tako rad, pa naj jih vzame k sebi'. Še več, Drnovšek, ki si je vzel svobodo nekonvencionalnega opravljanja funkcije predsednika države, bi lahko tam za božič naredil praznik, z domačim kruhom, potico in pečenim pujskom vred. Me prav zanima, kaj bi potem storila vlada. Bi morda poslala vlačilce in delavce, da spet naložijo in odpeljejo zabojnike? Bi poslala policijo, da 'zavaruje' predsednika države? Bi domači in svetovni javnosti razlagala, da se je predsedniku zmešalo?

S tem, kar je poskušal danes, je predsednik republike zgolj nevarno zabrisal mejo med nekonvencionalnostjo in nespoštovanjem pravnega reda.

Gospod predsednik, zabojniki so najbrž še nekje, do božiča pa tudi še nekaj ur. Še imate čas! Naročite jih na Zaplano!

Pinochet ali Castro?

Tistih, ki bi Augusta Pinocheta razglašali za demokrata in liberalca, je zanemarljivo malo. Tudi Fidel Castro ni nikoli ponudil posebnega razloga za to, da bi ga imeli za kaj več kot to, kar je bil – diktator. Pa vendar, Castro je mnogim 'kljub vsemu nekako simpatičen', Pinochet pa komaj komu. Obstaja za to nemara kakšen utemeljen razlog?

Niti Pinocheta niti Castra ni mogoče 'obtožiti' za širjenje demokratičnih in liberalnih (v smislu svobodomiselnih) idej. Prav nasprotno: oba sta (komaj pokonci stoječo) demokracijo v svoji državi pokončala, vsakogar, ko je mislil drugače in je to tudi povedal, čeprav šepetaje, pa pobila, mučila ali zaprla. Štetje, kateri jih je koliko oziroma, kateri jih je nemara več, je neumestno. Zadostoval bi en sam, vsak izmed njunih režimov pa jih ima na vesti tisoče.

OK, je morda kaj, kaj jima je šteti v dobro? Tukaj se nemudoma lahko znajdemo na spolzkih tleh logike 'že res, da je Hitler pobijal Žide, ampak vsi Nemci so imeli delo' oziroma 'ideja socializma je bila dobra, le da jo je Stalin zlorabil'. A ne gre za takšno 'absolutno' primerjavo (s katero bi 'relativiziral' zločine enega ali drugega), ampak 'relativno' primerjavo.

Denimo, Castrov režim je opismenil Kubance in jih zdravstveno oskrbel do določene ravni, BDP na prebivalca pa znaša okrog 3500 dolarjev (leta 1960 okrog 500 dolarjev, leta 1973 okrog 1000 dolarjev).

Pinochet je na drugi strani vzpostavil delujoče državne institucije in gospodarski sistem, BDP na prebivalca pa znaša dobrih 12.000 dolarjev (leta 1960 1160 dolarjev, leta 1973, ko je Pinochet prevzel oblast, nekaj manj kot 1500 dolarjev). Čilu se je leta 1990 'posrečil' razmeroma miren prehod v demokracijo, čeprav je bilo takratnih dobrih 5000 dolarjev na prebivalca hudo nepravično razporejenih. (Končno je Pinochet prevzel oblast, da zaščiti interese – tudi ameriškega – kapitala in veleposestnikov.)

Naj tvegam napoved: Kuba se bo po Castrovi smrti samo po naključju izognila nemirnemu in zelo verjetno tudi nasilnemu prehodu v … (demokracijo? novo diktaturo? …) Ob današnjih 3500 dolarjih na prebivalca, pa če so ti še tako 'pravično' razdeljeni, se to ne zdi mogoče. Za kaj takega bi bilo, če vzamem čilskih 5000 dolarjev iz leta 1990, potrebnih, čez palec, kakšnih 7000 dolarjev).

Pinochet ali Castro?

Dress code (korektnega) liberalizma

Berem, da je glede na prebivalstvo število posilstev v Oslu šestkrat višje od števila posilstev v New Yorku. Hm! Nekako ne gre v sliko, kajne? A bistvo šele pride.

Najprej ugotovitev o pozitivni korelaciji med številom posilstev in 'soočenjem' vrednot. Dve tretjini posiljevalcev sta iz 'nezahodnega' kulturnega kroga. Naraščanje števila posilstev v norveškem glavnem mestu po statistiki ustreza povečanemu priseljevanju iz muslimanskih držav.

Digresija: Kaj je liberalno – strinjati se s pravico muslimank, da nosijo ruto v skladu s svojim verskim prepričanjem in kulturnim izročilom ali razglašati rute za simbol v zahodni kulturi nezaželene ženske neenakopravnosti? Je liberalno živeti z muslimani, kakršni so ali bi moral pravi zahodni svobodomiselnež nenehno opozarjati na demokratične primanjkljaje islamske kulture?

