Jonas

Pa dobro, kdo je ta Jonas Žnidaršič. Odprem v soboto SP - on; odprem Objektiv - on; grem zvečer v javno hišo - on. Ne, danes ne bom odprl hladilnika, raje bom lačen, kot pa bi se izpostavljal nevarnosti, da ga zagledam nekje med jajci, tünko in sirom, usmrajenimi z dimom cigare in politimi s penino.

Opredelitev karnevala kot ‘življenja, ki je zapustilo ‘utrjene kolesnice‘, kot ‘narobe svet’ in opredelitev za Bahtina obeh temeljnih izhodišč za definicijo groteske - karnevalskega odnosa do sveta kot odprave vseh ‘zakonov, prepovedi in omejitev, ki določajo režim in red vsakdanjega (zunanjega karnevalskega) življenja ter karnevalskega smeha kot univerzalnega ambivalentnega smeha, ki vključuje (za razliko od komike, humorja in satire) tudi adresanta in adresata (pošiljatelja in sprejemnika, avtorja in bralca …) nakazujejo osnovne atribute groteske, ki pridobijo na veljavi še posebno takrat, ko upoštevamo dejstvo, da groteskno kot estetsko kategorijo apliciramo tako na posebni groteskni odnos do stvarnosti in temu ustrezni umetniški izraz vseh oblik umetnosti kot na groteskne pojave zunaj literarne stvarnosti. Aleksander Skaza, Mihail Mihajlovič Bahtin, oris življenja in dela, v Mihail M. Bahtin, Teorija romana, CZ, Ljubljana, 1982, stran 411-412

Ni dvoma, bombardiranje z Jonasom je bilo perfidno tempirano na pustne dneve. A življenje ni karneval, življenje neutrudno postavlja usodna vprašanja.

Ko se sprašujem o sedanjem duhovnem in materialnem, pa tudi o političnem in evropskem položaju naroda, ki mu z jezikom, duhovno omiko in življenjsko usodo pripadam, vem, da se soočam z močno zapletenimi vprašanji zgodovinske in politične narave. Pred menoj (in pred nami) so tedaj vprašanja, ki s svojo težo presegajo duhovno moč in znanje posameznika. V tem preseganju pa je skrit dovolj naraven in logičen namig, ki nam veleva, da moramo razmišljati o eksistencialnih vprašanjih in zadevah slovenskega naroda (ljudstva) prav vsi, v katerih sta narava in politični razum še ohranila čut in moč presoje, vrednotenja in kar je najvažnejše - suverenega dvoma. Bojan Štih, To ni pesem, to je ena sama ljubezen, CZ, Ljubljana, 1987, stran 223

Med praznikom vzvišene kulture in dnevi poganske subkulture letos malodane ni bilo premora. Pravzaprav ga sploh ni bilo, bolje rečeno, dan kulture je bil ovit v subkulturne zgodbe o oklepnikih, guvernerjih, neplačanih helikopterskih računih … Zdelo se je, da za stopnjevanje ni več prostora. A Jonas je kajpak mislil drugače.

Videli smo kako potkulture ‘ruše naša iščekivanja’, kako predstavljaju simbolične izazove jednom simboličnom redu. Ali mogu li potkulture uvek efektno da se prihvate u društvu, a ako mogu - kako? Pojava spektakularne potkulture neumitno je praćena talasom histerije u štampi. Ta histerija je tipično ambivalentna: ona se kreće između užasa in zanosa, gneva i zabave. Dok zaprepašćenost i zgražavanje dominiraju naslovnim stranicama, urednički stupci, na unutrašnjim stranama, vrve od ‘ozbiljnih’ komentara, a srednje stranice ili dodaci sadrže mahnite prikaze najnovijih pomodnosti i rituala. Dik Hebdidž, Potkultura: značenje stila, prevod David Albahari, Bigz, Beograd, 1980, stran 93

Psihologinjo so napadi smeha odpihnili s stola, Sašo Hribar se je skoraj zadušil, Petre Slapar pa ob Jonasu ne bi opazil niti, če bi se zares slekla.

