odbitki

Jonas

2007-02-18T11:43:00.000+01:00

Pa dobro, kdo je ta Jonas Žnidaršič. Odprem v soboto SP - on; odprem Objektiv - on; grem zvečer v javno hišo - on. Ne, danes ne bom odprl hladilnika, raje bom lačen, kot pa bi se izpostavljal nevarnosti, da ga zagledam nekje med jajci, tünko in sirom, usmrajenimi z dimom cigare in politimi s penino.

Opredelitev karnevala kot ‘življenja, ki je zapustilo ‘utrjene kolesnice‘, kot ‘narobe svet’ in opredelitev za Bahtina obeh temeljnih izhodišč za definicijo groteske - karnevalskega odnosa do sveta kot odprave vseh ‘zakonov, prepovedi in omejitev, ki določajo režim in red vsakdanjega (zunanjega karnevalskega) življenja ter karnevalskega smeha kot univerzalnega ambivalentnega smeha, ki vključuje (za razliko od komike, humorja in satire) tudi adresanta in adresata (pošiljatelja in sprejemnika, avtorja in bralca …) nakazujejo osnovne atribute groteske, ki pridobijo na veljavi še posebno takrat, ko upoštevamo dejstvo, da groteskno kot estetsko kategorijo apliciramo tako na posebni groteskni odnos do stvarnosti in temu ustrezni umetniški izraz vseh oblik umetnosti kot na groteskne pojave zunaj literarne stvarnosti. Aleksander Skaza, Mihail Mihajlovič Bahtin, oris življenja in dela, v Mihail M. Bahtin, Teorija romana, CZ, Ljubljana, 1982, stran 411-412

Ni dvoma, bombardiranje z Jonasom je bilo perfidno tempirano na pustne dneve. A življenje ni karneval, življenje neutrudno postavlja usodna vprašanja.

Ko se sprašujem o sedanjem duhovnem in materialnem, pa tudi o političnem in evropskem položaju naroda, ki mu z jezikom, duhovno omiko in življenjsko usodo pripadam, vem, da se soočam z močno zapletenimi vprašanji zgodovinske in politične narave. Pred menoj (in pred nami) so tedaj vprašanja, ki s svojo težo presegajo duhovno moč in znanje posameznika. V tem preseganju pa je skrit dovolj naraven in logičen namig, ki nam veleva, da moramo razmišljati o eksistencialnih vprašanjih in zadevah slovenskega naroda (ljudstva) prav vsi, v katerih sta narava in politični razum še ohranila čut in moč presoje, vrednotenja in kar je najvažnejše - suverenega dvoma. Bojan Štih, To ni pesem, to je ena sama ljubezen, CZ, Ljubljana, 1987, stran 223

Med praznikom vzvišene kulture in dnevi poganske subkulture letos malodane ni bilo premora. Pravzaprav ga sploh ni bilo, bolje rečeno, dan kulture je bil ovit v subkulturne zgodbe o oklepnikih, guvernerjih, neplačanih helikopterskih računih … Zdelo se je, da za stopnjevanje ni več prostora. A Jonas je kajpak mislil drugače.

Videli smo kako potkulture ‘ruše naša iščekivanja’, kako predstavljaju simbolične izazove jednom simboličnom redu. Ali mogu li potkulture uvek efektno da se prihvate u društvu, a ako mogu - kako? Pojava spektakularne potkulture neumitno je praćena talasom histerije u štampi. Ta histerija je tipično ambivalentna: ona se kreće između užasa in zanosa, gneva i zabave. Dok zaprepašćenost i zgražavanje dominiraju naslovnim stranicama, urednički stupci, na unutrašnjim stranama, vrve od ‘ozbiljnih’ komentara, a srednje stranice ili dodaci sadrže mahnite prikaze najnovijih pomodnosti i rituala. Dik Hebdidž, Potkultura: značenje stila, prevod David Albahari, Bigz, Beograd, 1980, stran 93

Psihologinjo so napadi smeha odpihnili s stola, Sašo Hribar se je skoraj zadušil, Petre Slapar pa ob Jonasu ne bi opazil niti, če bi se zares slekla.

Posnemovalci torej posnemajo ljudi v njihovih dejanjih, ljudje pa ne morejo biti drugačni kakor ali plameniti ali nizkotni, saj lahko skoraj vse človeške značaje zajamemo v ti dve vrsti (vsi značaji se namreč razlikujejo po kreposti in slabosti). Zato so tudi značaji, ki jih posnemajo pesniki, lahko boljši od nas, lahko slabši, ali pa nam enaki. Aristoteles, Poetika, prevod Kajetan Gantar, CZ, Ljubljana, 1982, stran 63

Če je Luka Koper Jonasov alter ego, je Jonas alter ego Luke Kopra. Ne, v bistvu je Jonas alter ego samega sebe, hkrati pa on in Luka Koper posnemata samega sebe. Še drugače rečeno, Jonas je lahko kar koli in kdor koli. Lahko je boljši, lahko slabši, lahko pa nam enak.

Sleherno primerjanje Jonasa z njim samim je neprimerno in nesprejemljivo.

Gastarbajter

2007-02-17T20:42:00.000+01:00

Dobil sem naročene knjige. Dve obupno debeli in eno tanjšo. Grundlagen des Medienmanagements, Strategien in der Medienbranche in Journalismus und Medien als Organisationen.

Za kaj več kot predjed to ni, na seznamu jih je še veliko (pre)več.

Moral bi začeti z branjem. Vsaj branjem, čeprav bi jih pravzaprav moral preštudirati.

Es wurde mir empfohlen, ich soll mich einlesen. Und dann wieder melden.

Ni to preprosto in neutrudljivo, brati knjige. To je ugotovil že Duško Radović.

Ako se namestiš tako da ti bude lepo i udobno, ispadne da je bolje spavati nego čitati. A ako ne pronađeš dobar položaj, zabole te ili vrat ili ruka, uvek ti nešto utrne, čitanje se pretvara u težak fizički rad.

Težko fizično delo je priporočljivo prepustiti komu drugemu. V bogatih državah imajo za to v glavnem uvoženo delovno silo.

No, pa sem postal gastarbajter.

EU in Natu hkrati je težko ugoditi

2007-02-17T00:41:00.000+01:00

Iz dneva v dan smo se prisiljeni poslavljati: najprej od vozil in opreme, potem še od vojakov. Odlazi nam kontingent, the biggest one, auf eine wichtige Friedensmission, drejtim Kosovës. Tja, kjer so možnosti za ponoven izbruh nasilja precejšnje. Načrt za ‘rešitev’ kosovskega problema namreč temelji na napačnih podmenah, za povrh pa t.i. mednarodna skupnost za njim ne stoji enotno (o tem je bilo na tej strani govora že v prispevkih Kosovski taoci, Srbiji nema ko da pomogne in Ploskajo nezdružljivim rešitvam).

Pa pustimo tukaj Rusijo in druge vplivne države ob strani, poglejmo samo EU in Nato. Kaj je že dejal generalni sekretar Nata Jaap de Hoop Scheffer na nedavni konferenci v Berlinu?