V Berlinu je bila Mozartova opera Idiomeneo tri mesece 'zamrznjena'. Del zahodne liberalne srenje je menil, da nima smisla izzivati muslimanov. Drugi del taiste srenje je to potezo kritiziral kot napačno. Zdaj je ob strogih varnostnih ukrepih opera spet na sporedu.

Dilema je še vedno: Je liberalno 'na svojem dvorišču' početi nekaj, kar bi ali bo morda koga od gostov ali nepovabljenih mimoidočih vznemirilo ali celo razbesnelo? Je liberalno tudi tam, kjer so liberalci v večini, razmišljati o kulturi in vrednotah manjšine?

Norveški profesor socialne antropologije Unni Wikan pravi, da mora ženska, ki pri oblačenju in obnašanju ne upošteva multikulturnosti okolja, del odgovornosti za morebitno posilstvo prevzeti nase: »Norwegian women must realize that we live in a multicultural society and adapt themselves to it.«

Slišati je politično korektno, da ne rečem strpno, vendar – a je tudi liberalno?

Rupel v spopadu z uravnoteženimi mediji

Večer, RTVS in Delo že tretji dan uravnoteženo molčijo. Minister za spore s sosednjimi državami, urejanje tiskovin in pisanje sobotnih prostih spisov se je znašel v nenapovedanem spopadu s koalicijo voljnih, ki še vilenske izjave ni podpisala.

Sem gledal preveč vesternov, da bi bil tiho, ko se trije z molkom pritrjevanja spravijo na enega samega. Štajerski nadregionalec, javna hiša in magazinirani dnevnik pač preveč očitno zlorabljajo svojo uravnoteženo pozicijo. Ministrstvo za zaščitna dela na pročelju nadnaravno zgodovinskega ministra za spore … jim na svoji spletni strani že več kot dva dni ponuja borih 4290 znakov (s presledki) dolgo sporočilo o nepomembnem dogodku, ki ga tako rekoč, pravzaprav, kljub vsemu, v bistvu, ne glede na, v zvezi z, upoštevaje in z ozirom na sploh ni bilo, oni pa – kaj? Nič.

Nič. Od vseh 4290 znakov so vzeli le zadnjo števko. Nič.

Minister je kajpak gospod in kot gospod kakopak ne prosi za pomoč v boju zoper medije, katerih lastniki se ne zavedajo, katera politična opcija je zmagala na zadnjih volitvah. Kajti če ne bi zmagala ta opcija, bi bila danes na oblasti neka druga opcija. V politiki pa je treba gledati naprej, če se nočeš zmotiti. (Malo me je zaneslo, se opravičujem za te asociativne digresije.) Torej je docela logično, kar pravi ministrstvo za zaščitna dela na pročelju … ministra za spore … : »V konkretnem, politično docela nezanimivem primeru je ministrova soproga po ministrovem naročilu nakupila nekaj vsakdanjih predmetov in jih s pomočjo ministrovega sodelavca in vozila v lasti MZZ odnesla v stanovanje (če je pri tem kupila še kakšnega za zasebno rabo, ji bo, upajmo, to blagohotno oproščeno).«

Politično docela nezanimivem primeru! Po ministrovem naročilu! Vsakdanjih predmetov! Kakšnega za zasebno rabo! Ne vem, kako uravnoteženim medijem to povedati še bolj jasno. Minister je naročil in ministrova naročila so že od nekdaj politično docela nezanimiva! Vsakdanji predmeti pa tudi še nikoli niso bili za zasebno rabo!

Ministru izražam svojo neomejeno solidarnost ob njegovem spopadu z uravnoteženimi mediji. Nisem pa v strahu zanj, saj vem, da ima minister svoje večno mesto v zgodovini, nekje ob Jožefu Kantorju, že zagotovljeno.

Tudi all-time high ni več nedosegljiv

Dobro, ne rečem, da sta bili zamisli posebej izvirni, a si izvedbi za tehnični in umetniški vtis zaslužita zelo visoke ocene. Eden je letel po zraku nekaj deset metrov, drugega je preklalo.

Pa tudi končni dosežek kajpak šteje. Sedem tako rekoč na mah. Lanska bilanca je že daleč zadaj, ob takšnem visokem ritmu celo all-time high v samo še treh preostalih tednih ni nemogoč.

Popis smete opraviti sami, morete ga pa ne

Danes sem bil na geodetski upravi. Da vzamem popisni vprašalnik. Se pravi, nameraval sem ga vzeti, ker me nekako zmrazi ob predstavi, da bi popisovalko/ca spustil v stanovanje.

