Jonas

Pa dobro, kdo je ta Jonas Žnidaršič. Odprem v soboto SP - on; odprem Objektiv - on; grem zvečer v javno hišo - on. Ne, danes ne bom odprl hladilnika, raje bom lačen, kot pa bi se izpostavljal nevarnosti, da ga zagledam nekje med jajci, tünko in sirom, usmrajenimi z dimom cigare in politimi s penino.

Opredelitev karnevala kot ‘življenja, ki je zapustilo ‘utrjene kolesnice‘, kot ‘narobe svet’ in opredelitev za Bahtina obeh temeljnih izhodišč za definicijo groteske - karnevalskega odnosa do sveta kot odprave vseh ‘zakonov, prepovedi in omejitev, ki določajo režim in red vsakdanjega (zunanjega karnevalskega) življenja ter karnevalskega smeha kot univerzalnega ambivalentnega smeha, ki vključuje (za razliko od komike, humorja in satire) tudi adresanta in adresata (pošiljatelja in sprejemnika, avtorja in bralca …) nakazujejo osnovne atribute groteske, ki pridobijo na veljavi še posebno takrat, ko upoštevamo dejstvo, da groteskno kot estetsko kategorijo apliciramo tako na posebni groteskni odnos do stvarnosti in temu ustrezni umetniški izraz vseh oblik umetnosti kot na groteskne pojave zunaj literarne stvarnosti. Aleksander Skaza, Mihail Mihajlovič Bahtin, oris življenja in dela, v Mihail M. Bahtin, Teorija romana, CZ, Ljubljana, 1982, stran 411-412

Ni dvoma, bombardiranje z Jonasom je bilo perfidno tempirano na pustne dneve. A življenje ni karneval, življenje neutrudno postavlja usodna vprašanja.

Ko se sprašujem o sedanjem duhovnem in materialnem, pa tudi o političnem in evropskem položaju naroda, ki mu z jezikom, duhovno omiko in življenjsko usodo pripadam, vem, da se soočam z močno zapletenimi vprašanji zgodovinske in politične narave. Pred menoj (in pred nami) so tedaj vprašanja, ki s svojo težo presegajo duhovno moč in znanje posameznika. V tem preseganju pa je skrit dovolj naraven in logičen namig, ki nam veleva, da moramo razmišljati o eksistencialnih vprašanjih in zadevah slovenskega naroda (ljudstva) prav vsi, v katerih sta narava in politični razum še ohranila čut in moč presoje, vrednotenja in kar je najvažnejše - suverenega dvoma. Bojan Štih, To ni pesem, to je ena sama ljubezen, CZ, Ljubljana, 1987, stran 223

Med praznikom vzvišene kulture in dnevi poganske subkulture letos malodane ni bilo premora. Pravzaprav ga sploh ni bilo, bolje rečeno, dan kulture je bil ovit v subkulturne zgodbe o oklepnikih, guvernerjih, neplačanih helikopterskih računih … Zdelo se je, da za stopnjevanje ni več prostora. A Jonas je kajpak mislil drugače.

Videli smo kako potkulture ‘ruše naša iščekivanja’, kako predstavljaju simbolične izazove jednom simboličnom redu. Ali mogu li potkulture uvek efektno da se prihvate u društvu, a ako mogu - kako? Pojava spektakularne potkulture neumitno je praćena talasom histerije u štampi. Ta histerija je tipično ambivalentna: ona se kreće između užasa in zanosa, gneva i zabave. Dok zaprepašćenost i zgražavanje dominiraju naslovnim stranicama, urednički stupci, na unutrašnjim stranama, vrve od ‘ozbiljnih’ komentara, a srednje stranice ili dodaci sadrže mahnite prikaze najnovijih pomodnosti i rituala. Dik Hebdidž, Potkultura: značenje stila, prevod David Albahari, Bigz, Beograd, 1980, stran 93

Psihologinjo so napadi smeha odpihnili s stola, Sašo Hribar se je skoraj zadušil, Petre Slapar pa ob Jonasu ne bi opazil niti, če bi se zares slekla.

Posnemovalci torej posnemajo ljudi v njihovih dejanjih, ljudje pa ne morejo biti drugačni kakor ali plameniti ali nizkotni, saj lahko skoraj vse človeške značaje zajamemo v ti dve vrsti (vsi značaji se namreč razlikujejo po kreposti in slabosti). Zato so tudi značaji, ki jih posnemajo pesniki, lahko boljši od nas, lahko slabši, ali pa nam enaki. Aristoteles, Poetika, prevod Kajetan Gantar, CZ, Ljubljana, 1982, stran 63

Če je Luka Koper Jonasov alter ego, je Jonas alter ego Luke Kopra. Ne, v bistvu je Jonas alter ego samega sebe, hkrati pa on in Luka Koper posnemata samega sebe. Še drugače rečeno, Jonas je lahko kar koli in kdor koli. Lahko je boljši, lahko slabši, lahko pa nam enak.

Sleherno primerjanje Jonasa z njim samim je neprimerno in nesprejemljivo.

Gastarbajter

Dobil sem naročene knjige. Dve obupno debeli in eno tanjšo. Grundlagen des Medienmanagements, Strategien in der Medienbranche in Journalismus und Medien als Organisationen.

Za kaj več kot predjed to ni, na seznamu jih je še veliko (pre)več.

Moral bi začeti z branjem. Vsaj branjem, čeprav bi jih pravzaprav moral preštudirati.

Es wurde mir empfohlen, ich soll mich einlesen. Und dann wieder melden.

Ni to preprosto in neutrudljivo, brati knjige. To je ugotovil že Duško Radović.

Ako se namestiš tako da ti bude lepo i udobno, ispadne da je bolje spavati nego čitati. A ako ne pronađeš dobar položaj, zabole te ili vrat ili ruka, uvek ti nešto utrne, čitanje se pretvara u težak fizički rad.

Težko fizično delo je priporočljivo prepustiti komu drugemu. V bogatih državah imajo za to v glavnem uvoženo delovno silo.

No, pa sem postal gastarbajter.

EU in Natu hkrati je težko ugoditi

Iz dneva v dan smo se prisiljeni poslavljati: najprej od vozil in opreme, potem še od vojakov. Odlazi nam kontingent, the biggest one, auf eine wichtige Friedensmission, drejtim Kosovës. Tja, kjer so možnosti za ponoven izbruh nasilja precejšnje. Načrt za ‘rešitev’ kosovskega problema namreč temelji na napačnih podmenah, za povrh pa t.i. mednarodna skupnost za njim ne stoji enotno (o tem je bilo na tej strani govora že v prispevkih Kosovski taoci, Srbiji nema ko da pomogne in Ploskajo nezdružljivim rešitvam).

Pa pustimo tukaj Rusijo in druge vplivne države ob strani, poglejmo samo EU in Nato. Kaj je že dejal generalni sekretar Nata Jaap de Hoop Scheffer na nedavni konferenci v Berlinu?

But when one looks at how diverse and complex the challenges to our security have become today, it is astounding how narrow the bandwidth of cooperation between NATO and the Union has remained. Despite many attempts to bring the two institutions closer together, there is still a remarkable distance between them.

Za uradnika, čeprav prvega v Natu, odkrito osupljiva trditev, Scheffer pa je za povrh občinstvo nanjo pripravil z naslednjo anekdoto:

A few weeks ago, one of my staff told me he had been invited to a conference on “frozen conflicts”. And then he added with a smile: “Of course it’s about the Caucasus, not about NATO-EU relations!”.

Prav Kosovo in ob njem Afganistan sta najbolj očitni žrtvi teh zamrznjenih odnosov (od Iraka se je EU že od samega začetka ‘distancirala’). Kot piše Economist v (zdaj že) predzadnji številki, naj bi EU kmalu (po uvodoma omenjenem načrtu Martija Ahtisaarija) prevzela policijske naloge od Kforja, vendar nihče ne ve, kaj bo potem počelo 16.000 natovskih vojakov na Kosovu. V Afganistanu - tudi tam so pripadniki slovenske vojske - pa med vojaškim (natovskim) ‘čiščenjem terena’ ter ‘obnovo in izgradnjo’ v režiji EU ni usklajevanja, tako da talibi vedno znova oblikujejo ‘osvobojena ozemlja’ ob podpori prebivalstva, naveličanega neuresničenih obljub.

Več kot tri četrt članic EU je tudi članic Nata in hkrati je večina članic Nata v EU. Nekatera ‘enojna’ članstva povzročajo hude politične napetosti med organizacijama od nedavnega: Ciper je v EU, ni pa v Natu, v katerem sta Grčija in Turčija, ki pa ni v EU. Nekatera ‘delna’ članstva povzročajo napetosti že dolgo vrsto let: Francija nikoli ni opustila misli na ‘evropske oborožene sile’, neodvisne od Nata. ZDA kot ‘prva violina’ Nata pa na drugi strani nikoli ne nehajo misliti na to, kako imeti sicer močne evropske zaveznike, ne pa tudi ‘globalno konkurenčnega’ evropskega partnerja v obliki EU. Velika Britanija, ‘naravno skeptična’ do tesnejšega evropskega povezovanja, je v tem tradicionalni ameriški zaveznik znotraj EU.

Nimam pojma, koliko slovenska zunanja politika o problemu ‘ozkega pasu’ sodelovanja med Natom in EU razmišlja, zdi pa se, da bi se dalo prenekatero neumnost, od vilniuške izjave naprej, pripisati temu, da se tega problema sploh ne zaveda. Drugače rečeno, EU in Natu hkrati je danes težko ugoditi. Ugajanje pa je, z ne preveč zlobe rečeno, bolj ali manj edini očitni cilj slovenske zunanje politike.

Urška in Gusenbauer na Dunaju

Ups, ta je pa tako prisrčna, da se ji preprosto ne morem upreti.