But when one looks at how diverse and complex the challenges to our security have become today, it is astounding how narrow the bandwidth of cooperation between NATO and the Union has remained. Despite many attempts to bring the two institutions closer together, there is still a remarkable distance between them.

Za uradnika, čeprav prvega v Natu, odkrito osupljiva trditev, Scheffer pa je za povrh občinstvo nanjo pripravil z naslednjo anekdoto:

A few weeks ago, one of my staff told me he had been invited to a conference on “frozen conflicts”. And then he added with a smile: “Of course it’s about the Caucasus, not about NATO-EU relations!”.

Prav Kosovo in ob njem Afganistan sta najbolj očitni žrtvi teh zamrznjenih odnosov (od Iraka se je EU že od samega začetka ‘distancirala’). Kot piše Economist v (zdaj že) predzadnji številki, naj bi EU kmalu (po uvodoma omenjenem načrtu Martija Ahtisaarija) prevzela policijske naloge od Kforja, vendar nihče ne ve, kaj bo potem počelo 16.000 natovskih vojakov na Kosovu. V Afganistanu - tudi tam so pripadniki slovenske vojske - pa med vojaškim (natovskim) ‘čiščenjem terena’ ter ‘obnovo in izgradnjo’ v režiji EU ni usklajevanja, tako da talibi vedno znova oblikujejo ‘osvobojena ozemlja’ ob podpori prebivalstva, naveličanega neuresničenih obljub.

Več kot tri četrt članic EU je tudi članic Nata in hkrati je večina članic Nata v EU. Nekatera ‘enojna’ članstva povzročajo hude politične napetosti med organizacijama od nedavnega: Ciper je v EU, ni pa v Natu, v katerem sta Grčija in Turčija, ki pa ni v EU. Nekatera ‘delna’ članstva povzročajo napetosti že dolgo vrsto let: Francija nikoli ni opustila misli na ‘evropske oborožene sile’, neodvisne od Nata. ZDA kot ‘prva violina’ Nata pa na drugi strani nikoli ne nehajo misliti na to, kako imeti sicer močne evropske zaveznike, ne pa tudi ‘globalno konkurenčnega’ evropskega partnerja v obliki EU. Velika Britanija, ‘naravno skeptična’ do tesnejšega evropskega povezovanja, je v tem tradicionalni ameriški zaveznik znotraj EU.

Nimam pojma, koliko slovenska zunanja politika o problemu ‘ozkega pasu’ sodelovanja med Natom in EU razmišlja, zdi pa se, da bi se dalo prenekatero neumnost, od vilniuške izjave naprej, pripisati temu, da se tega problema sploh ne zaveda. Drugače rečeno, EU in Natu hkrati je danes težko ugoditi. Ugajanje pa je, z ne preveč zlobe rečeno, bolj ali manj edini očitni cilj slovenske zunanje politike.

Urška in Gusenbauer na Dunaju

2007-02-15T23:40:00.000+01:00

Ups, ta je pa tako prisrčna, da se ji preprosto ne morem upreti.

Janša in Paris na Dunaju

(…) Tradicionalnega opernega plesa se udeležuje tudi premier Janez Janša, ki ga spremlja Urška Bačovnik. Premier naj bi se ob tej priložnosti srečal tudi z novim avstrijskim zveznim kanclerjem Alfredom Gusenbauerjem, morda pa tudi z mlado bogatašinjo /Paris Hilton/. Mu bo zala Urška to dovolila?

Človek res ne ve. Ali pišejo, kakor mislijo ali mislijo, kakor pišejo.

Googlov ‘posnetek’ nezakonit, če je izvirnik plačljiv

2007-02-15T10:39:00.000+01:00

Pred dnevi sem iskal v spletu zgodbo, ki sem jo enkrat oktobra, novembra lani prebral v tiskani izdaji Spiegla. Na matični spletni strani je že zginila v plačljivi arhiv, google pa jo je staknil na nekem zrcalnem strežniku (znameniti ‘posnetek’ levo pod povezavo na iskalni zadetek), kamor jo je spravil še v časih, ko je bila brezplačno dostopna. Kul, kajpak sem iskani članek shranil.

Da tega, strogo gledano, ne bi smel, sem vedel. Precej verjetno pa je, da tudi google ne bo smel več imeti podobnih arhivov. Bruseljsko (belgijsko) sodišče je namreč v sporu skupine belgijskih založnikov proti googlu pred dvema dnevoma potrdilo razsodbo, da takšna praksa ’svetovnega digitalnega urednika’ ni v skladu z zaščito avtorskih pravic.

Lawyers for Copiepresse said Google was harming the interests of newspapers because some stories could be read for free via the search engine even after they had been placed behind a subscription wall on the original websites. (…) Today’s ruling confirmed that decision, but saw the judge slash the fine to a maximum of €25,000 a day - although it is still not clear what Google will pay as it removed links to the websites in question after the ruling last year.

Google se namerava ponovno pritožiti, je pa že po septembrski sodbi iz svojega novičarskega agregatorja umaknil novice iz določenih spornih virov.

Google hatte bereits im September Inhalte von und Links zu Copiepresse-Zeitungen wie “Le Soir” und “La Derniere Heure” von seinen Seiten genommen. Die Höhe der Gesamtstrafe ist damit unklar. Die Internet-Firma wollte das Urteil nicht kommentieren und es erst durch seine Anwälte genauer prüfen lassen. Sie äußerte sich aber enttäuscht und kündigte Berufung an.

V spletu in drugih medijih je razprava o (brez)plačnosti spletnih informativnih vsebin z bruseljsko sodbo dobila nov zagon.

And, in some quarters of the Belgium press, some believe the decision will backfire and that newspapers could lose readers as print newspaper circulations continue to decline, the UK’s Telegraph reported. “We want more readers, not less readers. Belgian newspapers will not make the internet work by trying to stand against the tide of global change,” one journalist told the Telegraph.

In članek iz uvoda, ki sem ga iskal? Poroča o prvih izkušnjah mest, ki so odpravila vso prometno signalizacijo: prometne znake, semaforje, talne oznake, celo robnike med cestami in pločniki ter parkirišča. Rezultat pilotskega projekta, ki ga v različnih državah financira tudi EU? Bistveno manj nesreč in bolj tekoč promet. Zakaj? Po prvih ovrednotenjih rezultatov zato, ker so udeleženci prisiljeni upoštevati drug drugega, razmišljati, kaj smejo storiti in podobno.

Bi prilepil kakšen navedek, pa ne smem.

Orožarska afera - tokrat (spet) avstrijska

2007-02-14T16:38:00.000+01:00

Kot kaže, je Avstrija dobrih 20 let po Noricumu dobila naslednjo orožarsko afero. Izvoz puške (za domnevni boj proti trgovcem z mamili), katere izstrelek lahko na kilometer razdelje prebije palec debelo jekleno ploščo.