Posnemovalci torej posnemajo ljudi v njihovih dejanjih, ljudje pa ne morejo biti drugačni kakor ali plameniti ali nizkotni, saj lahko skoraj vse človeške značaje zajamemo v ti dve vrsti (vsi značaji se namreč razlikujejo po kreposti in slabosti). Zato so tudi značaji, ki jih posnemajo pesniki, lahko boljši od nas, lahko slabši, ali pa nam enaki. Aristoteles, Poetika, prevod Kajetan Gantar, CZ, Ljubljana, 1982, stran 63

Če je Luka Koper Jonasov alter ego, je Jonas alter ego Luke Kopra. Ne, v bistvu je Jonas alter ego samega sebe, hkrati pa on in Luka Koper posnemata samega sebe. Še drugače rečeno, Jonas je lahko kar koli in kdor koli. Lahko je boljši, lahko slabši, lahko pa nam enak.

Sleherno primerjanje Jonasa z njim samim je neprimerno in nesprejemljivo.

Gastarbajter

Dobil sem naročene knjige. Dve obupno debeli in eno tanjšo. Grundlagen des Medienmanagements, Strategien in der Medienbranche in Journalismus und Medien als Organisationen.

Za kaj več kot predjed to ni, na seznamu jih je še veliko (pre)več.

Moral bi začeti z branjem. Vsaj branjem, čeprav bi jih pravzaprav moral preštudirati.

Es wurde mir empfohlen, ich soll mich einlesen. Und dann wieder melden.

Ni to preprosto in neutrudljivo, brati knjige. To je ugotovil že Duško Radović.

Ako se namestiš tako da ti bude lepo i udobno, ispadne da je bolje spavati nego čitati. A ako ne pronađeš dobar položaj, zabole te ili vrat ili ruka, uvek ti nešto utrne, čitanje se pretvara u težak fizički rad.

Težko fizično delo je priporočljivo prepustiti komu drugemu. V bogatih državah imajo za to v glavnem uvoženo delovno silo.

No, pa sem postal gastarbajter.

EU in Natu hkrati je težko ugoditi

Iz dneva v dan smo se prisiljeni poslavljati: najprej od vozil in opreme, potem še od vojakov. Odlazi nam kontingent, the biggest one, auf eine wichtige Friedensmission, drejtim Kosovës. Tja, kjer so možnosti za ponoven izbruh nasilja precejšnje. Načrt za ‘rešitev’ kosovskega problema namreč temelji na napačnih podmenah, za povrh pa t.i. mednarodna skupnost za njim ne stoji enotno (o tem je bilo na tej strani govora že v prispevkih Kosovski taoci, Srbiji nema ko da pomogne in Ploskajo nezdružljivim rešitvam).

Pa pustimo tukaj Rusijo in druge vplivne države ob strani, poglejmo samo EU in Nato. Kaj je že dejal generalni sekretar Nata Jaap de Hoop Scheffer na nedavni konferenci v Berlinu?

But when one looks at how diverse and complex the challenges to our security have become today, it is astounding how narrow the bandwidth of cooperation between NATO and the Union has remained. Despite many attempts to bring the two institutions closer together, there is still a remarkable distance between them.

Za uradnika, čeprav prvega v Natu, odkrito osupljiva trditev, Scheffer pa je za povrh občinstvo nanjo pripravil z naslednjo anekdoto:

A few weeks ago, one of my staff told me he had been invited to a conference on “frozen conflicts”. And then he added with a smile: “Of course it’s about the Caucasus, not about NATO-EU relations!”.