Janša in Paris na Dunaju

(…) Tradicionalnega opernega plesa se udeležuje tudi premier Janez Janša, ki ga spremlja Urška Bačovnik. Premier naj bi se ob tej priložnosti srečal tudi z novim avstrijskim zveznim kanclerjem Alfredom Gusenbauerjem, morda pa tudi z mlado bogatašinjo /Paris Hilton/. Mu bo zala Urška to dovolila?

Človek res ne ve. Ali pišejo, kakor mislijo ali mislijo, kakor pišejo.

Googlov ‘posnetek’ nezakonit, če je izvirnik plačljiv

Pred dnevi sem iskal v spletu zgodbo, ki sem jo enkrat oktobra, novembra lani prebral v tiskani izdaji Spiegla. Na matični spletni strani je že zginila v plačljivi arhiv, google pa jo je staknil na nekem zrcalnem strežniku (znameniti ‘posnetek’ levo pod povezavo na iskalni zadetek), kamor jo je spravil še v časih, ko je bila brezplačno dostopna. Kul, kajpak sem iskani članek shranil.

Da tega, strogo gledano, ne bi smel, sem vedel. Precej verjetno pa je, da tudi google ne bo smel več imeti podobnih arhivov. Bruseljsko (belgijsko) sodišče je namreč v sporu skupine belgijskih založnikov proti googlu pred dvema dnevoma potrdilo razsodbo, da takšna praksa ’svetovnega digitalnega urednika’ ni v skladu z zaščito avtorskih pravic.

Lawyers for Copiepresse said Google was harming the interests of newspapers because some stories could be read for free via the search engine even after they had been placed behind a subscription wall on the original websites. (…) Today’s ruling confirmed that decision, but saw the judge slash the fine to a maximum of €25,000 a day - although it is still not clear what Google will pay as it removed links to the websites in question after the ruling last year.

Google se namerava ponovno pritožiti, je pa že po septembrski sodbi iz svojega novičarskega agregatorja umaknil novice iz določenih spornih virov.

Google hatte bereits im September Inhalte von und Links zu Copiepresse-Zeitungen wie “Le Soir” und “La Derniere Heure” von seinen Seiten genommen. Die Höhe der Gesamtstrafe ist damit unklar. Die Internet-Firma wollte das Urteil nicht kommentieren und es erst durch seine Anwälte genauer prüfen lassen. Sie äußerte sich aber enttäuscht und kündigte Berufung an.

V spletu in drugih medijih je razprava o (brez)plačnosti spletnih informativnih vsebin z bruseljsko sodbo dobila nov zagon.

And, in some quarters of the Belgium press, some believe the decision will backfire and that newspapers could lose readers as print newspaper circulations continue to decline, the UK’s Telegraph reported. “We want more readers, not less readers. Belgian newspapers will not make the internet work by trying to stand against the tide of global change,” one journalist told the Telegraph.

In članek iz uvoda, ki sem ga iskal? Poroča o prvih izkušnjah mest, ki so odpravila vso prometno signalizacijo: prometne znake, semaforje, talne oznake, celo robnike med cestami in pločniki ter parkirišča. Rezultat pilotskega projekta, ki ga v različnih državah financira tudi EU? Bistveno manj nesreč in bolj tekoč promet. Zakaj? Po prvih ovrednotenjih rezultatov zato, ker so udeleženci prisiljeni upoštevati drug drugega, razmišljati, kaj smejo storiti in podobno.

Bi prilepil kakšen navedek, pa ne smem.

Orožarska afera - tokrat (spet) avstrijska

Kot kaže, je Avstrija dobrih 20 let po Noricumu dobila naslednjo orožarsko afero. Izvoz puške (za domnevni boj proti trgovcem z mamili), katere izstrelek lahko na kilometer razdelje prebije palec debelo jekleno ploščo.

If the reports are true, it is highly likely that the hoard of HS .50 rifles US authorities found came from a shipment that left Austria in late 2004. Eight hundred of the rifles were shipped to Iran with the express approval of the government of then Chancellor Wolfgang Schüssel. Steyr-Mannlicher, the manufacturer of the weapons, had filed a request with the Austrian interior ministry for approval to export the weapons a year earlier. Officially the Austrian company’s buyer was Iran’s federal police force, specifically a special anti-drug unit. (…) Concerned that these dangerous weapons could fall into the hands of insurgents and terrorists, the governments in London and Washington both tried to put a stop to the controversial sale, but were unsuccessful. Steyr-Mannlicher went through with the deal anyway. The reaction came swiftly. In late 2005 the US government angrily imposed an embargo on the Austrian weapons manufacturer. Since then Steyr-Mannlicher, together with manufacturers from India and China, has been excluded from lucrative US government contracts.

Življenje zna poskrbeti za ironične variacije na temo: med leta 1985 odkrito nezakonito prodajo so šli topovi za Irak in (kot je bilo ugotovljeno tri leta kasneje) tudi za Iran (ki sta bila v medsebojni vojni), zdaj pa so uradno Iranu prodane ostrostrelske puške domnevno končale v Iraku (ki je v državljanski vojni).

Avstrijci pa so tudi tokrat znali poskrbeti za nedolgočasne zagovore.

Franz Holzschuh, Steyr’s chief executive, said the company had not been contacted by anyone officially to verify the serial numbers on the rifles. He said it was possibile that the weapons were copies.

Tokratna orožarska afera najbrž ne bo imela tako hudih notranjepolitičnih posledic, kakor jih je imela prodaja topov velikega dosega (iz proizvodnje hčerke državnega koncerna Voest) vojskujočima se stranema v začetku osemdesetih let. Ker pa so politične preiskave orožarskih poslov običajno opravilo, ki se mu opozicija posveti s posebno ljubeznijo in vztrajnostjo, presenečenja niso izključena.

PS: Med brskanjem po spletu sem na žalost izvedel (na spletni strani profil.at), da je nedavno umrl Alfred Worm, legendarni avstrijski raziskovalni novinar. Med drugim je odkril tudi Noricumove nezakonite posle.

Danes Volkswagen, jutri Laško

Evropsko sodišče v Luxemburgu bo, kot kaže, v kratkem odpravilo še eno zadnjih posebnosti Deutschland AG, namreč možnost, da se podjetja pred prevzemom branijo z omejitvijo glasovalnih pravic delničarjev.

A German law that protects Volkswagen from takeovers breaks European Union rules, a top court official has ruled. The advocate general, one of the eight on the European Court of Justice, said the so-called “Volkswagen Law” wrongly prevented the free flow of capital. Under the law, any shareholder in the carmaker cannot exercise more than 20% of the firm’s voting rights, regardless of the level of stock holding.

Niti v Berlinu niti v Wolfsburgu te 47 let stare zakonske možnosti oziroma omejitve (lex VW) ne branijo več posebej zagreto, nasprotno, z vstopom Porscheja v VW se je peti največji svetovni proizvajalec avtomobilov pred morebitnim sovražnim prevzemom zavaroval z drugimi sredstvi. Glede na to, da je Porsche s 27,4 odstotki delnic kot trenutno največji lastnik koncerna VW današnji nastop evropskega tožilca pozdravil, je njegova ponudba za prevzem VW po odpravi glasovalne omejitve zelo verjetna.

Porsche ist mit 27,4 Prozent der Anteile inzwischen größter Aktionär von VW und sieht sich durch das Gesetz eingeengt. Es sieht vor, dass kein Aktionär in Wolfsburg über mehr als 20 Prozent der Stimmrechte bei der Hauptversammlung verfügt, auch wenn er mehr Aktien besitzt. Das Land Niedersachsen hält einen Anteil von 20,8 Prozent.

Od slovenskih delniških družb ima podobno oziroma še strožjo omejitev Pivovarna Laško; po njenem statutu ne more noben delničar imeti več kot osem odstotkov glasovalnih pravic, ne glede na to, koliko delnic v resnici ima. To z drugimi besedami pomeni, da nad pivovarno niti lastnik z več kot 75 odstotki njegovih delnic ne bi imel nadzora, če bi mu nasproti stali trije (usklajeni) delničarji. Takšna močna zaščita pa ne varuje več le družbe pred prevzemi, ampak tudi nadzorni svet in upravo pred delničarji.

Marca leta 2003 sta Sod in Kad na skupščini pivovarne predlagala, da bi omejitev glasovanja črtali iz statuta, ker je ne dopušča več niti zakon o gospodarskih družbah. Uprava pivovarne je takrat predlog ob podpori nekaterih delničarjev zavrnila, ker je v zvezi s to določbo ZGD sprožila ustavni spor. Ustavno sodišče po dostopnih podatkih še ni razsodilo; glede na to, da evropsko pravo ne dovoljuje ’strupenih tabletk’ (zaradi česar je bil, navsezadnje, ustrezno spremenjen ZGD), pa je mogoče pričakovati zavrnilno sodbo.

Nekoliko manj strogo kot Pivovarna Laško je pred prevzemi zavarovana Krka, saj je po njenem statutu za pridobitev več kot 20 odstotkov delnic družbe potrebno dovoljenje nadzornega sveta, za pridobitev več kot 25 odstotkov pa dovoljenje skupščine. Zavrnitev dovoljenja za prenos delnic je po statutu mogoča, nekateri pravniki pa dvomijo, ali bi tudi v resnici lahko imela kakšen učinek.

Helikopterske prevoze bo vseeno treba plačati

Obstaja uredba, s katero je vlada AMZS pooblastila za opravljanje helikopterskih reševalnih prevozov; dogovor z AMZS o sklenitvi posla je bil usten; AMZS je kot izvajalca prevozov najela helikopter podjetja Flycom.

Flycom je dogovorjeno storitev opravljal, dokler ni vlada pod pritiskom javnosti in komisije za preprečevanje korupcije priznala, da bi morala opravljanje teh prevozov oddati kot javno naročilo, potemtakem z razpisom. Uredba je bila spremenjena, razpisa še ni bilo.