If the reports are true, it is highly likely that the hoard of HS .50 rifles US authorities found came from a shipment that left Austria in late 2004. Eight hundred of the rifles were shipped to Iran with the express approval of the government of then Chancellor Wolfgang Schüssel. Steyr-Mannlicher, the manufacturer of the weapons, had filed a request with the Austrian interior ministry for approval to export the weapons a year earlier. Officially the Austrian company’s buyer was Iran’s federal police force, specifically a special anti-drug unit. (…) Concerned that these dangerous weapons could fall into the hands of insurgents and terrorists, the governments in London and Washington both tried to put a stop to the controversial sale, but were unsuccessful. Steyr-Mannlicher went through with the deal anyway. The reaction came swiftly. In late 2005 the US government angrily imposed an embargo on the Austrian weapons manufacturer. Since then Steyr-Mannlicher, together with manufacturers from India and China, has been excluded from lucrative US government contracts.

Življenje zna poskrbeti za ironične variacije na temo: med leta 1985 odkrito nezakonito prodajo so šli topovi za Irak in (kot je bilo ugotovljeno tri leta kasneje) tudi za Iran (ki sta bila v medsebojni vojni), zdaj pa so uradno Iranu prodane ostrostrelske puške domnevno končale v Iraku (ki je v državljanski vojni).

Avstrijci pa so tudi tokrat znali poskrbeti za nedolgočasne zagovore.

Franz Holzschuh, Steyr’s chief executive, said the company had not been contacted by anyone officially to verify the serial numbers on the rifles. He said it was possibile that the weapons were copies.

Tokratna orožarska afera najbrž ne bo imela tako hudih notranjepolitičnih posledic, kakor jih je imela prodaja topov velikega dosega (iz proizvodnje hčerke državnega koncerna Voest) vojskujočima se stranema v začetku osemdesetih let. Ker pa so politične preiskave orožarskih poslov običajno opravilo, ki se mu opozicija posveti s posebno ljubeznijo in vztrajnostjo, presenečenja niso izključena.

PS: Med brskanjem po spletu sem na žalost izvedel (na spletni strani profil.at), da je nedavno umrl Alfred Worm, legendarni avstrijski raziskovalni novinar. Med drugim je odkril tudi Noricumove nezakonite posle.

Danes Volkswagen, jutri Laško

2007-02-13T17:36:00.000+01:00

Evropsko sodišče v Luxemburgu bo, kot kaže, v kratkem odpravilo še eno zadnjih posebnosti Deutschland AG, namreč možnost, da se podjetja pred prevzemom branijo z omejitvijo glasovalnih pravic delničarjev.

A German law that protects Volkswagen from takeovers breaks European Union rules, a top court official has ruled. The advocate general, one of the eight on the European Court of Justice, said the so-called “Volkswagen Law” wrongly prevented the free flow of capital. Under the law, any shareholder in the carmaker cannot exercise more than 20% of the firm’s voting rights, regardless of the level of stock holding.

Niti v Berlinu niti v Wolfsburgu te 47 let stare zakonske možnosti oziroma omejitve (lex VW) ne branijo več posebej zagreto, nasprotno, z vstopom Porscheja v VW se je peti največji svetovni proizvajalec avtomobilov pred morebitnim sovražnim prevzemom zavaroval z drugimi sredstvi. Glede na to, da je Porsche s 27,4 odstotki delnic kot trenutno največji lastnik koncerna VW današnji nastop evropskega tožilca pozdravil, je njegova ponudba za prevzem VW po odpravi glasovalne omejitve zelo verjetna.

Porsche ist mit 27,4 Prozent der Anteile inzwischen größter Aktionär von VW und sieht sich durch das Gesetz eingeengt. Es sieht vor, dass kein Aktionär in Wolfsburg über mehr als 20 Prozent der Stimmrechte bei der Hauptversammlung verfügt, auch wenn er mehr Aktien besitzt. Das Land Niedersachsen hält einen Anteil von 20,8 Prozent.

Od slovenskih delniških družb ima podobno oziroma še strožjo omejitev Pivovarna Laško; po njenem statutu ne more noben delničar imeti več kot osem odstotkov glasovalnih pravic, ne glede na to, koliko delnic v resnici ima. To z drugimi besedami pomeni, da nad pivovarno niti lastnik z več kot 75 odstotki njegovih delnic ne bi imel nadzora, če bi mu nasproti stali trije (usklajeni) delničarji. Takšna močna zaščita pa ne varuje več le družbe pred prevzemi, ampak tudi nadzorni svet in upravo pred delničarji.

Marca leta 2003 sta Sod in Kad na skupščini pivovarne predlagala, da bi omejitev glasovanja črtali iz statuta, ker je ne dopušča več niti zakon o gospodarskih družbah. Uprava pivovarne je takrat predlog ob podpori nekaterih delničarjev zavrnila, ker je v zvezi s to določbo ZGD sprožila ustavni spor. Ustavno sodišče po dostopnih podatkih še ni razsodilo; glede na to, da evropsko pravo ne dovoljuje ’strupenih tabletk’ (zaradi česar je bil, navsezadnje, ustrezno spremenjen ZGD), pa je mogoče pričakovati zavrnilno sodbo.

Nekoliko manj strogo kot Pivovarna Laško je pred prevzemi zavarovana Krka, saj je po njenem statutu za pridobitev več kot 20 odstotkov delnic družbe potrebno dovoljenje nadzornega sveta, za pridobitev več kot 25 odstotkov pa dovoljenje skupščine. Zavrnitev dovoljenja za prenos delnic je po statutu mogoča, nekateri pravniki pa dvomijo, ali bi tudi v resnici lahko imela kakšen učinek.

Helikopterske prevoze bo vseeno treba plačati

2007-02-13T11:15:00.000+01:00

Obstaja uredba, s katero je vlada AMZS pooblastila za opravljanje helikopterskih reševalnih prevozov; dogovor z AMZS o sklenitvi posla je bil usten; AMZS je kot izvajalca prevozov najela helikopter podjetja Flycom.

Flycom je dogovorjeno storitev opravljal, dokler ni vlada pod pritiskom javnosti in komisije za preprečevanje korupcije priznala, da bi morala opravljanje teh prevozov oddati kot javno naročilo, potemtakem z razpisom. Uredba je bila spremenjena, razpisa še ni bilo.

Ustni dogovor na podlagi nezakonite uredbe vlade je druga stran (AMZS-Flycom) spoštovala; prevozi so, do spremembe uredbe, potekali v obojestransko zadovoljstvo; z vladne strani ni bilo nobenega znamenja, da se ustnega dogovora na podlagi uredbe ne namerava držati, druga stran je ravnala v dobri veri, da bo za storitve tudi plačana, ker je posel (ustni) dogovorila z ministrom.

Zdaj vlada oziroma njen minister pravita, da pogodba ni bila sklenjena (pisno) in da ne nameravata poravnati obveznosti iz ustnega dogovora med ministrom in predsednikom AMZS.

Po obligacijskem pravu obličnost pogodbe načeloma ni predpisana. Če je predpisana za vse posle, ki jih sklene vlada, je minister pač posel sklenil v nasprotju s temi predpisi, vendar to za veljavnost pogodbe ni bistveno. Obveznosti na podlagi ustnega dogovora bo država morala plačati.

Ministra, ki je skleni ustni dogovor, lahko predsednik vlade odstavi zaradi kršenih predpisov o obličnosti sklenitve posla.