Želite? – Dober dan, rad bi popisni vprašalnik! Gospod uradnik se je najprej za hip zazrl nekam v daljavo, me nato pogledal in vprašal: Zakaj pa? – Ja, da ga izpolnim in prinesem nazaj.
Videti je bilo, da s tako čudnim primerkom državljana še ni imel opravka.
Bila sva na hodniku, pred njegovo pisarno, ker je neko državljanko pravkar pospremil do svojega kolega v drugi pisarni.
Ja, veste …, je začel, potem pa se mu je ustavilo. Bil sem prijazno razpoložen, zunaj je malodane sijalo sonce, in sem mu hotel priskočiti na pomoč: No, po zakonu je mogoče popis stanovanja opraviti tudi tako, mar ne? – Hja, po zakonu že, ampak veste, to je bolj zgodba za na televizijo.

Aha, lahko si mislite, da me je šele zdaj začelo prav zanimati. Nadel sem si najbolj nedolžno obličje in razumevajoče vprašal: Torej še nimate vprašalnikov? Hvaležno je pograbil iztočnico in pokimal. Oziroma odkimal: Ne, nimamo jih.
Nato ga je zanimalo, zakaj bi jaz to pravzaprav rad. Ja zato, ne, da se mi ne bo treba ukvarjati s popisovalcem.
Precej čudaška se mu je morala zdeti ta reč, žrtev tovrstne pomisli pa je postal njegov kolega, ki je neprevidno prečkal hodnik: Ti, xyz, gospod tukaj bi rad popisni vprašalnik.
Pošlji ga k šefu, naj ga vpiše v vrstni red. Odgovor je bil bliskovit in glede na poprejšnjo konverzacijo presenetljiv.
Torej se je treba postaviti …
Še preden sem končal, je tudi tega gospoda uradnika zanimalo, kaj mi bo vprašalnik. Ja, ne da se mi čakati na popisovalca. – Ah, a vas po novem letu ne bo nič doma? – Kaj pa vem, kje bom po novem letu. – Eh, enkrat se bosta že našla. – Ja, ampak zakaj pa ne morem dobiti vprašalnika? – Pa zakaj bi to radi? Za vas je bistveno bolj preprosto, če to naredi popisovalec. Če izpolnite sami, pa ne bo kaj v redu, boste vi odgovorni. Če pa on kaj za…, je pa to njegov problem.
Hm, pa oštevilčeno moje stanovanje tudi še ni, sem zinil. S tem sem jima nehote povzročil skrbi. Kako pa to? Kdo pa je vaš upravnik? To morate pa njega poklicati! Nekako se mi je zdelo, da mene prav nič ne briga, zakaj moj upravnik še ni oštevilčil mojega stanovanja, bo že on odgovarjal za to, a sem bil raje konstruktiven: Naj torej pokličem upravnika? – Ja, vsekakor!

Zdaj je se je prijetno kramljajoči družbi pridružil še tretji uradnik. Morda ne boste verjeli,a prisežem, da je tudi njega zanimalo, zakaj nočem nadležnega opravila prepustiti popisovalcu.
Bil sem, kot rečeno, prijazen, a pretiravati s tem nisem hotel. Tretjič ponavljati istega pa se mi tudi ni ljubilo. Torej sem poskusil s nečim, kar se mi je zdelo provokacija: No, res je, še vedno mi ostane upanje, da mi popisovalca ne bo treba spustiti v hišo, ker bo zakon padel na ustavnem sodišču!
V pričakovanju reakcije sem hitro preletel vse tri uradniške obraze in … Moj prvi naslovnik je bil najhitrejši: To tudi mi upamo! Priznam, potreboval sem kakšno desetinko sekundo, preden se mi je po prvem presenečenju posvetilo: Pa ja, ta popis je zanje samo dodatno delo. Če zakon pade, jim ga ne bo treba opraviti, plača pa bo ostala ista.

Postal sem še bolj prijazen, izrazil razumevanje za njihove težave in se začel ritensko umikati proti izhodu: Najlepša hvala!

PS: Sinoči sem bil v izjemno prijetni in pametni družbi. Torej moški. V naprotju s splošno razširjenim prepričanjem, da se moški pogovarjajo samo o petih stvareh (poslu, politiki, športu, avtomobilih in ženskah), smo zadnje tri iz domnevno klasičnega repertoarja povsem preskočili, smo pa med najmanj 10 topics precej časa posvetili tudi popisu stanovanj.
Pa je nekdo zinil: Zakon je zato tako zapleten, podroben in protisloven, da bi ja padel na ustavnem sodišču. Vselej, ko kakšni dovolj močni družbeni skupini ni do tega, da bi določen zakon res izvajali, je zakon tako napisan.
Pripomba se mi že sinoči ni zdela povsem brez soli, po današnji izkušnji na geodetski upravi pa se mi zdi, da boljše razlage pravzaprav ne more biti.