Prav Kosovo in ob njem Afganistan sta najbolj očitni žrtvi teh zamrznjenih odnosov (od Iraka se je EU že od samega začetka ‘distancirala’). Kot piše Economist v (zdaj že) predzadnji številki, naj bi EU kmalu (po uvodoma omenjenem načrtu Martija Ahtisaarija) prevzela policijske naloge od Kforja, vendar nihče ne ve, kaj bo potem počelo 16.000 natovskih vojakov na Kosovu. V Afganistanu - tudi tam so pripadniki slovenske vojske - pa med vojaškim (natovskim) ‘čiščenjem terena’ ter ‘obnovo in izgradnjo’ v režiji EU ni usklajevanja, tako da talibi vedno znova oblikujejo ‘osvobojena ozemlja’ ob podpori prebivalstva, naveličanega neuresničenih obljub.

Več kot tri četrt članic EU je tudi članic Nata in hkrati je večina članic Nata v EU. Nekatera ‘enojna’ članstva povzročajo hude politične napetosti med organizacijama od nedavnega: Ciper je v EU, ni pa v Natu, v katerem sta Grčija in Turčija, ki pa ni v EU. Nekatera ‘delna’ članstva povzročajo napetosti že dolgo vrsto let: Francija nikoli ni opustila misli na ‘evropske oborožene sile’, neodvisne od Nata. ZDA kot ‘prva violina’ Nata pa na drugi strani nikoli ne nehajo misliti na to, kako imeti sicer močne evropske zaveznike, ne pa tudi ‘globalno konkurenčnega’ evropskega partnerja v obliki EU. Velika Britanija, ‘naravno skeptična’ do tesnejšega evropskega povezovanja, je v tem tradicionalni ameriški zaveznik znotraj EU.

Nimam pojma, koliko slovenska zunanja politika o problemu ‘ozkega pasu’ sodelovanja med Natom in EU razmišlja, zdi pa se, da bi se dalo prenekatero neumnost, od vilniuške izjave naprej, pripisati temu, da se tega problema sploh ne zaveda. Drugače rečeno, EU in Natu hkrati je danes težko ugoditi. Ugajanje pa je, z ne preveč zlobe rečeno, bolj ali manj edini očitni cilj slovenske zunanje politike.

Urška in Gusenbauer na Dunaju

Ups, ta je pa tako prisrčna, da se ji preprosto ne morem upreti.

Janša in Paris na Dunaju

(…) Tradicionalnega opernega plesa se udeležuje tudi premier Janez Janša, ki ga spremlja Urška Bačovnik. Premier naj bi se ob tej priložnosti srečal tudi z novim avstrijskim zveznim kanclerjem Alfredom Gusenbauerjem, morda pa tudi z mlado bogatašinjo /Paris Hilton/. Mu bo zala Urška to dovolila?

Človek res ne ve. Ali pišejo, kakor mislijo ali mislijo, kakor pišejo.

Googlov ‘posnetek’ nezakonit, če je izvirnik plačljiv

Pred dnevi sem iskal v spletu zgodbo, ki sem jo enkrat oktobra, novembra lani prebral v tiskani izdaji Spiegla. Na matični spletni strani je že zginila v plačljivi arhiv, google pa jo je staknil na nekem zrcalnem strežniku (znameniti ‘posnetek’ levo pod povezavo na iskalni zadetek), kamor jo je spravil še v časih, ko je bila brezplačno dostopna. Kul, kajpak sem iskani članek shranil.

Da tega, strogo gledano, ne bi smel, sem vedel. Precej verjetno pa je, da tudi google ne bo smel več imeti podobnih arhivov. Bruseljsko (belgijsko) sodišče je namreč v sporu skupine belgijskih založnikov proti googlu pred dvema dnevoma potrdilo razsodbo, da takšna praksa ’svetovnega digitalnega urednika’ ni v skladu z zaščito avtorskih pravic.