Ustni dogovor na podlagi nezakonite uredbe vlade je druga stran (AMZS-Flycom) spoštovala; prevozi so, do spremembe uredbe, potekali v obojestransko zadovoljstvo; z vladne strani ni bilo nobenega znamenja, da se ustnega dogovora na podlagi uredbe ne namerava držati, druga stran je ravnala v dobri veri, da bo za storitve tudi plačana, ker je posel (ustni) dogovorila z ministrom.

Zdaj vlada oziroma njen minister pravita, da pogodba ni bila sklenjena (pisno) in da ne nameravata poravnati obveznosti iz ustnega dogovora med ministrom in predsednikom AMZS.

Po obligacijskem pravu obličnost pogodbe načeloma ni predpisana. Če je predpisana za vse posle, ki jih sklene vlada, je minister pač posel sklenil v nasprotju s temi predpisi, vendar to za veljavnost pogodbe ni bistveno. Obveznosti na podlagi ustnega dogovora bo država morala plačati.

Ministra, ki je skleni ustni dogovor, lahko predsednik vlade odstavi zaradi kršenih predpisov o obličnosti sklenitve posla.

Prav tako za veljavnost posla ni bistveno, da je bil (ustno) sklenjen na podlagi kasneje spremenjene pravne podlage. Celo to ni bistveno, da je bil posel sklenjen na podlagi nezakonite uredbe oziroma uredbe, za katero je vlada vedela ali bi morala vedeti, da ni zakonita. (V nasprotnem primeru bi lahko vlada kar naprej sprejemala uredbe, s katerimi bi posle oddajala brez javnega naročila, ko bi jih bilo treba plačati, pa bi spremenila uredbo in prejšnjo razglasila za nezakonito.) Finančne obveznosti iz posla, (ustno) sklenjenega na podlagi nezakonite uredbe, bo država morala plačati.

Predsednika vlade, ki je podpisal nezakonito uredbo, lahko poskušajo v parlamentu odstaviti poslanci.

Minister za razvoj razvojnih projektov

Skoraj natančno po letu dni (od odstopa Jožeta P. Damijana) bo razvoj očitno spet povzdignjen na ministrsko raven. Predsednik vlade je našel kandidata.

Berem, kdo da je kandidat, kaj da je delal doslej, kaj da namerava storiti kot minister, kaj da o njem menijo stranke, sindikati in posamezniki … Kakšnega posebnega vznemirjenja ali radovednega pričakovanja v teh poročilih, člankih, komentarjih ni čutiti.

Priznam, tudi meni je bolj ali manj vseeno, da bo vlada spet imela ministra za razvoj. Kot davkoplačevalec v tem ne vidim posebnega dodatnega stroška, kot državljan pa ne koristi od njega. Morebiti bi razmišljal drugače, če bi si vlada pod razvojem predstavljala kaj drugega kot Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023. Pa mi od njene predstavitve naprej ni dala vedeti, da si; nasprotno, ob predstavitvi ministrskega kandidata so uradni mlinčki ponovno zavrteli mantro o zagotavljanju razvoja z nacionalnimi razvojnimi projekti.

Minister za razvoj bo torej minister za nacionalne razvojne projekte oziroma, še natančneje, minister za postavitev umetnega otoka, modernizacijo pravosodnega sistema, gradnjo igralnice in zabavišča, nordijskega in turističnega centra, povezovanje naravnih in kulturnih potencialov Krasa, za gradnjo gospodarskih središč, nov klinični center v Ljubljani, modernizacijo železniškega omrežja, za zpostavitev sklada za razvoj kadrov in štipendijske sheme, gradnjo 2. bloka JE Krško in 6. bloka TE Šoštanj in še veliko več podobnega.

Minister brez listnice, ki bo vodil vladno službo za razvoj, bo skratka superminister. Čeprav za strukturne reforme (davčnega sistema, trga delovne sile, pokojninskega, zdravstvenega in šolskega sistema …), kakor je videti, ne bo pristojen. Naj povem drugače: bodoči minister za razvoj bo pristojen za vse, za kar njegov predhodnik ni bil, hkrati pa prav za to, za kar je bilo ministrstvo ustanovljeno in za kar je bil pristojen njegov prvi minister, ta superminister ne bo pristojen.

Tukaj nekaj ne more držati: ali prejšnji minister za razvoj v resnici ni bil pristojen za razvoj (ampak se je tako le imenoval, saj je razvoj, kot vemo zdaj, vse kaj drugega, namreč razvojni projekti) ali pa bodoči minister za razvoj ne bo pristojen za razvoj, ampak bo minister za razvojne projekte (medtem ko razvoj v resnici omogočajo sistemske reforme, kakor je predsednik vlade prepričeval poslance v državnem zboru decembra leta 2005).

Bolj naravnost rečeno: vlada bodisi ne ve, kaj zagotavlja razvoj (ali reforme ali razvojni projekti) bodisi ji je vseeno, da (se) le govori o razvoju (in ima ministra).

Ključi

Ključi se običajno izgubljajo. Ključavnice se kupujejo, kvarijo, odpirajo, zamenjujejo, vlamljajo, zaskočijo, zaklenejo, žagajo, gledajo, preklinjajo, lomijo, razbijajo, vrtajo …, le tu in tam se ključavnice tudi izgubljajo.

Tudi ključi se kupujejo, zamenjujejo, trgajo žepe, zaskočijo, gledajo, visijo v šopih, preklinjajo, morda celo žagajo, kdo bi vedel, …, gotovo pa vtikajo, zlomijo, obračajo, poniknejo v torbah in torbicah, ponarejajo, posojajo … Ključavnice se posojajo v glavnem le tako, da se z eno zakleneta dve kolesi.

Ti potem zelo verjetno izgineta, z njima pa tudi ključavnica. Ključ ostane.

Meni je vedno ostal tudi kakšen ključ od prejšnjega stanovanja. Od ključavnice, ki sem jo zamenjal. Celo od avtomobila, ki sem ga prodal. Od poštnega predala, ki sem ga svojčas uporabljal. Od ključavnice za kolo, za katero ne vem, kje je.

Veliko mi jih je ostalo. Ni predala, v katerem ne bi bilo nekaj ključev. Za nobenega več ne vem, katero ključavnico je odklepal. Nemara še danes odklepa.

Ne spomnim se, da bi kdaj izgubil kakšen ključ. Lahko da sem ga. Vem pa zagotovo, da nikoli nobenega nisem vrgel.

Nekako ne morem zavreči nobenega ključa, čeprav ne vem, ali sploh še obstaja ključavnica, v katero bi ga lahko vtaknil in obrnil. Prostori, ki sem jih zapustil, so najverjetneje opremljeni z drugimi ključavnicami, a ključi, ki jih imam, so jih nekoč vendarle odpirali.

Dokler jih imam, dokler se ključi selijo z mano, ostajajo z mano tudi ljudje, s katerimi sem jih delil.

Andrej Rant - kandidat za kontinuiteto v BS

Direktor Umarja Janez Šušteršič je, kakor kaže, prepričan, da je postopek imenovanja guvernerja Banke Slovenije enak sestavljanju hrvaške nogometne reprezentance, on sam pa da je Ćiro Blažević. Brez Šušteršičevega komentarja tako ne mine nobena faza postopka, o slehernem (morebitnem) kandidatu ima svoje mnenje in vselej znova deli nauke o tem, kakšen bi moral biti kandidat, s katerim bi on bil zadovoljen, kakšnih napak ne bi smel imeti in kaj bi pravzaprav moral početi kot guverner BS.

Tako ima direktor Umarja tudi mnenje o Andreju Rantu, ki bo najverjetneje drugi uradni predlog predsednika države Janeza Drnovška.

Povedal sem že, da bi bilo smiselno, da skuša predsednik najti nekoga od ljudi, ki so strokovnjaki za denarno politiko in imajo na tem področju nek širši makroekonomski pogled. Ocenjujem, da Rant ne ustreza temu opisu.

Ker ne verjamem, da Šušteršič ne ve, kakšne pristojnosti ima BS po prevzemu evra in s tem odpovedi denarni suverenosti, domnevam, da se spreneveda. Za tisto, kar bo guverner BS odslej počel v Frankfurtu, je Rant po 15 letih v svetu BS pač več kot ustrezen. Dejstvo, ki Šušteršiču nemara ni po godu (’na tem področju nek širši makroekonomski pogled’), namreč, da Rant ni monetarist/(neo)liberalec, na politiko ECB ne bo imelo nobenega vpliva; je enako pomembno, kakor če bi v svetu ECB iz BS sedel Šušteršič sam.

Vsekakor pa je hudo vprašljivo, ali Rant ustreza glede na tisti pristojnosti, ki BS ‘na domačem terenu’ ostajata. Mislim na podeljevanje licenc bančnemu menedžmentu in nadzor bančnega sistema. Za oboje je potrebna strokovna ustreznost, a ne le ta ali pa celo - morda predvsem kakšna druga. Obe pristojnosti imata precejšnje politične implikacije in težnje po instrumentalizaciji BS so v tem pogledu prisotne že ves čas. Res je, dalo bi se razpravljati o tem, ali se jim je BS doslej - tako v času Mitje Gasparija kot v času Franceta Arharja - vselej znala učinkovito postaviti po robu, vendar dvomim, da lahko kdor koli to utemeljeno pripiše Rantu. Prej nasprotno, Rantove politične preference niso bile nikoli niti približno tako izražene kot, denimo, Gasparijeve ali Arharjeve.

In lahko, da je/bo prav v tem problem: predsednikov današnji kandidat za guvernerja je ’sivi tehnokrat’, za katerega je zelo verjetno, da se za morebitne poskuse politične instrumentalizacije BS ne bo zmenil. Drugače rečeno, Rant politično ni ustrezen (na potrditev pravilnosti ali nevzdržnosti te teze ne bo treba dolgo čakati).