Prav tako za veljavnost posla ni bistveno, da je bil (ustno) sklenjen na podlagi kasneje spremenjene pravne podlage. Celo to ni bistveno, da je bil posel sklenjen na podlagi nezakonite uredbe oziroma uredbe, za katero je vlada vedela ali bi morala vedeti, da ni zakonita. (V nasprotnem primeru bi lahko vlada kar naprej sprejemala uredbe, s katerimi bi posle oddajala brez javnega naročila, ko bi jih bilo treba plačati, pa bi spremenila uredbo in prejšnjo razglasila za nezakonito.) Finančne obveznosti iz posla, (ustno) sklenjenega na podlagi nezakonite uredbe, bo država morala plačati.

Predsednika vlade, ki je podpisal nezakonito uredbo, lahko poskušajo v parlamentu odstaviti poslanci.

Minister za razvoj razvojnih projektov

2007-02-11T22:14:00.000+01:00

Skoraj natančno po letu dni (od odstopa Jožeta P. Damijana) bo razvoj očitno spet povzdignjen na ministrsko raven. Predsednik vlade je našel kandidata.

Berem, kdo da je kandidat, kaj da je delal doslej, kaj da namerava storiti kot minister, kaj da o njem menijo stranke, sindikati in posamezniki … Kakšnega posebnega vznemirjenja ali radovednega pričakovanja v teh poročilih, člankih, komentarjih ni čutiti.

Priznam, tudi meni je bolj ali manj vseeno, da bo vlada spet imela ministra za razvoj. Kot davkoplačevalec v tem ne vidim posebnega dodatnega stroška, kot državljan pa ne koristi od njega. Morebiti bi razmišljal drugače, če bi si vlada pod razvojem predstavljala kaj drugega kot Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023. Pa mi od njene predstavitve naprej ni dala vedeti, da si; nasprotno, ob predstavitvi ministrskega kandidata so uradni mlinčki ponovno zavrteli mantro o zagotavljanju razvoja z nacionalnimi razvojnimi projekti.

Minister za razvoj bo torej minister za nacionalne razvojne projekte oziroma, še natančneje, minister za postavitev umetnega otoka, modernizacijo pravosodnega sistema, gradnjo igralnice in zabavišča, nordijskega in turističnega centra, povezovanje naravnih in kulturnih potencialov Krasa, za gradnjo gospodarskih središč, nov klinični center v Ljubljani, modernizacijo železniškega omrežja, za zpostavitev sklada za razvoj kadrov in štipendijske sheme, gradnjo 2. bloka JE Krško in 6. bloka TE Šoštanj in še veliko več podobnega.

Minister brez listnice, ki bo vodil vladno službo za razvoj, bo skratka superminister. Čeprav za strukturne reforme (davčnega sistema, trga delovne sile, pokojninskega, zdravstvenega in šolskega sistema …), kakor je videti, ne bo pristojen. Naj povem drugače: bodoči minister za razvoj bo pristojen za vse, za kar njegov predhodnik ni bil, hkrati pa prav za to, za kar je bilo ministrstvo ustanovljeno in za kar je bil pristojen njegov prvi minister, ta superminister ne bo pristojen.

Tukaj nekaj ne more držati: ali prejšnji minister za razvoj v resnici ni bil pristojen za razvoj (ampak se je tako le imenoval, saj je razvoj, kot vemo zdaj, vse kaj drugega, namreč razvojni projekti) ali pa bodoči minister za razvoj ne bo pristojen za razvoj, ampak bo minister za razvojne projekte (medtem ko razvoj v resnici omogočajo sistemske reforme, kakor je predsednik vlade prepričeval poslance v državnem zboru decembra leta 2005).

Bolj naravnost rečeno: vlada bodisi ne ve, kaj zagotavlja razvoj (ali reforme ali razvojni projekti) bodisi ji je vseeno, da (se) le govori o razvoju (in ima ministra).

Ključi

2007-02-10T22:23:00.000+01:00

Ključi se običajno izgubljajo. Ključavnice se kupujejo, kvarijo, odpirajo, zamenjujejo, vlamljajo, zaskočijo, zaklenejo, žagajo, gledajo, preklinjajo, lomijo, razbijajo, vrtajo …, le tu in tam se ključavnice tudi izgubljajo.

Tudi ključi se kupujejo, zamenjujejo, trgajo žepe, zaskočijo, gledajo, visijo v šopih, preklinjajo, morda celo žagajo, kdo bi vedel, …, gotovo pa vtikajo, zlomijo, obračajo, poniknejo v torbah in torbicah, ponarejajo, posojajo … Ključavnice se posojajo v glavnem le tako, da se z eno zakleneta dve kolesi.

Ti potem zelo verjetno izgineta, z njima pa tudi ključavnica. Ključ ostane.

Meni je vedno ostal tudi kakšen ključ od prejšnjega stanovanja. Od ključavnice, ki sem jo zamenjal. Celo od avtomobila, ki sem ga prodal. Od poštnega predala, ki sem ga svojčas uporabljal. Od ključavnice za kolo, za katero ne vem, kje je.

Veliko mi jih je ostalo. Ni predala, v katerem ne bi bilo nekaj ključev. Za nobenega več ne vem, katero ključavnico je odklepal. Nemara še danes odklepa.

Ne spomnim se, da bi kdaj izgubil kakšen ključ. Lahko da sem ga. Vem pa zagotovo, da nikoli nobenega nisem vrgel.

Nekako ne morem zavreči nobenega ključa, čeprav ne vem, ali sploh še obstaja ključavnica, v katero bi ga lahko vtaknil in obrnil. Prostori, ki sem jih zapustil, so najverjetneje opremljeni z drugimi ključavnicami, a ključi, ki jih imam, so jih nekoč vendarle odpirali.

Dokler jih imam, dokler se ključi selijo z mano, ostajajo z mano tudi ljudje, s katerimi sem jih delil.

Andrej Rant - kandidat za kontinuiteto v BS

2007-02-09T21:22:00.000+01:00

Direktor Umarja Janez Šušteršič je, kakor kaže, prepričan, da je postopek imenovanja guvernerja Banke Slovenije enak sestavljanju hrvaške nogometne reprezentance, on sam pa da je Ćiro Blažević. Brez Šušteršičevega komentarja tako ne mine nobena faza postopka, o slehernem (morebitnem) kandidatu ima svoje mnenje in vselej znova deli nauke o tem, kakšen bi moral biti kandidat, s katerim bi on bil zadovoljen, kakšnih napak ne bi smel imeti in kaj bi pravzaprav moral početi kot guverner BS.

Tako ima direktor Umarja tudi mnenje o Andreju Rantu, ki bo najverjetneje drugi uradni predlog predsednika države Janeza Drnovška.

Povedal sem že, da bi bilo smiselno, da skuša predsednik najti nekoga od ljudi, ki so strokovnjaki za denarno politiko in imajo na tem področju nek širši makroekonomski pogled. Ocenjujem, da Rant ne ustreza temu opisu.