Lawyers for Copiepresse said Google was harming the interests of newspapers because some stories could be read for free via the search engine even after they had been placed behind a subscription wall on the original websites. (…) Today’s ruling confirmed that decision, but saw the judge slash the fine to a maximum of €25,000 a day - although it is still not clear what Google will pay as it removed links to the websites in question after the ruling last year.

Google se namerava ponovno pritožiti, je pa že po septembrski sodbi iz svojega novičarskega agregatorja umaknil novice iz določenih spornih virov.

Google hatte bereits im September Inhalte von und Links zu Copiepresse-Zeitungen wie “Le Soir” und “La Derniere Heure” von seinen Seiten genommen. Die Höhe der Gesamtstrafe ist damit unklar. Die Internet-Firma wollte das Urteil nicht kommentieren und es erst durch seine Anwälte genauer prüfen lassen. Sie äußerte sich aber enttäuscht und kündigte Berufung an.

V spletu in drugih medijih je razprava o (brez)plačnosti spletnih informativnih vsebin z bruseljsko sodbo dobila nov zagon.

And, in some quarters of the Belgium press, some believe the decision will backfire and that newspapers could lose readers as print newspaper circulations continue to decline, the UK’s Telegraph reported. “We want more readers, not less readers. Belgian newspapers will not make the internet work by trying to stand against the tide of global change,” one journalist told the Telegraph.

In članek iz uvoda, ki sem ga iskal? Poroča o prvih izkušnjah mest, ki so odpravila vso prometno signalizacijo: prometne znake, semaforje, talne oznake, celo robnike med cestami in pločniki ter parkirišča. Rezultat pilotskega projekta, ki ga v različnih državah financira tudi EU? Bistveno manj nesreč in bolj tekoč promet. Zakaj? Po prvih ovrednotenjih rezultatov zato, ker so udeleženci prisiljeni upoštevati drug drugega, razmišljati, kaj smejo storiti in podobno.

Bi prilepil kakšen navedek, pa ne smem.

Orožarska afera - tokrat (spet) avstrijska

Kot kaže, je Avstrija dobrih 20 let po Noricumu dobila naslednjo orožarsko afero. Izvoz puške (za domnevni boj proti trgovcem z mamili), katere izstrelek lahko na kilometer razdelje prebije palec debelo jekleno ploščo.

If the reports are true, it is highly likely that the hoard of HS .50 rifles US authorities found came from a shipment that left Austria in late 2004. Eight hundred of the rifles were shipped to Iran with the express approval of the government of then Chancellor Wolfgang Schüssel. Steyr-Mannlicher, the manufacturer of the weapons, had filed a request with the Austrian interior ministry for approval to export the weapons a year earlier. Officially the Austrian company’s buyer was Iran’s federal police force, specifically a special anti-drug unit. (…) Concerned that these dangerous weapons could fall into the hands of insurgents and terrorists, the governments in London and Washington both tried to put a stop to the controversial sale, but were unsuccessful. Steyr-Mannlicher went through with the deal anyway. The reaction came swiftly. In late 2005 the US government angrily imposed an embargo on the Austrian weapons manufacturer. Since then Steyr-Mannlicher, together with manufacturers from India and China, has been excluded from lucrative US government contracts.

Življenje zna poskrbeti za ironične variacije na temo: med leta 1985 odkrito nezakonito prodajo so šli topovi za Irak in (kot je bilo ugotovljeno tri leta kasneje) tudi za Iran (ki sta bila v medsebojni vojni), zdaj pa so uradno Iranu prodane ostrostrelske puške domnevno končale v Iraku (ki je v državljanski vojni).

Avstrijci pa so tudi tokrat znali poskrbeti za nedolgočasne zagovore.

Franz Holzschuh, Steyr’s chief executive, said the company had not been contacted by anyone officially to verify the serial numbers on the rifles. He said it was possibile that the weapons were copies.