Ne verjamem, da prav to moti (tudi) Šušteršiča, ne razumem pa, zakaj v imenu nekakšne ideološke (v smislu teoretskih šol) čistosti hoče ‘lustracijo’, hm, ‘ljudi, ki so bili vidni funkcionarji gradualistične šole ali pa so z njo sodelovali’. Za sodelovanje v svetu ECB ter za podeljevanje licenc in nadzor bančnega sistema je precej vseeno, ali je guvernerju BS bližje Keynes ali Friedman.

Notranji sovražnik na trasi poti do nekega pozitivnega rezultata

En Podobnik ni smel umanjkati. Malo pozno, a od srca je zategadelj Marjan (minister Janez je po septembrski epizodi na Muri očitno dobil imperativno navodilo, naj molči) zalučal Hrvatom v obraz očitek, da ponarejajo katastrske knjige. Da ne bi bil (Marko) Pavliha ne-letujte-na-Hrvaškem-če-imate-domovinsko-zavest predolgo glavni. Marjan ni razočaral, sporočil nam je, da je za domnevno premehko stališče Ljubljane do Zagreba kriva ‘mati vseh afer’ - orožarska, saj je menda mogoče zaradi vpletenosti vanjo izsiljevati določene slovenske politike.

Pustimo tukaj notranjepolitične plati očitka vnemar in se spomnimo, kaj je ta teden dejal zunanji minister Dimitrij Rupel:

Slovenska in hrvaška stran /sta se/ v preteklih mesecih že nekajkrat srečali in že trasirali pot do nekega pozitivnega rezultata. To, da smo se spet zapletli in se sprli okrog določenih vprašanj, je delo tistih, ki nasprotujejo temu, da bi se enkrat ta zgodba končala. Slovenija poskuša s prepričevanjem in predlaganjem argumentov, (…) slej ali prej /bo/ prišlo do sestanka na ustrezni ravni.

Dosežena raven, pravzaprav pod’n retorike zunanjega ministra je, mimogrede, osupljiva; očitno se da celo po vseh teh dolgih letih ne-sporazumevanja s Hrvaško vsaj v tem pogledu še vedno napredovati. A vendar, kljub prisotni odsotnosti vsebine ali prav zato, zbuja pozornost omemba ’tistih, ki nasprotujejo’, pri čemer je minister v izjavi za javno hišo celo izrecno dejal, da so takšni tudi na slovenski strani.

Hm, notranji sovražnik tako rekoč in to na obeh straneh? Kdor bi na prvo žogo pomislil, da je Rupel morda mislil na Pavliho, bi se zmotil. Zunanjemu ministru je, kakor je dejal v najbolj dolgočasni informativni oddaji javne hiše, ‘po svoje všeč to, kar kolega Pavliha predlaga. Jaz nisem zadnjih petnajst let nikoli preživel počitnic na Hrvaškem. Z izjemo enkrat, ko sem bil v opoziciji. Ampak ko je človek v vladi, je težko.’ Podobnik? Ta je ponovno izplaval na površje reke, ob kateri ne rastejo lipe, šele včeraj. Kdo torej?

Nihče kajpak! Notranji sovražnik ima v političnem teatru vselej vlogo kozla. Tistega, ki je hotel jesti zelje, a ga ni jedel. Zato se da z notranjim sovražnikom obračunati natančno tako, kot je to storil senat v Višnji gori s kozlom. Obsoditi ga je treba, notranjega sovražnika, na tepežkanje po senci. Tiste, ki bi morali imeti notranjega sovražnika pod nadzorom, pa je treba obsoditi na prav tako preizkušeno vzgojno kazen prisostvovanja izvršitvi sodbe z zavezanimi očmi.

‘Sestanek na ustrezni ravni’ potem ‘na trasi poti do nekega pozitivnega rezultata’ resda še vedno ne bo prinesel dogovora, a bodo vsaj ’tisti, ki nasprotujejo’, dobili lekcijo.

PS: Objavil tole, potem pa Trenja iz zasede. Darja Lavtižar Bebler, Borut Pahor, Jožef Jerovšek, Daniel Starman, Marjan Podobnik, Ivo Vajgl, Marko Pavliha (najbrž sem koga pozabil) so se med drugim bolj ali manj strinjali, da je napočil čas za odločitev vlade (v sodelovanju z vsemi strankami) o tem, ali nadaljevai s poskusi dvostranske rešitve sporov glede meje ali predlagati arbitražo. Podobnik je v zvezi s slednjo menil, da njen predmet ne more biti Piranski zaliv; odločno ugovarjal mu ni nihče. Ker je za arbitražo potrebna tudi pogodbena volja druge strani, sklepam, da arbitraže ne bo, saj ne bo pogodbe o njej. Ljubljana ne bo sprejela takšne, v kateri bi bil kot predmet, o katerem naj se razsodi, omenjen Piranski zaliv, Zagreb pa ne takšne, v kateri ne bi bilo Savudrijske vale. Torej ostane sodišče v Haagu (in tisto že omenjeno, v Višnji gori).

In, ah, ja, gledalci; samo 16 odstotkov jih bo po telefonski anketi med oddajo letos odšlo na dopust na Hrvaško. Lepo, če bi bilo res, bi bil vsaj tam mir pred slovenci.

Blog b92 - šola za amaterje z blogosa, večera in rtvs

Čeprav jih, bloge na http://blog.b92.net, spremljam že nekaj časa, sem pravzaprav šele danes dodobra dojel, da res ne gre za blogosu, večeru ali rtvs podobno smetišče. Zadeva ima rep in glavo, pa tudi vmes ni ničesar preveč ali premalo; očitno so tisti, ki so postavljali blogišče, vedeli kaj bi radi in kako to doseči. Profesionalci torej. Blogišča brez koncepta, uredniške avtoritete in poslovnega modela postavljajo namreč, kot sem danes v nekem komentarju že napisal, časopisne oziroma medijske hiše, ki jih vodijo amaterji.

Dobrega branja je na blogih b92 v izobilju, tudi v angleščini. Začnimo z njo, recimo refleksijo pod naslovom Proud to be an American?

Sunday night, despite my Belgrade locale, I found myself audience to two separate performances of the American National Anthem: the first by Laibach at its SKC concert, and the second by Billy Joel, broadcasted live from the pinnacle of American sport culture - the Super Bowl. (…) While Laibach is not incorrect in noting America’s failure to achieve its full aims, I found the song and its criticism overly simplistic and totally out of touch with reality. Of course the ideals of the Founding Father’s have not been achieved, because they are just that – ideals, goals of perfection that can be used as guiding principles through an unavoidably imperfect reality. Granted, these ideals do not always serve at the main guiding principle for all American leaders. But is it really worse to have ideals that are only half followed than to not have them at all?

Prispevek Lucy Moore ima 36 komentarjev, kar za b92 niti ni veliko. Protest znane dramatičarke Biljane Srbljanović zaradi incidenta v novosadskem Pozorištu mladih ima ta hip 279 komentarjev, prispevek Jasmine Tešanović z naslovom Albanka u Beogradu pa 150.

Bila sam Albanka pet minuta pre nekoliko godina. Ne znam da li ste svesni da ljudi na Kosovu nemaju mogucnosti da vade vize za putovanja u inostranstvo osim ovde u Beogradu. A da mnogi i ne mogu da dodju u Beograd jer nemaju dokumente da prodju zvanicno granicu iako je Kosovo i dalje Srbija. I onda sam ja isla u cesku ambasadu da podignem viziran pasos moje prijateljice Albanke s kojom je trebalo da putujem. Guzva, domundjavamo se medjusobno, prozivka ispred ambasade. Kad je sluzbenik izgovorio albansko ime a ja rekla tu sam, oko mene se stvorio prazan prostor i neka napeta tisina. Necu da prosudjujem koje vrste jer zaista nemam pojma ni sama, da mi je neko pricao ne bih verovala, u centru Beograda, 2004. Ali jedva sam cekala da zgrabim taj pasos i da nestanem. I sada 8 godina posle one ujdurme u Rambujeu, gde nam se cerio blazirani Milutinovic umesto da pregovara o Kosovu i izbegne bombardovanje, posle nedavnog usvajanje putem kradje nacionalistickog ustava Srba i ostalih, ova gubitnicka drzava ima obraza da okleva u vezi sa Ahtisarijevim predlogom i pregovorima o statusu Kosova. Ja hocu nezavisnost, ja dajem nezvisnost. Ne zelim vise nikad u zivotu da budem Albanka u Beogradu, ni pet minuta.

Hm, občutljiva tema, če pomislim, da bi kdo tukaj napisal, da noče biti Rom v Ljubljani … bi zanesljivo ne doživel tako umirjenega odziva komentatorjev (čeprav se jih z avtorico veliko ne strinja).

Sicer pa, link do blogov na b92 je nenehno na tej strani.

Nemojte se ustrućavati, bre, mada možda niste učili srpski!

Cenzuro profesionalcem

Svojčas je cenzor sedel v tiskarni ali centralni redakciji (časopisa, radia, televizije), vsem novinarjem – ali vsaj urednikom – na očeh. Cenzorjeva naloga je bila preprečiti objavo ’sporne vsebine’. Če mu je vendarle kaj ušlo, ni imel več pristojnosti – na potezi je bil represivni aparat države.

Tukajšnja oblast je nazadnje imela uradnega cenzorja na – takrat še državni – RTVS med osamosvojitvenimi boji leta 1991. Lepo izročilo je šlo po tistem naglo v pozabo, menda se je oblasti sami zazdelo, da v demokraciji česa takšnega ne bo potrebovala. Zategadelj ni nič presenetljivega, da mora dandanašnja oblast cenzuro izvajati z diletanti. Mlajši kadri v bistvu sploh ne vedo, kaj je to cenzura in kako se ji streže, od nekdanjih mojstrov pa se tudi ne morejo veliko naučiti. Produkcijski proces v medijih je povsem drugačen kot še pred poldrugim desetletjem, pojavili so se spletni mediji, poleg tega pa so bivši cenzorji močno v letih, pestijo jih opešan vid, trdi prsti ipd.