Ker ne verjamem, da Šušteršič ne ve, kakšne pristojnosti ima BS po prevzemu evra in s tem odpovedi denarni suverenosti, domnevam, da se spreneveda. Za tisto, kar bo guverner BS odslej počel v Frankfurtu, je Rant po 15 letih v svetu BS pač več kot ustrezen. Dejstvo, ki Šušteršiču nemara ni po godu (’na tem področju nek širši makroekonomski pogled’), namreč, da Rant ni monetarist/(neo)liberalec, na politiko ECB ne bo imelo nobenega vpliva; je enako pomembno, kakor če bi v svetu ECB iz BS sedel Šušteršič sam.

Vsekakor pa je hudo vprašljivo, ali Rant ustreza glede na tisti pristojnosti, ki BS ‘na domačem terenu’ ostajata. Mislim na podeljevanje licenc bančnemu menedžmentu in nadzor bančnega sistema. Za oboje je potrebna strokovna ustreznost, a ne le ta ali pa celo - morda predvsem kakšna druga. Obe pristojnosti imata precejšnje politične implikacije in težnje po instrumentalizaciji BS so v tem pogledu prisotne že ves čas. Res je, dalo bi se razpravljati o tem, ali se jim je BS doslej - tako v času Mitje Gasparija kot v času Franceta Arharja - vselej znala učinkovito postaviti po robu, vendar dvomim, da lahko kdor koli to utemeljeno pripiše Rantu. Prej nasprotno, Rantove politične preference niso bile nikoli niti približno tako izražene kot, denimo, Gasparijeve ali Arharjeve.

In lahko, da je/bo prav v tem problem: predsednikov današnji kandidat za guvernerja je ’sivi tehnokrat’, za katerega je zelo verjetno, da se za morebitne poskuse politične instrumentalizacije BS ne bo zmenil. Drugače rečeno, Rant politično ni ustrezen (na potrditev pravilnosti ali nevzdržnosti te teze ne bo treba dolgo čakati).

Ne verjamem, da prav to moti (tudi) Šušteršiča, ne razumem pa, zakaj v imenu nekakšne ideološke (v smislu teoretskih šol) čistosti hoče ‘lustracijo’, hm, ‘ljudi, ki so bili vidni funkcionarji gradualistične šole ali pa so z njo sodelovali’. Za sodelovanje v svetu ECB ter za podeljevanje licenc in nadzor bančnega sistema je precej vseeno, ali je guvernerju BS bližje Keynes ali Friedman.

Notranji sovražnik na trasi poti do nekega pozitivnega rezultata

2007-02-08T19:20:00.000+01:00

En Podobnik ni smel umanjkati. Malo pozno, a od srca je zategadelj Marjan (minister Janez je po septembrski epizodi na Muri očitno dobil imperativno navodilo, naj molči) zalučal Hrvatom v obraz očitek, da ponarejajo katastrske knjige. Da ne bi bil (Marko) Pavliha ne-letujte-na-Hrvaškem-če-imate-domovinsko-zavest predolgo glavni. Marjan ni razočaral, sporočil nam je, da je za domnevno premehko stališče Ljubljane do Zagreba kriva ‘mati vseh afer’ - orožarska, saj je menda mogoče zaradi vpletenosti vanjo izsiljevati določene slovenske politike.

Pustimo tukaj notranjepolitične plati očitka vnemar in se spomnimo, kaj je ta teden dejal zunanji minister Dimitrij Rupel:

Slovenska in hrvaška stran /sta se/ v preteklih mesecih že nekajkrat srečali in že trasirali pot do nekega pozitivnega rezultata. To, da smo se spet zapletli in se sprli okrog določenih vprašanj, je delo tistih, ki nasprotujejo temu, da bi se enkrat ta zgodba končala. Slovenija poskuša s prepričevanjem in predlaganjem argumentov, (…) slej ali prej /bo/ prišlo do sestanka na ustrezni ravni.

Dosežena raven, pravzaprav pod’n retorike zunanjega ministra je, mimogrede, osupljiva; očitno se da celo po vseh teh dolgih letih ne-sporazumevanja s Hrvaško vsaj v tem pogledu še vedno napredovati. A vendar, kljub prisotni odsotnosti vsebine ali prav zato, zbuja pozornost omemba ’tistih, ki nasprotujejo’, pri čemer je minister v izjavi za javno hišo celo izrecno dejal, da so takšni tudi na slovenski strani.

Hm, notranji sovražnik tako rekoč in to na obeh straneh? Kdor bi na prvo žogo pomislil, da je Rupel morda mislil na Pavliho, bi se zmotil. Zunanjemu ministru je, kakor je dejal v najbolj dolgočasni informativni oddaji javne hiše, ‘po svoje všeč to, kar kolega Pavliha predlaga. Jaz nisem zadnjih petnajst let nikoli preživel počitnic na Hrvaškem. Z izjemo enkrat, ko sem bil v opoziciji. Ampak ko je človek v vladi, je težko.’ Podobnik? Ta je ponovno izplaval na površje reke, ob kateri ne rastejo lipe, šele včeraj. Kdo torej?

Nihče kajpak! Notranji sovražnik ima v političnem teatru vselej vlogo kozla. Tistega, ki je hotel jesti zelje, a ga ni jedel. Zato se da z notranjim sovražnikom obračunati natančno tako, kot je to storil senat v Višnji gori s kozlom. Obsoditi ga je treba, notranjega sovražnika, na tepežkanje po senci. Tiste, ki bi morali imeti notranjega sovražnika pod nadzorom, pa je treba obsoditi na prav tako preizkušeno vzgojno kazen prisostvovanja izvršitvi sodbe z zavezanimi očmi.

‘Sestanek na ustrezni ravni’ potem ‘na trasi poti do nekega pozitivnega rezultata’ resda še vedno ne bo prinesel dogovora, a bodo vsaj ’tisti, ki nasprotujejo’, dobili lekcijo.

PS: Objavil tole, potem pa Trenja iz zasede. Darja Lavtižar Bebler, Borut Pahor, Jožef Jerovšek, Daniel Starman, Marjan Podobnik, Ivo Vajgl, Marko Pavliha (najbrž sem koga pozabil) so se med drugim bolj ali manj strinjali, da je napočil čas za odločitev vlade (v sodelovanju z vsemi strankami) o tem, ali nadaljevai s poskusi dvostranske rešitve sporov glede meje ali predlagati arbitražo. Podobnik je v zvezi s slednjo menil, da njen predmet ne more biti Piranski zaliv; odločno ugovarjal mu ni nihče. Ker je za arbitražo potrebna tudi pogodbena volja druge strani, sklepam, da arbitraže ne bo, saj ne bo pogodbe o njej. Ljubljana ne bo sprejela takšne, v kateri bi bil kot predmet, o katerem naj se razsodi, omenjen Piranski zaliv, Zagreb pa ne takšne, v kateri ne bi bilo Savudrijske vale. Torej ostane sodišče v Haagu (in tisto že omenjeno, v Višnji gori).

In, ah, ja, gledalci; samo 16 odstotkov jih bo po telefonski anketi med oddajo letos odšlo na dopust na Hrvaško. Lepo, če bi bilo res, bi bil vsaj tam mir pred slovenci.