Tokratna orožarska afera najbrž ne bo imela tako hudih notranjepolitičnih posledic, kakor jih je imela prodaja topov velikega dosega (iz proizvodnje hčerke državnega koncerna Voest) vojskujočima se stranema v začetku osemdesetih let. Ker pa so politične preiskave orožarskih poslov običajno opravilo, ki se mu opozicija posveti s posebno ljubeznijo in vztrajnostjo, presenečenja niso izključena.

PS: Med brskanjem po spletu sem na žalost izvedel (na spletni strani profil.at), da je nedavno umrl Alfred Worm, legendarni avstrijski raziskovalni novinar. Med drugim je odkril tudi Noricumove nezakonite posle.

Danes Volkswagen, jutri Laško

Evropsko sodišče v Luxemburgu bo, kot kaže, v kratkem odpravilo še eno zadnjih posebnosti Deutschland AG, namreč možnost, da se podjetja pred prevzemom branijo z omejitvijo glasovalnih pravic delničarjev.

A German law that protects Volkswagen from takeovers breaks European Union rules, a top court official has ruled. The advocate general, one of the eight on the European Court of Justice, said the so-called “Volkswagen Law” wrongly prevented the free flow of capital. Under the law, any shareholder in the carmaker cannot exercise more than 20% of the firm’s voting rights, regardless of the level of stock holding.

Niti v Berlinu niti v Wolfsburgu te 47 let stare zakonske možnosti oziroma omejitve (lex VW) ne branijo več posebej zagreto, nasprotno, z vstopom Porscheja v VW se je peti največji svetovni proizvajalec avtomobilov pred morebitnim sovražnim prevzemom zavaroval z drugimi sredstvi. Glede na to, da je Porsche s 27,4 odstotki delnic kot trenutno največji lastnik koncerna VW današnji nastop evropskega tožilca pozdravil, je njegova ponudba za prevzem VW po odpravi glasovalne omejitve zelo verjetna.

Porsche ist mit 27,4 Prozent der Anteile inzwischen größter Aktionär von VW und sieht sich durch das Gesetz eingeengt. Es sieht vor, dass kein Aktionär in Wolfsburg über mehr als 20 Prozent der Stimmrechte bei der Hauptversammlung verfügt, auch wenn er mehr Aktien besitzt. Das Land Niedersachsen hält einen Anteil von 20,8 Prozent.

Od slovenskih delniških družb ima podobno oziroma še strožjo omejitev Pivovarna Laško; po njenem statutu ne more noben delničar imeti več kot osem odstotkov glasovalnih pravic, ne glede na to, koliko delnic v resnici ima. To z drugimi besedami pomeni, da nad pivovarno niti lastnik z več kot 75 odstotki njegovih delnic ne bi imel nadzora, če bi mu nasproti stali trije (usklajeni) delničarji. Takšna močna zaščita pa ne varuje več le družbe pred prevzemi, ampak tudi nadzorni svet in upravo pred delničarji.

Marca leta 2003 sta Sod in Kad na skupščini pivovarne predlagala, da bi omejitev glasovanja črtali iz statuta, ker je ne dopušča več niti zakon o gospodarskih družbah. Uprava pivovarne je takrat predlog ob podpori nekaterih delničarjev zavrnila, ker je v zvezi s to določbo ZGD sprožila ustavni spor. Ustavno sodišče po dostopnih podatkih še ni razsodilo; glede na to, da evropsko pravo ne dovoljuje ’strupenih tabletk’ (zaradi česar je bil, navsezadnje, ustrezno spremenjen ZGD), pa je mogoče pričakovati zavrnilno sodbo.

Nekoliko manj strogo kot Pivovarna Laško je pred prevzemi zavarovana Krka, saj je po njenem statutu za pridobitev več kot 20 odstotkov delnic družbe potrebno dovoljenje nadzornega sveta, za pridobitev več kot 25 odstotkov pa dovoljenje skupščine. Zavrnitev dovoljenja za prenos delnic je po statutu mogoča, nekateri pravniki pa dvomijo, ali bi tudi v resnici lahko imela kakšen učinek.