Zato po medijih, ‘klasičnih’ in spletnih, šarijo priučeni aparatčiki, skoraj tako, kot da oblast cenzorje rekrutira po načelu ta-pa-zna-v-google-vtipkati-geslo-v-narekovajih. Kar je daleč premalo, kakor pričajo recentni posegi.

Večer, ki so mu še v časih tiskanih medijev bili na voljo le kadri brez možnosti uveljavitve v Ljubljani (danes pa je kvečjemu še slabše), ima, denimo, na svoji spletni strani oziroma blogišču prav posebej nadarjenega amaterja. Ta ne da preprečuje, pač pa ukrepa z nekajmesečno zamudo, potem pa briše tako, da ni izbrisano oziroma, da ostanejo sledi.

Spomnite se, recimo, na blog, ki se je imenoval Po:-(natis in je imel naslednji about:

Blogov ne maram, nič ni hujšega kot še en, nov način necenzuriranega množenja idej in idejic. Zbrisal ga bom takoj, ko bo to možno. Še dobro, da potem za njim ne bo ostala nobena sled…

Izkazalo se je, da obstaja še kaj hujšega, cenzurirano množenje idej denimo, da se blog lahko zbriše kasneje, kot je bilo možno in da za njim ostane sled, več sledi.

Še več, izkazalo se je, da se lahko cenzurirano množenje idej zbriše prepozno tudi tako, da se ga ne zbriše in da za njim ostane sled, ki odkriva, da gre za natančno taisti blog, na katerem se lahko res necenzurirano množijo ideje – do popolnega brisanja ob prvem prvem možnem trenutku.

Iz najnovejšega primera necenzuriranega množenja zabrisanih sledi na taistem blogišču pa je razvidno tudi, da ta cenzor (nevreden častnega naziva) za povrh sploh ne sodeluje s kolegi. Preprosto ne obvešča jih, zelo verjetno zato ne, ker sploh ne ve, da je vsebina, ki jo je cenzuriral, dostopna še drugje. Če bi takemu ignorantu omenili mirrorje in podobne tehnološke prefinjenosti, bi zanesljivo samo še bolj neumno gledal.

Bilo bi, skratka, umestno, ako bi oblast, ki potrebuje cenzorje, poskrbela tudi za ustrezno strokovno raven tovrstnega kadra.

Everything you need to be a better journalist

Krasna stran, tudi za blogerje, ne le novinarje, hvala Ermin! Kar nerodno mi je, da doslej nisem vedel zanjo, ampak kaj morem.

Požrl sem tole

New Media, Web 2.0, or whatever you want to call it, is powered by the people for the people. Join them or be ignored. (If you have any doubts about this, just take a look at the latest controversy stirred up by the cell phone videos of the Saddam Hussein execution.

preskočivši obilico vsebovanih povezav pristal na razpravi, še kako aktualni tudi na tukajšnjih poldnevnikih

But, as the Supreme Court has said, a free press isn’t an angelic press, a nice press. But the alternative of having no press is much worse. The answer to correcting wrong speech is more speech, not less speech.

in nato ugotovil, da je najbolje dodati poynter.org med stalne povezave te strani.

Srbiji nema ko da pomogne

Takole piše Economistov dopisnik z Balkana v svojem dnevniku: »So, if you are a politician in a western European country, and you think you can score a few extra votes by disparaging EU enlargement into the Western Balkans, please do think again. Enlargement is only part of the process for bringing durable peace and security to the Balkans, but it is an essential part, and the hope of it is doing much good already. Help the Balkans to continue that progress. Don't let history get in the way again.«

To je izjavil slovenski zunanji minister: »Razmišljamo o tem, da bi nadaljevali pogajanja in da bi Srbi morali pogoj sodelovanja s Haagom uresničiti do konca pogajanj. S tem bi nekako približali standarde, ki so predpisani za Srbe, tistim standardom, ki so bili predpisani za Hrvaško.«

Pustimo ob strani glavno haaško tožilko Carlo del Ponte in njeno reakcijo na zdaj že zloglasni intervju Dimitrija Rupla za European Voice. Bolj me zanima, kaj pravzaprav v zvezi s tem mislijo drugi zunanji ministri EU, nekako molčeči se mi zdijo. Pravzaprav me bolj zanima tudi, ali je Rupel (ki je bil nedavno na obisku v Beogradu) samo po naključju govoril o 'opuščanju trdih pogojev za Srbijo' prav v dneh, ko je prišel na dan predlog (Marti Ahtisaarija) ureditve statusa Kosova. In ne-na-zadnje me zanima, zakaj sta Rupel in Ahtisaari pohitela s svojimi izjavami oziroma predlogi; zakaj nista počakala na povolilni razplet v Srbiji oziroma novo vlado.

Hm, na eni strani kot da kaže, da Evropa za obnovitev pridružitvenih pogajanj s Srbijo ne namerava več zahtevati poprejšnje izročitve Ratka Mladića. To ni videti ne pietetno in ne pravično do žrtev (Srebrenice in drugih morišč), je pa tudi res, da se zgolj zato Mladić še ne bo izmaknil Haagu. Morda bi se prav zato celo (prej) znašel tam, ker bi imel Beograd zelo oprijemljiv interes za izročitev.

Na drugi strani se zdi, da 'mednarodna skupnost' od Srbije pričakuje odpoved Kosovu. To je videti pietetno in pravično do žrtev srbskega nasilja v pokrajini, je pa tudi res, da problem s tem ne bi bil rešen. Nasprotno, morda se je prav zato že zaostril, saj ga je Srbija, utrujena od ultimatov, kot nesprejemljivega nemudoma zavrnila. Povrh v 'mednarodni skupnosti', ki stoji za predlogom, ni Rusije, najbrž tudi Kitajske ne (in še koga), članic varnostnega sveta OZN, zato je malo možnosti, da bo predlog uresničen, kakor je zapisan.

Help the Balkans? Nekako se mi zdi, da na takšen način ne bo šlo.

Zavlačuje Janševa vlada vrnitev blejskega otoka cerkvi?

Heraklejeva ambicija očistiti 30 let zanemarjane Avgijeve hleve v enem samem dnevu je mačji kašelj v primerjavi z namero Janeza Janše, da v enem samem mandatu popravi 10 let krivic na 50 let podlage.

Takole je skozi denacionalizacijski hlev tekla reka Janševih besed: »Ko je šlo za plačilo odškodnine za nepremičnino v Mariboru Rimskokatoliški cerkvi, je bila odškodnina izplačana zaradi tega, ker se je denacionalizacija zavlačevala. In če bi se zavlačevala še naprej, če bi se zadeva zavlačevala še naprej in rešitev zavlačevala dalje, bi bil odškodnina še večja. V kolikor ne bi prišlo do poravnave, bi se iztožilo. V kolikor bi prejšnje vlade (…) zadeve denacionalizacije peljale hitreje, bi bilo teh odškodnin manj in bi bile manjše. Torej, ta očitek ne gre na rovaš sedanje vlade. Treba je primerjati tudi odškodnino, ki je bila izplačana, in odškodnino ali pa vsoto, ki je bila dejansko zahtevana od upravičenca.«

'Poravnalnih' 8,1 milijona evrov potemtakem ne samo da je manj od 'zahtevanih' 23,4 milijona, ampak je hkrati manj, kot bi cerkev zahtevala in dobila, če se vlada 27. decembra lani na dopisni seji ne bi strinjala s tem, da plača 8,1 milijona. Je pa 8,1 milijona tudi več, kot bi cerkev zahtevala in dobila, če bi se z vlado poravnala pred, denimo, tremi leti, in še mnogo več, kot bi cerkev zahtevala in dobila, če bi bila denacionalizacija hitrejša. Predsednik vlade ve, da je bila hitrost denacionalizacije manjša, kot bi lahko bila. Zavlačevana je bila denacionalizacija 'kar tako', v okviru tega tudi denacionalizacija nepremičnine v Mariboru, izrecno trdi Janša, pri čemer denacionalizacijo nepremičnine v Mariboru zgolj implicitno uvršča med denacionalizacijske zadeve, ki so jih zavlačevale prejšnje vlade.

Parlament ni sodišče in Janši tam ni treba dokazati trditve, da je bila denacionalizacija v konkretnem primeru zavlačevana v okviru 'splošnega' zavlačevanja denacionalizacije (za katero so odgovorne prejšnje vlade). A ker predsednik vlade s tem utemeljuje izplačilo odškodnine, lahko sklepamo, da je s trditvijo o zavlačevanju denacionalizacije' v svojem zahtevku proti državi pravzaprav nastopila cerkev, mariborska nadškofija. Lahko, da trditev drži, lahko da ne. Vlada se je odločila, da drži, da je torej zahtevek cerkve upravičen (pogajala se je le o višini odškodnine), nismo pa še izvedeli, zakaj je (bila) vlada prepričana, da ima cerkev prav.

Za presojo utemeljenosti podobnih civilnopravnih zahtevkov so v običajnih razmerah pristojna sodišča. Zakaj vlada cerkve z njenim zahtevkom ni napotila na sodišče in najela odvetnikov (za poravnavo bi bil še vedno čas)? Zakaj je bila prepričana, da je njen zahtevek utemeljen, kako je bila vedela, da bi sodišče cerkvi prisodilo še večjo odškodnino, kot je bila izplačana zdaj (po 'vnaprejšnji poravnavi')? Zakaj je vnaprej privolila v 'poravnalna pogajanja'? Če so ji tako svetovali njeni pravniki zaradi 'izgubljenosti' morebitne pravde (Janša pravi 'bi se iztožilo'), zakaj ne pokaže teh pravnih mnenj? Za domnevno politizacijo 'mariborske odškodnine' je odgovorna izključno vlada. Njeni ministri in nazadnje njen predsednik so v zadevo, ki je v bistvu pravna, vnesli dnevnopolitične obračune s prejšnjimi vladami, ne glede na morebitno škodo za davkoplačevalce.