Blog b92 - šola za amaterje z blogosa, večera in rtvs

2007-02-08T17:32:00.000+01:00

Čeprav jih, bloge na http://blog.b92.net, spremljam že nekaj časa, sem pravzaprav šele danes dodobra dojel, da res ne gre za blogosu, večeru ali rtvs podobno smetišče. Zadeva ima rep in glavo, pa tudi vmes ni ničesar preveč ali premalo; očitno so tisti, ki so postavljali blogišče, vedeli kaj bi radi in kako to doseči. Profesionalci torej. Blogišča brez koncepta, uredniške avtoritete in poslovnega modela postavljajo namreč, kot sem danes v nekem komentarju že napisal, časopisne oziroma medijske hiše, ki jih vodijo amaterji.

Dobrega branja je na blogih b92 v izobilju, tudi v angleščini. Začnimo z njo, recimo refleksijo pod naslovom Proud to be an American?

Sunday night, despite my Belgrade locale, I found myself audience to two separate performances of the American National Anthem: the first by Laibach at its SKC concert, and the second by Billy Joel, broadcasted live from the pinnacle of American sport culture - the Super Bowl. (…) While Laibach is not incorrect in noting America’s failure to achieve its full aims, I found the song and its criticism overly simplistic and totally out of touch with reality. Of course the ideals of the Founding Father’s have not been achieved, because they are just that – ideals, goals of perfection that can be used as guiding principles through an unavoidably imperfect reality. Granted, these ideals do not always serve at the main guiding principle for all American leaders. But is it really worse to have ideals that are only half followed than to not have them at all?

Prispevek Lucy Moore ima 36 komentarjev, kar za b92 niti ni veliko. Protest znane dramatičarke Biljane Srbljanović zaradi incidenta v novosadskem Pozorištu mladih ima ta hip 279 komentarjev, prispevek Jasmine Tešanović z naslovom Albanka u Beogradu pa 150.

Bila sam Albanka pet minuta pre nekoliko godina. Ne znam da li ste svesni da ljudi na Kosovu nemaju mogucnosti da vade vize za putovanja u inostranstvo osim ovde u Beogradu. A da mnogi i ne mogu da dodju u Beograd jer nemaju dokumente da prodju zvanicno granicu iako je Kosovo i dalje Srbija. I onda sam ja isla u cesku ambasadu da podignem viziran pasos moje prijateljice Albanke s kojom je trebalo da putujem. Guzva, domundjavamo se medjusobno, prozivka ispred ambasade. Kad je sluzbenik izgovorio albansko ime a ja rekla tu sam, oko mene se stvorio prazan prostor i neka napeta tisina. Necu da prosudjujem koje vrste jer zaista nemam pojma ni sama, da mi je neko pricao ne bih verovala, u centru Beograda, 2004. Ali jedva sam cekala da zgrabim taj pasos i da nestanem. I sada 8 godina posle one ujdurme u Rambujeu, gde nam se cerio blazirani Milutinovic umesto da pregovara o Kosovu i izbegne bombardovanje, posle nedavnog usvajanje putem kradje nacionalistickog ustava Srba i ostalih, ova gubitnicka drzava ima obraza da okleva u vezi sa Ahtisarijevim predlogom i pregovorima o statusu Kosova. Ja hocu nezavisnost, ja dajem nezvisnost. Ne zelim vise nikad u zivotu da budem Albanka u Beogradu, ni pet minuta.

Hm, občutljiva tema, če pomislim, da bi kdo tukaj napisal, da noče biti Rom v Ljubljani … bi zanesljivo ne doživel tako umirjenega odziva komentatorjev (čeprav se jih z avtorico veliko ne strinja).

Sicer pa, link do blogov na b92 je nenehno na tej strani.

Nemojte se ustrućavati, bre, mada možda niste učili srpski!

Cenzuro profesionalcem

2007-02-07T13:34:00.000+01:00

Svojčas je cenzor sedel v tiskarni ali centralni redakciji (časopisa, radia, televizije), vsem novinarjem – ali vsaj urednikom – na očeh. Cenzorjeva naloga je bila preprečiti objavo ’sporne vsebine’. Če mu je vendarle kaj ušlo, ni imel več pristojnosti – na potezi je bil represivni aparat države.

Tukajšnja oblast je nazadnje imela uradnega cenzorja na – takrat še državni – RTVS med osamosvojitvenimi boji leta 1991. Lepo izročilo je šlo po tistem naglo v pozabo, menda se je oblasti sami zazdelo, da v demokraciji česa takšnega ne bo potrebovala. Zategadelj ni nič presenetljivega, da mora dandanašnja oblast cenzuro izvajati z diletanti. Mlajši kadri v bistvu sploh ne vedo, kaj je to cenzura in kako se ji streže, od nekdanjih mojstrov pa se tudi ne morejo veliko naučiti. Produkcijski proces v medijih je povsem drugačen kot še pred poldrugim desetletjem, pojavili so se spletni mediji, poleg tega pa so bivši cenzorji močno v letih, pestijo jih opešan vid, trdi prsti ipd.

Zato po medijih, ‘klasičnih’ in spletnih, šarijo priučeni aparatčiki, skoraj tako, kot da oblast cenzorje rekrutira po načelu ta-pa-zna-v-google-vtipkati-geslo-v-narekovajih. Kar je daleč premalo, kakor pričajo recentni posegi.

Večer, ki so mu še v časih tiskanih medijev bili na voljo le kadri brez možnosti uveljavitve v Ljubljani (danes pa je kvečjemu še slabše), ima, denimo, na svoji spletni strani oziroma blogišču prav posebej nadarjenega amaterja. Ta ne da preprečuje, pač pa ukrepa z nekajmesečno zamudo, potem pa briše tako, da ni izbrisano oziroma, da ostanejo sledi.

Spomnite se, recimo, na blog, ki se je imenoval Po:-(natis in je imel naslednji about:

Blogov ne maram, nič ni hujšega kot še en, nov način necenzuriranega množenja idej in idejic. Zbrisal ga bom takoj, ko bo to možno. Še dobro, da potem za njim ne bo ostala nobena sled…

Izkazalo se je, da obstaja še kaj hujšega, cenzurirano množenje idej denimo, da se blog lahko zbriše kasneje, kot je bilo možno in da za njim ostane sled, več sledi.

Še več, izkazalo se je, da se lahko cenzurirano množenje idej zbriše prepozno tudi tako, da se ga ne zbriše in da za njim ostane sled, ki odkriva, da gre za natančno taisti blog, na katerem se lahko res necenzurirano množijo ideje – do popolnega brisanja ob prvem prvem možnem trenutku.

Iz najnovejšega primera necenzuriranega množenja zabrisanih sledi na taistem blogišču pa je razvidno tudi, da ta cenzor (nevreden častnega naziva) za povrh sploh ne sodeluje s kolegi. Preprosto ne obvešča jih, zelo verjetno zato ne, ker sploh ne ve, da je vsebina, ki jo je cenzuriral, dostopna še drugje. Če bi takemu ignorantu omenili mirrorje in podobne tehnološke prefinjenosti, bi zanesljivo samo še bolj neumno gledal.