Helikopterske prevoze bo vseeno treba plačati

Obstaja uredba, s katero je vlada AMZS pooblastila za opravljanje helikopterskih reševalnih prevozov; dogovor z AMZS o sklenitvi posla je bil usten; AMZS je kot izvajalca prevozov najela helikopter podjetja Flycom.

Flycom je dogovorjeno storitev opravljal, dokler ni vlada pod pritiskom javnosti in komisije za preprečevanje korupcije priznala, da bi morala opravljanje teh prevozov oddati kot javno naročilo, potemtakem z razpisom. Uredba je bila spremenjena, razpisa še ni bilo.

Ustni dogovor na podlagi nezakonite uredbe vlade je druga stran (AMZS-Flycom) spoštovala; prevozi so, do spremembe uredbe, potekali v obojestransko zadovoljstvo; z vladne strani ni bilo nobenega znamenja, da se ustnega dogovora na podlagi uredbe ne namerava držati, druga stran je ravnala v dobri veri, da bo za storitve tudi plačana, ker je posel (ustni) dogovorila z ministrom.

Zdaj vlada oziroma njen minister pravita, da pogodba ni bila sklenjena (pisno) in da ne nameravata poravnati obveznosti iz ustnega dogovora med ministrom in predsednikom AMZS.

Po obligacijskem pravu obličnost pogodbe načeloma ni predpisana. Če je predpisana za vse posle, ki jih sklene vlada, je minister pač posel sklenil v nasprotju s temi predpisi, vendar to za veljavnost pogodbe ni bistveno. Obveznosti na podlagi ustnega dogovora bo država morala plačati.

Ministra, ki je skleni ustni dogovor, lahko predsednik vlade odstavi zaradi kršenih predpisov o obličnosti sklenitve posla.

Prav tako za veljavnost posla ni bistveno, da je bil (ustno) sklenjen na podlagi kasneje spremenjene pravne podlage. Celo to ni bistveno, da je bil posel sklenjen na podlagi nezakonite uredbe oziroma uredbe, za katero je vlada vedela ali bi morala vedeti, da ni zakonita. (V nasprotnem primeru bi lahko vlada kar naprej sprejemala uredbe, s katerimi bi posle oddajala brez javnega naročila, ko bi jih bilo treba plačati, pa bi spremenila uredbo in prejšnjo razglasila za nezakonito.) Finančne obveznosti iz posla, (ustno) sklenjenega na podlagi nezakonite uredbe, bo država morala plačati.

Predsednika vlade, ki je podpisal nezakonito uredbo, lahko poskušajo v parlamentu odstaviti poslanci.

Minister za razvoj razvojnih projektov

Skoraj natančno po letu dni (od odstopa Jožeta P. Damijana) bo razvoj očitno spet povzdignjen na ministrsko raven. Predsednik vlade je našel kandidata.

Berem, kdo da je kandidat, kaj da je delal doslej, kaj da namerava storiti kot minister, kaj da o njem menijo stranke, sindikati in posamezniki … Kakšnega posebnega vznemirjenja ali radovednega pričakovanja v teh poročilih, člankih, komentarjih ni čutiti.

Priznam, tudi meni je bolj ali manj vseeno, da bo vlada spet imela ministra za razvoj. Kot davkoplačevalec v tem ne vidim posebnega dodatnega stroška, kot državljan pa ne koristi od njega. Morebiti bi razmišljal drugače, če bi si vlada pod razvojem predstavljala kaj drugega kot Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023. Pa mi od njene predstavitve naprej ni dala vedeti, da si; nasprotno, ob predstavitvi ministrskega kandidata so uradni mlinčki ponovno zavrteli mantro o zagotavljanju razvoja z nacionalnimi razvojnimi projekti.