Če bo vlada tako ravnala tudi v prihodnje, bo podobno neugotovljivo utemljeno izplačanih odškodnin še veliko. Morda tudi za Bled, kjer po novem vstop v cerkvico spet stane. Lahko pa bi stal tudi dostop na otok sam: recimo 2 evra samo sprehod po otoku, 3 vstop v cerkev, 'aranžma v paketu' pa (z ustreznim popustom) 4,5 evra. A otok (še) ni denacionaliziran. Čeprav je ustavno sodišče nedavno zavrnilo zahtevo tožilstva po varstvu zakonitosti, ni gotovo, ali so vsa pravna sredstva v pravdi za otok že izčrpana. Potencialno torej nastaja in narašča morebitni odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dobička. Zahtevek nastaja in narašča tudi v času te vlade. Lahko, da bo blejski otok nazadnje vendarle 'vrnjen' cerkvi. Lahko da bo ta zahtevala odškodnino zaradi 'zavlačevanja'.

Lahko celo, da bo postopek končan šele po nekaj letih in bo cerkev odškodnino zahtevala od kakšne nove vlade. Zamislite si njenega predsednika, kako v parlamentu odgovarja poslancem: 'Ko je šlo za plačilo odškodnine za nepremičnino na Bledu Rimskokatoliški cerkvi, je bila odškodnina izplačana zaradi tega, ker se je denacionalizacija zavlačevala. In če bi se zavlačevala še naprej, če bi se zadeva zavlačevala še naprej in rešitev zavlačevala dalje, bi bil odškodnina še večja. V kolikor ne bi prišlo do poravnave, bi se iztožilo. V kolikor bi prejšnje vlade (…) zadeve denacionalizacije peljale hitreje, bi bilo teh odškodnin manj in bi bile manjše. Torej, ta očitek ne gre na rovaš sedanje vlade. Treba je primerjati tudi odškodnino, ki je bila izplačana, in odškodnino ali pa vsoto, ki je bila dejansko zahtevana od upravičenca.'

Čeprav bi šlo spet (tudi) iz mojega žepa, bi mi bila ta ironija zgodovine po svoje kar všeč. Plačati odškodninski zahtevek cerkvi zaradi denacionalizacijskega zavlačevanja Janševe vlade.

Milijarderji kličejo na pomoč državo

Videti je, da je vseeno, kdo financira pokojninsko in zdravstveno varstvo. V Evropi pod tem bremenom kleca država, v ZDA posamezniki. In medtem ko Evropa prenaša del stroškov na posameznika, se v ZDA množijo glasovi, da bi del izdatkov za te namene morala prevzeti država.

»If there is one single source of risk our policymakers must tackle, it is health insurance. We must not muddle on, a band-aid here and a band-aid there. We must find some way to provide universal health insurance, especially to cover all children. This is one of the critical reasons that Americans are nervous and no longer believe that the next generation will be better off.«

Ni brez ironije dejstvo, da državo na pomoč kličejo multimilijarderji. Recimo Mortimer Zuckermann, 117. na Forbesovi lestvici najbogatejših Američanov (zgornji navedek). »We need some form of universal coverage that would be funded centrally by the government, but delivered privately through existing mechanisms like HMOs,« pravi Wilbur Ross Jr., številka 322 na isti lestvici.

Timothy F. Geithner, predsednik in CEO Federal Reserve Bank of New York pa politiki našteje celo vrsto izzivov: »Several broad economic forces substantially complicate an already difficult set of political challenges: the long-term increase in income inequality, the slow pace of growth in real wages for the middle quintiles of the population, the increase in the volatility of income that is a reflection of the greater flexibility of the U.S. economy, and the greater exposure of households to the risk in financing retirement and the burden of paying for health care.«

Zdaj je potemtakem dolgoročno naraščanje dohodkovnih razlik, počasna rast plač, povečana negotovost in izpostavljenost pokojninskim in zdravstvenim tveganjem tako rekoč uradna bilanca ameriške ekonomije. In zato tiste, ki so z globalizacijo, Bushevo davčno reformo in sploh liberalizacijo največ pridobili, tudi najbolj skrbi. »If middle-class Americans continue to struggle financially as the ultrawealthy grow ever wealthier, it will be increasingly difficult to maintain political support for the free flow of goods, services, and capital across borders. (…) And when the United States places obstacles in the way of foreign investors and foreign goods, it's likely to encourage reciprocal action abroad. For people who buy and sell companies, or who allocate capital to markets all around the world, that's the real nightmare.«

Cerkveni kapitalisti v skupno dobro potrebujejo doktorja

Cerkev, mislim na RKC v Sloveniji, je v nekaterih rečeh prav obupno staromodna. Presenetljivo pravzaprav, da glede na to, kakšni diletanti jo predstavljajo v javnosti, z blagovno znamko nima še večjih težav.

Jah, 2000 let dela svoje, tako stare – in globalne – blagovne znamke, sploh v tako specifični storitveni panogi, kakor je duhovna oskrba, le počasi izgubljajo privlačnost. Pa vendar bi slovenski hčerki svetovnega koncerna dobro del kakšen spin doctor. Po možnosti naj si ga omisli, preden ji bo država 'vrnila' ali jo 'odškodovala' še za kakšen kos premoženja reda velikosti zadnje mariborske transakcije. Kleriki preprosto niso več ne prepričljivi in ne zabavni s svojim jecljavim krotovičenjem ob vprašanju, kaj bo RKC s premoženjem, ki ga bodisi v naravi bodisi v obliki odškodnin dobiva 'vrnjenega' od države.

Nekdo, ki fura blagovno znamko za storitev poznavanja odgovorov na vprašanja o začetku in koncu sveta (pa tudi na vsa možna vmes), si pač ne sme predolgo dovoljevati, da ga s tako standardnim in predvidljivim, pravzaprav povsem zemeljskim in banalnim vprašanjem spravljajo v zadrego. Da bo RKC 'premoženje uporabljala in izkoriščala v skupno dobro' je prepričljivo približno tako kot odgovor 'Kaj to sprašuješ, saj veš!', s katerim dolgoletni zakonec parira nenadnemu vprašanju s 'sovražne strani' postelje 'A me imaš rad?'.

Kajpak ga bo, RKC premoženje, uporabljala v skupno dobro, saj tudi drugi kapitalisti in veleposestniki ne počnejo nič drugega. Če oni ne bi dela premoženja – kapitala, vlagali za to, da jim prinese dobiček, ljudje ne bi imeli službe oziroma možnosti, da v zameno za svojo delovno silo dobijo mezdo. Dokaj preprosto: če je RKC (v pojavni obliki te ali one pravne osebe) lastnik kapitala v, recimo, Belinki, bo seveda pazila tudi na stroške (med drugim delovne sile), ker pač hoče dobiček. Lahko – in zelo verjetno – da bo del tega vložila v dobrodelne, izobraževalne in druge podobne namene 'skupnega dobra' (kot to veliki kapitalisti pogosto počnejo). A najprej se mora obnašati kot vsak spodoben kapitalist, sicer ne bo dobička, ki bi lahko bil uporabljen za 'skupno dobro'.

Ako je kapital cerkven, to njegove 'naravne vloge' – proizvajanja dobička – še v ničemer ne spremeni. Tudi dejstvo, kam se dobiček vlaga, ne spremeni dejstva, da ga je proizvedel kapital (ki je zato izkoriščal naravo in ljudi). Lahko sicer razumem, da nemara dejstva, da ima cerkev kapital, ki proizvaja dobiček, ni lahko sinhronizirati s Svetim pismom in še čim iz železnega repertoarja naukov in načel najstarejše globalne korporacije, a si je kapital za takšne primere že zdavnaj omislil izvedence. Če ti zmorejo vojno prodajati za mir in obratno ter okoljsko puščavo za cvetočo poljano in obratno, si bodo pa ja za dobro plačilo izmislili tudi inteligentnejše načine sprenevedanja za predstavnike cerkvenega kapitala. Pa še bolj gladko in duhovito naj jih naučijo govoriti.

Vse to bo klerikom prišlo prav tudi, če bo – bog ne daj, da bi – kakšno podjetje v lasti cerkvenega kapitala zašlo v težave in bo treba odpuščati zaposlene.

Tudi daljnovodi ne morejo čakati

Zdaj, ko so neuravnoteženi mediji odkrili še eno sporno oddajo posla Flycomu, je vprašanje, zakaj se ob prvem takšnem primeru kot domnevno najbolj vpletenega v uravnoteženih medijih vztrajno omenja zgolj ministra za zdravstvo Andreja Bručana, še bolj zanimivo.

Čeprav gre pri Elesovem naročilu Flycomu za podobno vprašljivo zakonitost oddaje posla kot pri najemu helikopterja za reševalne namene, vrednost posla pa je celo višja od opravljenega za zdravstveno zavarovalnico, se uravnoteženi mediji s tem ne ukvarjajo pretirano (nekaj malega povzemajo na spletu). Kakšen 'posebni namen' bi lahko imelo ohranjanje Bručana in posla država-AMZS-Flycom v središču zanimanja?