Bilo bi, skratka, umestno, ako bi oblast, ki potrebuje cenzorje, poskrbela tudi za ustrezno strokovno raven tovrstnega kadra.

Everything you need to be a better journalist

2007-02-05T22:15:00.000+01:00

Krasna stran, tudi za blogerje, ne le novinarje, hvala Ermin! Kar nerodno mi je, da doslej nisem vedel zanjo, ampak kaj morem.

Požrl sem tole

New Media, Web 2.0, or whatever you want to call it, is powered by the people for the people. Join them or be ignored. (If you have any doubts about this, just take a look at the latest controversy stirred up by the cell phone videos of the Saddam Hussein execution.

preskočivši obilico vsebovanih povezav pristal na razpravi, še kako aktualni tudi na tukajšnjih poldnevnikih

But, as the Supreme Court has said, a free press isn’t an angelic press, a nice press. But the alternative of having no press is much worse. The answer to correcting wrong speech is more speech, not less speech.

in nato ugotovil, da je najbolje dodati poynter.org med stalne povezave te strani.

Srbiji nema ko da pomogne

2007-02-05T00:01:00.001+01:00

Takole piše Economistov dopisnik z Balkana v svojem dnevniku: »So, if you are a politician in a western European country, and you think you can score a few extra votes by disparaging EU enlargement into the Western Balkans, please do think again. Enlargement is only part of the process for bringing durable peace and security to the Balkans, but it is an essential part, and the hope of it is doing much good already. Help the Balkans to continue that progress. Don't let history get in the way again.«

To je izjavil slovenski zunanji minister: »Razmišljamo o tem, da bi nadaljevali pogajanja in da bi Srbi morali pogoj sodelovanja s Haagom uresničiti do konca pogajanj. S tem bi nekako približali standarde, ki so predpisani za Srbe, tistim standardom, ki so bili predpisani za Hrvaško.«

Pustimo ob strani glavno haaško tožilko Carlo del Ponte in njeno reakcijo na zdaj že zloglasni intervju Dimitrija Rupla za European Voice. Bolj me zanima, kaj pravzaprav v zvezi s tem mislijo drugi zunanji ministri EU, nekako molčeči se mi zdijo. Pravzaprav me bolj zanima tudi, ali je Rupel (ki je bil nedavno na obisku v Beogradu) samo po naključju govoril o 'opuščanju trdih pogojev za Srbijo' prav v dneh, ko je prišel na dan predlog (Marti Ahtisaarija) ureditve statusa Kosova. In ne-na-zadnje me zanima, zakaj sta Rupel in Ahtisaari pohitela s svojimi izjavami oziroma predlogi; zakaj nista počakala na povolilni razplet v Srbiji oziroma novo vlado.

Hm, na eni strani kot da kaže, da Evropa za obnovitev pridružitvenih pogajanj s Srbijo ne namerava več zahtevati poprejšnje izročitve Ratka Mladića. To ni videti ne pietetno in ne pravično do žrtev (Srebrenice in drugih morišč), je pa tudi res, da se zgolj zato Mladić še ne bo izmaknil Haagu. Morda bi se prav zato celo (prej) znašel tam, ker bi imel Beograd zelo oprijemljiv interes za izročitev.

Na drugi strani se zdi, da 'mednarodna skupnost' od Srbije pričakuje odpoved Kosovu. To je videti pietetno in pravično do žrtev srbskega nasilja v pokrajini, je pa tudi res, da problem s tem ne bi bil rešen. Nasprotno, morda se je prav zato že zaostril, saj ga je Srbija, utrujena od ultimatov, kot nesprejemljivega nemudoma zavrnila. Povrh v 'mednarodni skupnosti', ki stoji za predlogom, ni Rusije, najbrž tudi Kitajske ne (in še koga), članic varnostnega sveta OZN, zato je malo možnosti, da bo predlog uresničen, kakor je zapisan.

Help the Balkans? Nekako se mi zdi, da na takšen način ne bo šlo.

Zavlačuje Janševa vlada vrnitev blejskega otoka cerkvi?

2007-01-31T10:19:00.000+01:00

Heraklejeva ambicija očistiti 30 let zanemarjane Avgijeve hleve v enem samem dnevu je mačji kašelj v primerjavi z namero Janeza Janše, da v enem samem mandatu popravi 10 let krivic na 50 let podlage.

Takole je skozi denacionalizacijski hlev tekla reka Janševih besed: »Ko je šlo za plačilo odškodnine za nepremičnino v Mariboru Rimskokatoliški cerkvi, je bila odškodnina izplačana zaradi tega, ker se je denacionalizacija zavlačevala. In če bi se zavlačevala še naprej, če bi se zadeva zavlačevala še naprej in rešitev zavlačevala dalje, bi bil odškodnina še večja. V kolikor ne bi prišlo do poravnave, bi se iztožilo. V kolikor bi prejšnje vlade (…) zadeve denacionalizacije peljale hitreje, bi bilo teh odškodnin manj in bi bile manjše. Torej, ta očitek ne gre na rovaš sedanje vlade. Treba je primerjati tudi odškodnino, ki je bila izplačana, in odškodnino ali pa vsoto, ki je bila dejansko zahtevana od upravičenca.«

'Poravnalnih' 8,1 milijona evrov potemtakem ne samo da je manj od 'zahtevanih' 23,4 milijona, ampak je hkrati manj, kot bi cerkev zahtevala in dobila, če se vlada 27. decembra lani na dopisni seji ne bi strinjala s tem, da plača 8,1 milijona. Je pa 8,1 milijona tudi več, kot bi cerkev zahtevala in dobila, če bi se z vlado poravnala pred, denimo, tremi leti, in še mnogo več, kot bi cerkev zahtevala in dobila, če bi bila denacionalizacija hitrejša. Predsednik vlade ve, da je bila hitrost denacionalizacije manjša, kot bi lahko bila. Zavlačevana je bila denacionalizacija 'kar tako', v okviru tega tudi denacionalizacija nepremičnine v Mariboru, izrecno trdi Janša, pri čemer denacionalizacijo nepremičnine v Mariboru zgolj implicitno uvršča med denacionalizacijske zadeve, ki so jih zavlačevale prejšnje vlade.

Parlament ni sodišče in Janši tam ni treba dokazati trditve, da je bila denacionalizacija v konkretnem primeru zavlačevana v okviru 'splošnega' zavlačevanja denacionalizacije (za katero so odgovorne prejšnje vlade). A ker predsednik vlade s tem utemeljuje izplačilo odškodnine, lahko sklepamo, da je s trditvijo o zavlačevanju denacionalizacije' v svojem zahtevku proti državi pravzaprav nastopila cerkev, mariborska nadškofija. Lahko, da trditev drži, lahko da ne. Vlada se je odločila, da drži, da je torej zahtevek cerkve upravičen (pogajala se je le o višini odškodnine), nismo pa še izvedeli, zakaj je (bila) vlada prepričana, da ima cerkev prav.