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (III)

Po večinskem modelu, ki bi najmočnejšo stranko na volitvah ’favoriziral’ s tem, da bi ji dodelil vse 'izgubljene' glasove, bi imela SDS danes v državnem zboru 36 poslancev, LDS 19, SD 9, NSi 8, SLS in SNS po 6 in DeSUS 4 poslance.
Razdelitev sedežev temelji na dveh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripadajo 'izgubljeni' glasovi, to so glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom, leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka); med druge stranke se sedeži razdelijo po 'čistem' proporcionalnem (ne po veljavnem) sistemu glede na zbrane glasove.

Primerjava te hipotetične delitve z možno delitvijo sedežev po enakem sistemu leta 2000 pokaže, da bi takrat LDS dobila manj poslanskih sedežev, čeprav je na volitvah dosegla občutno boljši izid od SDS leta 2004. Razlog za to je v majhnem številu 'izgubljenih' glasov leta 2000 (3,75 odstotka). Takrat bi torej LDS po tem modelu dobila 35 sedežev, SDS 14, SD 11, SLS in NSi po 8, DeSUS, SMS in SNS pa po 4 sedeže. Leta 2004 bi tako Janševi SDS za koalicijo zadostovali NSi in SLS ali DeSUS, potemtakem dve stranki, leta 2000 pa bi Drnovšek vlado lahko sestavil zgolj ob sodelovanju Pahorjevih socialnih demokratov. Zaradi preglednosti in preprostosti se mi zdi osebno bolj ustrezen model z dodelitvijo absolutne poslanske večine relativni zmagovalki volitev. Torej sistem, po katerem bi Janševa SDS danes imela v državnem zboru 46 poslancev in vlado, v kateri bi sedeli zgolj njeni ministri. Ne vidim nevarnosti, da bi bila demokracija zato (kaj bolj) ogrožena. Opozicija bi bila močna in raznorodna, razmere pregledne, majhne stranke ustrezno zavarovane, 'izgubljeni' glasovi pa upoštevani. Še vedno to ne bi bil niti približno angleški sistem winner takes it all (po njem bi bili danes v slovenskem parlamentu le SDS in LDS), pa tudi ne za volivce nerazumljiv madžarski ali francoski večinski sistem.
Kljub temu oziroma prav zato, ker ta hip to nikogar ne zanima, je zdaj primeren čas za razmislek o tem, s kakšnim volilnim sistemom nadomestiti sedanjega. Vlad, ki so bile kar naprej prisiljene iskati najmanjši skupni imenovalec, torej tisto, s čemer se strinjajo vse – četudi še tako »raznorodne« koalicijske stranke, smo imeli že veliko, pomanjkljivosti tega sistema pa so toliko bolj očitne, kolikor na drugi strani sistem konstruktivne nezaupnice preprečuje predčasne volitve.
Togo ustavno ogrodje za oblikovanje vrha izvršilne oblasti je imelo doslej najmanj dvakrat naravnost tragikomične posledice: prvič, denimo, leta 1996, ko je 'prebežnika' potreboval mandatar Janez Drnovšek, in leta 2000, ko so dodaten glas potrebovale pomladne stranke. Ni videti, da bi se ta 'uravnotežena polarizacija' slovenskega volivnega telesa kmalu bistveno spremenila, spodbuja pa strankarsko razdrobljenost. Proporcionalni volivni sistem z večinskim popravkom bi prej deloval v nasprotni smeri.
Slovenija s težavami zaradi proporcionalnega volivnega sistema ni edina. Nemška velika koalicija kot edina možna za sestavo vlade po zadnjih volitvah ni (in najbrž ne bo do konca mandata) v svojo učinkovitost prepričala nobenega Nemca. Hude težave že s samo sestavo vlade pa imajo od oktobrskih volitev naprej tudi Avstrijci.

Od sosedov, natančneje, od graškega ustavnega pravnika Klausa Poierja, je tudi osnovna zamisel, ki sem jo uporabil kot izhodišče za razmišljanje. Poier pravi temu sistemu minderheitenfreundliches Mehrheitswahlrecht; ker se mi ne da ukvarjati s tem, kako bi to prevedel v človeku prijazno slovenščino, sem oba modela raje poimenoval proporcionalni volilni sistem z večinskim popravkom.