Okoliščine oddaje naročila Flycomu iz državnega podjetja Eles pa so videti vsaj toliko nenavadne kot dejstvo, da je AMZS reševalno 'pristojnost' dobila neposredno na podlagi vladne uredbe. Če seveda drži, kar Dnevnik poroča (tipkarska napaka pri mesecih namreč zbuja rahle dvome tudi v korektnost drugih navedb): »Sklep o začetku oddaje javnega naročila v ocenjeni vrednosti 605.000 evrov (145 milijonov tolarjev) brez DDV je Eles sprejel 19. julija lani. Razpisna dokumentacija je obsegala 29 strani, rok za oddajo ponudbe pa je bil vsega en teden. Ponudba Flycoma je prispela 25. junija, dan kasneje, ko je bil do devetih dopoldan tudi rok za oddajo, pa je Türk "po opravljeni detajlni analizi prejetih ponudb" tudi že podpisal odločitev o oddaji javnega naročila v vrednosti 747.000 evrov z DDV (179 milijonov evrov) Flycomu.«

Če ta navedek 'prevedemo' na en mesec, bodisi junij bodisi julij, in domnevamo, da druge navedbe držijo, ugotovimo, da je bil posel sklenjen v tednu dni. Tolikšnega posla v tednu dni v 'normalnih' okoliščinah vestni direktor državnega podjetja ne bi sklenil. Če pa že, pa bi ga vestni nadzorniki marsikaj vprašali. Če ga ne bi, bi pa nadzornike marsikaj vprašal vestni lastnik oziroma lastnica. Torej država, ki je tudi subsidiarna plačnica najema helikopterja za reševalne namene pri taistem Flycomu.

Zakaj Google nima evropskega konkurenta

Evropski komisar Janez Potočnik v svojem blogu pravi, da najnovejši podatki o izdatkih (EU) za znanost niso spodbudni. V zadnjih treh letih je ta delež stagniral pri slabih 2 odstotkih BDP. »If we are to see improvement in the future, we need to press on with our commitments,« poudarja ob tem Potočnik in ponavlja, da je »R&D a vital component of Europe‘s economic and social future«.

Po istem viru, kot ga navaja evropski komisar, torej Eurostatu, znanosti in raziskavam namenjeni delež BDP v zadnjih treh letih pada in je po začasnih podatkih leta 2005 znašal komaj 1,22 odstotka. Nekako pričakovano sta na vrhu s precejšnjo prednostjo Švedska in Finska (pri čemer je prvi delež malce padel, drugi pa zrasel).

V duhu dnevov evr(op)skih procesij in uradnih zagotovil, da nam gre izjemno dobro, bi bila ugotovitev, da Slovenija izmed novih članic EU za znanost namenja še največ in tudi več kot Italija, Španija, Grčija ali Portugalska. Nerodno je le to, da si zmagovalci z njo danes ne morejo pomagati, brez takšnih zmagovalcev pa gospodarstvo jutri ne bo zdržalo tempa.

Dovoljene stopnje sovraštva naj določi zakon

Nenavadno, pravzaprav, da dovoljene stopnje sovraštva še niso urejene z zakonom. Vemo, koliko sme biti v vodi nitratov, v krvi alkohola, v izpuhu ogljikovega dioksida in kar je še takšnih malenkosti, ne vemo pa, koliko se smemo sovražiti, ne da bi zato zabredli v težave.

Zaradi sleherne zakonodajne vrzeli je prisotna večja ali manjša odsotnost uravnoteženosti v obnašanju državljanov. Glede na to, da je sovraštvo razmeroma še kar razširjeno in tu in tam tudi dokaj močno čustvo, pa je odsotnost razumskih zakonskih meril še posebej pereča. Četudi ne nasedamo sleherni medijski konstrukciji o vsesplošnem sovraštvu med državljani, denimo med najbližjimi sorodniki ali sosedi, pivci različnih vrst piva, ljubitelji različnih avtomobilskih znamk in tako dalje, vendarle ne gre prezreti dejstva, da je zakonska neurejenost področja sovraštva povzroča hude težave v občevanju med državljani samimi ter državljani na eni in državo na drugi strani.

Odsotnost zakona o sovraštvu – pri čemer, da ne bo nesporazumov, mislim na krovni zakon s tega področja, kajti nekatere določbe vendarle so, denimo v kazenskem zakoniku – očitno moti tudi domnevno najbolj znanega sodobnega pisatelja s slovenskim državljanstvom: »Ali je treba samo zato, ker politično pripadamo enim, druge tako močno sovražiti, da uporabljamo tudi dezinformacije in polinformacije in svojo domovino razkazujemo kot ksenofobični inferno?« (Citirano po tiskanem viru.) Drago Jančar je, če ga prav razumem (no, vsekakor ga sam razumem tako, čeprav morda ne prav), s tem vprašanjem hotel reči: S tem, da se sovražimo, ker politično pripadamo različnim, ni nič narobe, le tako zelo se ne bi smeli sovražiti, da bi … itd.

No, vidite! Če bi imeli zakon, bi bilo slehernemu državljanu jasno, koliko sme sovražiti, ne da bi … itd. Še več, tisti, ki imajo zdaj nemara težave s tem, da bi sovražili (ker se jim zdi to neumno, nekoristno, neolikano, kar koli že) in jih zaradi sovražnega čustva, ki jih morda vendarle tu in tam spreleti, muči občutek sramu, krivde in podobnih frojdističnih navlak, bi v mejah zakona smeli veselo sovražiti.

Kajpak, kdor bi sovražil preveč, bi bodisi plačal bodisi šel sedet.

»Failure in Iraq would be a disaster for the United States.«

Ameriške okupacijske sile so v četrtek v Iraku izpeljale dva napada na iranske (!) cilje, zajele pet Irancev in zaplenile dokumente in računalnike.

Ameriški predsednik George Bush pravi: »Iran and Syria (…) are allowing terrorists and insurgents to use their territory to move in and out of Iraq. Iran is providing material support for attacks on American troops. We will disrupt the attacks on our forces. We will interrupt the flow of support from Iran and Syria. And we will seek out and destroy the networks providing advanced weaponry and training to our enemies in Iraq.«

Ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice pravi: »Syria and indeed Iran must decide whether they wish to side with the cause of war or with the cause of peace.« Prvi ameriški obveščevalec John Negroponte pravi: »Iran's influence is rising in ways that go beyond the menace of its nuclear program.«

ZDA niso dobile vojne v Afganistanu (Rice je zmago nazadnje obljubila junija lani.) Niti vojne v Iraku (Bush je v sredo dejal: »The question is whether our new strategy will bring us closer to success. I believe that it will.«). Niti vojne proti Al Kaidi (Negroponte je v četrtek dejal: »Al-Qaeda is significantly expanding its global reach, effectively immune to the loss of leaders in battle.«)

Bush pravi, da bo izjalovljena okupacija Iraka polom. Drži, bo polom, vendar za ZDA 'le' posledično. 'Izvirni' polom za Združene države je Bush sam. Še huje, George Walker je kolosalno zamočil prav s tem, s čimer je hotel očetu za vse večne čase dokazati, da ga je vreden. V Iraku, kjer je spodletelo tudi Bushu seniorju. Bebave grožnje Iranu (in Siriji) so v odmerkih iz zadnjih 48 ur tako očiten izraz nemoči in že kar obupa, da jih ne kaže spregledati kljub navidezni odsotnosti 'racionalnega jedra'.

Odgovoren je Janša, torej Bručan ostane

Zloglasni lapsus predsednika vlade Janeza Janše, da je bil za oddajo reševalnih helikopterskih nalog opravljen javni razpis, je rešilna karta v rokah ministra Andreja Bručana.

Zakaj? Omenjena Janševa neresnica razkriva, da se je predsednik vlade zavedal zakonske obveznosti izvedbe razpisa, kljub temu, da je bil podpisan pod uredbo (01.12.2005, Uredba o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč), ki razpisa ni predvidevala. Uredbo je vlada zdaj popravila in v skladu z njo namerava izpeljati razpis. Tudi pod to uredbo je podpisan predsednik vlade. Za nezakonito oddajo javnega naročila helikopterskih reševalnih nalog je torej objektivno odgovoren predsednik vlade. Še več, iz njegovega lapsusa je očitno, da nezakonite uredbe ni podpisal po pomoti.

Gremo naprej. Minister Bručan, na katerega leti glavnina očitkov zaradi neposredne dodelitve helikopterskih reševalnih nalog zasebnemu podjetju, ni bil predlagatelj uredbe, ki razpisa ni predvidevala. To je bil minister za obrambo Karel Erjavec. Ta je uredbo pripravil v sodelovanju z Bručanom, ministrom za notranje zadeve Dragutinom Matejem in ministrom za javno upravo Gregorjem Virantom. Če je Bručan za kaj objektivno odgovoren, so tudi drugi trije ministri.

Ker dvomim, da je predsednik vlade za razmišljanje o svoji odgovornosti zapravil eno samo sekundo, bo moral biti odgovoren nekdo drug. Nekako se mi zdi, da bo to nekdo na sekretarski ravni, morda tudi kdo iz pravne službe vlade. Bručan namreč ne more biti po nobenem kriteriju, ne da bi bil to pred njim Erjavec kot uradni predlagatelj nezakonite uredbe. Ta pa tudi ne more biti odgovoren sam, saj je bil usklajen s tremi kolegi. Cela ministrska četverka pa ne pride v poštev. Štirje ministri bi bili namreč dovolj, da spet pridemo do vprašanja o odgovornosti Janeza Janše.

Janša pa ne more biti odgovoren, ne glede na dejstva. Toliko slabše za dejstva, če kažejo nanj. Ker Janša pač ni odgovoren. On je ne-odgovoren.

Osebe odstopajo iz osebnih, stvari pa iz stvarnih razlogov

Osebe odstopajo iz osebnih razlogov. Iz stvarnih razlogov odstopajo stvari, denimo, podplat od vrhnjega dela čevlja. Ali parket od podlage.

Tudi avtomobili velikokrat odstopijo od ceste. In se prilepijo na planke, zid ali kakšno drugo vozilo (po možnosti tovornjak). Temu se običajno pravi prometna nesreča ali nezgoda. Ko stvari odstopijo iz stvarnih razlogov, osebe običajno rečejo kakšno neotesano besedo ali stavek, bolje vzgojene pa zavzdihnejo v ponižnem sprejemanju usode. Tu in tam, denimo v primeru odstopanja avtomobila od vozne podlage, jim za eno ali drugo nemara celo zmanjka časa.