Minister za razvoj bo torej minister za nacionalne razvojne projekte oziroma, še natančneje, minister za postavitev umetnega otoka, modernizacijo pravosodnega sistema, gradnjo igralnice in zabavišča, nordijskega in turističnega centra, povezovanje naravnih in kulturnih potencialov Krasa, za gradnjo gospodarskih središč, nov klinični center v Ljubljani, modernizacijo železniškega omrežja, za zpostavitev sklada za razvoj kadrov in štipendijske sheme, gradnjo 2. bloka JE Krško in 6. bloka TE Šoštanj in še veliko več podobnega.

Minister brez listnice, ki bo vodil vladno službo za razvoj, bo skratka superminister. Čeprav za strukturne reforme (davčnega sistema, trga delovne sile, pokojninskega, zdravstvenega in šolskega sistema …), kakor je videti, ne bo pristojen. Naj povem drugače: bodoči minister za razvoj bo pristojen za vse, za kar njegov predhodnik ni bil, hkrati pa prav za to, za kar je bilo ministrstvo ustanovljeno in za kar je bil pristojen njegov prvi minister, ta superminister ne bo pristojen.

Tukaj nekaj ne more držati: ali prejšnji minister za razvoj v resnici ni bil pristojen za razvoj (ampak se je tako le imenoval, saj je razvoj, kot vemo zdaj, vse kaj drugega, namreč razvojni projekti) ali pa bodoči minister za razvoj ne bo pristojen za razvoj, ampak bo minister za razvojne projekte (medtem ko razvoj v resnici omogočajo sistemske reforme, kakor je predsednik vlade prepričeval poslance v državnem zboru decembra leta 2005).

Bolj naravnost rečeno: vlada bodisi ne ve, kaj zagotavlja razvoj (ali reforme ali razvojni projekti) bodisi ji je vseeno, da (se) le govori o razvoju (in ima ministra).

Ključi

Ključi se običajno izgubljajo. Ključavnice se kupujejo, kvarijo, odpirajo, zamenjujejo, vlamljajo, zaskočijo, zaklenejo, žagajo, gledajo, preklinjajo, lomijo, razbijajo, vrtajo …, le tu in tam se ključavnice tudi izgubljajo.

Tudi ključi se kupujejo, zamenjujejo, trgajo žepe, zaskočijo, gledajo, visijo v šopih, preklinjajo, morda celo žagajo, kdo bi vedel, …, gotovo pa vtikajo, zlomijo, obračajo, poniknejo v torbah in torbicah, ponarejajo, posojajo … Ključavnice se posojajo v glavnem le tako, da se z eno zakleneta dve kolesi.

Ti potem zelo verjetno izgineta, z njima pa tudi ključavnica. Ključ ostane.

Meni je vedno ostal tudi kakšen ključ od prejšnjega stanovanja. Od ključavnice, ki sem jo zamenjal. Celo od avtomobila, ki sem ga prodal. Od poštnega predala, ki sem ga svojčas uporabljal. Od ključavnice za kolo, za katero ne vem, kje je.

Veliko mi jih je ostalo. Ni predala, v katerem ne bi bilo nekaj ključev. Za nobenega več ne vem, katero ključavnico je odklepal. Nemara še danes odklepa.

Ne spomnim se, da bi kdaj izgubil kakšen ključ. Lahko da sem ga. Vem pa zagotovo, da nikoli nobenega nisem vrgel.

Nekako ne morem zavreči nobenega ključa, čeprav ne vem, ali sploh še obstaja ključavnica, v katero bi ga lahko vtaknil in obrnil. Prostori, ki sem jih zapustil, so najverjetneje opremljeni z drugimi ključavnicami, a ključi, ki jih imam, so jih nekoč vendarle odpirali.

Dokler jih imam, dokler se ključi selijo z mano, ostajajo z mano tudi ljudje, s katerimi sem jih delil.