Včasih pa zna biti odstopanje stvari bolj zabavno. Denimo takrat, ko uredba odstopi od zakona. Meni nič, tebi nič gre in ti odstopi. Navadna uredba. Narejena zato, da je kot ulita na zakon. A vseeno odstopi. Se zgodi. Zadnjič sem, recimo, slišal, da se je nekomu pokvaril japonski avtomobil. Ne bi verjel, ako vir ne bi bil zanesljiv. Me pa odtlej manj čudi, če odstopi kakšna uredba. Tudi odstopanje obljub od dejanj je precej razvedrilna pojavna oblika odstopanja iz stvarnih razlogov.

Ne eno in ne drugo pa ni tolikšna zanimivost samo po sebi, pač pa kot povod za razlago, zakaj je do tovrstnega odstopanja stvari prišlo. No, pravzaprav tudi ni zabavna vsebina razlage sama (saj vsi vemo, da obljube odstopajo od dejanj, uredbe pa od zakonov zato, ker se je to dogajalo tudi prej), ampak bolj dejstvo, da se razlaga sploh pojavi.

Akoprav so uredbe in obljube marsikdaj zapletene, pa gre vendarle za stvari na nižjih ravneh zavedanja, ki svojega odstopanja ne razlagajo same. Tudi čevlji in parket ga ne. (Računalniški programi, ki za povrh še vprašajo, ali naj se za odstopanje prijavijo, so nekaj drugega.) Za razlago odstopanja stvari iz stvarnih razlogov so pristojne osebe, ki še niso odstopile iz osebnih razlogov. No, prepričane so, da so pristojne, v bistvu pa ni jasno, zakaj to počnejo.

Ako uredbe in obljube odstopajo iz stvarnih razlogov, ako gre potemtakem za nekakšen naraven pojav, ki se je dogajal tudi prej (in smem domnevati, da se bo tudi poslej, podobno kot vso dolgo zgodovino odstopajo podplati od vrhnjega dela čevlja), ne vem, zakaj se pojave odstopanja stvari vmešavajo osebe, ki še niso odstopile iz osebnih razlogov.

V bistvu s tem povzročajo samo zmedo, saj zbujajo vtis, da nemara stvari iz stvarnih razlogov odstopajo le zategadelj, ker osebe še niso odstopile iz osebnih razlogov. Ali pa celo, da so stvari odstopile iz osebnih razlogov. Oba vtisa sta kakopak napačna. Dokaz za to je dejstvo, da osebe ne odstopajo – in ne morejo odstopati – iz stvarnih razlogov. Osebe odstopajo le iz osebnih razlogov.

Uporabnino za avtorsko svobodo v določenih primerih odreja sodišče

Med čakanjem na razplet prve slovenske 'blogerske pravde' nemara ne bo odveč seznanitev s sodbo brazilskega sodišča, ki je ameriškemu podjetju za vsak dan »neumika« spornega posnetka s spletne strani naložilo 119 tisoč dolarjev odškodnine.

Na kratko: Brazilska manekenka Daniela Cicarelli je lani septembra zahtevala, da YouTube s svoje strani umakne posnetek, ki jo prikazuje pri spolnem odnosu z njenim ljubimcem, bankirjem Renatom Malzonijem. YouTube je to odtlej že nekajkrat storil, a zaman, saj se je video medtem razširil po spletu in ga je tako vedno znova nekdo naložil tudi na stran YouTube. Brazilsko sodišče je bilo mnenja, da je to problem upravljavca spletne strani in je YouTube prejšnji teden naložilo omenjeno kazen. YouTube, za katerega odškodninske pravde je Google po prevzemu menda rezerviral celih 200 milijonov dolarjev nemara odškodnine zaradi določenih pravnih nejasnosti v zvezi s krajevno pristojnostjo nikoli ne bo izplačal, vsaj ne v naloženi višini.

Posamični blogerji se na tovrstne pravne nejasnosti ne bi smeli zanašati, saj si tako dobrih in dragih odvetnikov kot Google nikoli ne bodo mogli najeti. Kar pomeni, da, denimo, blog na tujem strežniku avtorja ne obvaruje pred morebitno odškodninsko tožbo in sodbo doma.

Še več! Kot kaže omenjeni primer, je malodane nemogoče pregnati določeno vsebino s spleta; tudi Guštijev blog je bilo po umiku s Siolove strani še mogoče brati. Splet je prehiter medij, da bi se razširjanje nezaželene vsebine dalo zaustaviti. Tožniki bodo to kmalu ugotovili tudi pri nas in umika nemara sploh ne bodo več zahtevali. Zato pa toliko višje odškodnine. Zaradi razžalitev, neresnic, plagiatov …, česar koli že.

Blogi v kolikor toliko normalnih državah niso niti cenzurirani niti nimajo urednika kot filtra. Avtorska svoboda blogerja je načeloma brezplačna in omejena samo s svobodo (pravicami in svoboščinami) drugih oseb. V določenih primerih pa zna sodišče za uporabo avtorske svobode odrediti plačilo. Ne nujno simbolično.

Vmesno poročilo dobrega vojaka

Medtem ko mediji razkosavajo mrhovino nekdaj vladajoče stranke kakor hijene antilopine ostanke v savani, so obiskovalci javne hiše priletni dami dobili na ogled v novih oblačilih in z novim make-downom.

Oblast je očitno res velikodušna in kani svoje grožnje z boljšim programom izpolniti do zadnje pičice. Modrina ozadij sporoča, da je omejitev na nebu in ne na zemlji. Monovoditeljskost (Dnevnika) oziroma monotematskost (Odmevov) sporoča, da je oblast ena, nam vsem dodeljena in ena resnica in ena laž. Troedinost na zemlji, nebu in na nacionalki: (voditeljska) zvezda je pooblaščena, da nam jo prenese. On pa možato prenaša naše grehe.

Lahko si mislim, da bi oziroma bo približno tako privlačno kot dami iz javne hiše zgledal tudi zombi, ki bo po teh krajih bojda kmalu začel razveseljevati volivce namesto LDS. Priprošnjiki s čredo groupies že potujejo po deželi karantanski: O liberalno-socialni duh, poglej goloba, sporočilo ti nosi! Bodi milosten, naj bo žlahtna vsaj levica, če to že ni mogla biti desnica, in daj nam danes, kar si nam vzel včeraj! V LDS si bil, v LDS se povrneš!

Bebavost se očitno samo s še večjo bebavostjo zatira. Pokorno javljam!

Kako je lepa! Kako lepo diši! In kako zelo je šele strupena!

Za rože imate letos po statistiki na voljo kakšnih 40 evrov. Strupi na njih so bolj ali manj brezplačni, saj v državah, iz katerih je velik del rož v slovenskih cvetličarnah, uporabljajo najcenejše in najhujše.

Le 15 odstotkov rezanega cvetja v prodaji je namreč vzgojenega v Sloveniji in samo 25 odstotkov sobnih rastlin; do polovičnega tržnega deleža pride samo balkonsko cvetje. »Uvažamo cvetje iz Nizozemske in drugih evropskih držav ter prav tako iz Kolumbije, Ekvadorja, Izraela in od drugod po svetu.« (Povezavo na spletno stran cvetličarske veletrgovine, s katere je navedek, bom izpustil.) Kolumbija je, za Nizozemsko, drugi svetovni proizvajalec cvetja, sledijo ji Kenija, Izrael, Zimbabve.

Morda pa ti nekaj let stari podatki ne držijo več, saj sta se medtem proti vrhu naglo prebijala Indija in Kitajska. Slednja je s približno 4 milijardami evrov v zadnjih desetih letih hortikulturno proizvodnjo podvojila. Skupno svetovna cvetličarska industrija na leto po zadnjih dosegljivih podatkih obrne okrog 30 milijard evrov (stran 34). Indija in Kitajska nista daleč, rože s tamkajšnjih plantaž so v 24 urah lahko v vaših rokah – preko cvetlične borze oziroma vozlišča v Dubaju. Sveže in lepe, ohlajene in dišeče! Dubai Flower Centre is the industry leading transshipment centre for cool chain processes that safeguards quality, maximizes shelf life and enhances profitability.

Povprečna letna poraba pesticidov na hektar cvetličnega nasada v Kolumbiji ali Keniji znaša 150 do 200 kilogramov (v Nemčiji, denimo, 4 kilograme). Nekateri izmed tamkaj uporabljanih pesticidov so na vrhu seznama najbolj strupenih po seznamu svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Približno 200.000 zaposlenih v cvetlični industriji Afrike, Južne Amerike in Azije sme te strupe vdihavati po mili volji; akutne množične zastrupitve delavcev na cvetličnih nasadih niso redkost.

Poduhajte jo! Lepo diši, mar ne?

Usmrtitev uspešno posnemali že trije otroci

Devetletnega Pakistanca ni škoda, domnevam. Muslimanov je menda itak preveč. Petnajstletne Indijke najbrž tudi nima smisla preveč objokovati. Indijcev baje prav tako ne manjka. Bi bilo treba žalovati za desetletnim Američanom? Dvomim, da ga bo svet posebej pogrešal.

Otroci, trije, za zdaj, so se pač obesili. Niso prvi, ki niso bili dorasli prizorom iz sveta odraslih. V konkretnih primerih posnetkom usmrtitve Sadama Huseina. Uradno posnetih proti volji, ne vem …, kogar koli že, ki je bil o tem pristojen odločati. Vsekakor pa posnetih in razpečevanih v nasprotju z demokratičnim političnim razumom in osnovnim človeškim dostojanstvom.

Kaj pa ve dete, kaj je usmrtitev? Ne razume, groza ga je, posnema, poskuša ... In se obesi. Se pač zgodi. Kolateralna škoda.

Nam je pa tako in tako vseeno, če se ne motim. Da je le Sadam dobil, kar si je zaslužil.