Za presojo utemeljenosti podobnih civilnopravnih zahtevkov so v običajnih razmerah pristojna sodišča. Zakaj vlada cerkve z njenim zahtevkom ni napotila na sodišče in najela odvetnikov (za poravnavo bi bil še vedno čas)? Zakaj je bila prepričana, da je njen zahtevek utemeljen, kako je bila vedela, da bi sodišče cerkvi prisodilo še večjo odškodnino, kot je bila izplačana zdaj (po 'vnaprejšnji poravnavi')? Zakaj je vnaprej privolila v 'poravnalna pogajanja'? Če so ji tako svetovali njeni pravniki zaradi 'izgubljenosti' morebitne pravde (Janša pravi 'bi se iztožilo'), zakaj ne pokaže teh pravnih mnenj? Za domnevno politizacijo 'mariborske odškodnine' je odgovorna izključno vlada. Njeni ministri in nazadnje njen predsednik so v zadevo, ki je v bistvu pravna, vnesli dnevnopolitične obračune s prejšnjimi vladami, ne glede na morebitno škodo za davkoplačevalce.

Če bo vlada tako ravnala tudi v prihodnje, bo podobno neugotovljivo utemljeno izplačanih odškodnin še veliko. Morda tudi za Bled, kjer po novem vstop v cerkvico spet stane. Lahko pa bi stal tudi dostop na otok sam: recimo 2 evra samo sprehod po otoku, 3 vstop v cerkev, 'aranžma v paketu' pa (z ustreznim popustom) 4,5 evra. A otok (še) ni denacionaliziran. Čeprav je ustavno sodišče nedavno zavrnilo zahtevo tožilstva po varstvu zakonitosti, ni gotovo, ali so vsa pravna sredstva v pravdi za otok že izčrpana. Potencialno torej nastaja in narašča morebitni odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dobička. Zahtevek nastaja in narašča tudi v času te vlade. Lahko, da bo blejski otok nazadnje vendarle 'vrnjen' cerkvi. Lahko da bo ta zahtevala odškodnino zaradi 'zavlačevanja'.

Lahko celo, da bo postopek končan šele po nekaj letih in bo cerkev odškodnino zahtevala od kakšne nove vlade. Zamislite si njenega predsednika, kako v parlamentu odgovarja poslancem: 'Ko je šlo za plačilo odškodnine za nepremičnino na Bledu Rimskokatoliški cerkvi, je bila odškodnina izplačana zaradi tega, ker se je denacionalizacija zavlačevala. In če bi se zavlačevala še naprej, če bi se zadeva zavlačevala še naprej in rešitev zavlačevala dalje, bi bil odškodnina še večja. V kolikor ne bi prišlo do poravnave, bi se iztožilo. V kolikor bi prejšnje vlade (…) zadeve denacionalizacije peljale hitreje, bi bilo teh odškodnin manj in bi bile manjše. Torej, ta očitek ne gre na rovaš sedanje vlade. Treba je primerjati tudi odškodnino, ki je bila izplačana, in odškodnino ali pa vsoto, ki je bila dejansko zahtevana od upravičenca.'

Čeprav bi šlo spet (tudi) iz mojega žepa, bi mi bila ta ironija zgodovine po svoje kar všeč. Plačati odškodninski zahtevek cerkvi zaradi denacionalizacijskega zavlačevanja Janševe vlade.

Milijarderji kličejo na pomoč državo

2007-01-22T00:06:00.001+01:00

Videti je, da je vseeno, kdo financira pokojninsko in zdravstveno varstvo. V Evropi pod tem bremenom kleca država, v ZDA posamezniki. In medtem ko Evropa prenaša del stroškov na posameznika, se v ZDA množijo glasovi, da bi del izdatkov za te namene morala prevzeti država.

»If there is one single source of risk our policymakers must tackle, it is health insurance. We must not muddle on, a band-aid here and a band-aid there. We must find some way to provide universal health insurance, especially to cover all children. This is one of the critical reasons that Americans are nervous and no longer believe that the next generation will be better off.«

Ni brez ironije dejstvo, da državo na pomoč kličejo multimilijarderji. Recimo Mortimer Zuckermann, 117. na Forbesovi lestvici najbogatejših Američanov (zgornji navedek). »We need some form of universal coverage that would be funded centrally by the government, but delivered privately through existing mechanisms like HMOs,« pravi Wilbur Ross Jr., številka 322 na isti lestvici.

Timothy F. Geithner, predsednik in CEO Federal Reserve Bank of New York pa politiki našteje celo vrsto izzivov: »Several broad economic forces substantially complicate an already difficult set of political challenges: the long-term increase in income inequality, the slow pace of growth in real wages for the middle quintiles of the population, the increase in the volatility of income that is a reflection of the greater flexibility of the U.S. economy, and the greater exposure of households to the risk in financing retirement and the burden of paying for health care.«

Zdaj je potemtakem dolgoročno naraščanje dohodkovnih razlik, počasna rast plač, povečana negotovost in izpostavljenost pokojninskim in zdravstvenim tveganjem tako rekoč uradna bilanca ameriške ekonomije. In zato tiste, ki so z globalizacijo, Bushevo davčno reformo in sploh liberalizacijo največ pridobili, tudi najbolj skrbi. »If middle-class Americans continue to struggle financially as the ultrawealthy grow ever wealthier, it will be increasingly difficult to maintain political support for the free flow of goods, services, and capital across borders. (…) And when the United States places obstacles in the way of foreign investors and foreign goods, it's likely to encourage reciprocal action abroad. For people who buy and sell companies, or who allocate capital to markets all around the world, that's the real nightmare.«

Cerkveni kapitalisti v skupno dobro potrebujejo doktorja

2007-01-19T01:30:00.000+01:00

Cerkev, mislim na RKC v Sloveniji, je v nekaterih rečeh prav obupno staromodna. Presenetljivo pravzaprav, da glede na to, kakšni diletanti jo predstavljajo v javnosti, z blagovno znamko nima še večjih težav.

Jah, 2000 let dela svoje, tako stare – in globalne – blagovne znamke, sploh v tako specifični storitveni panogi, kakor je duhovna oskrba, le počasi izgubljajo privlačnost. Pa vendar bi slovenski hčerki svetovnega koncerna dobro del kakšen spin doctor. Po možnosti naj si ga omisli, preden ji bo država 'vrnila' ali jo 'odškodovala' še za kakšen kos premoženja reda velikosti zadnje mariborske transakcije. Kleriki preprosto niso več ne prepričljivi in ne zabavni s svojim jecljavim krotovičenjem ob vprašanju, kaj bo RKC s premoženjem, ki ga bodisi v naravi bodisi v obliki odškodnin dobiva 'vrnjenega' od države.

Nekdo, ki fura blagovno znamko za storitev poznavanja odgovorov na vprašanja o začetku in koncu sveta (pa tudi na vsa možna vmes), si pač ne sme predolgo dovoljevati, da ga s tako standardnim in predvidljivim, pravzaprav povsem zemeljskim in banalnim vprašanjem spravljajo v zadrego. Da bo RKC 'premoženje uporabljala in izkoriščala v skupno dobro' je prepričljivo približno tako kot odgovor 'Kaj to sprašuješ, saj veš!', s katerim dolgoletni zakonec parira nenadnemu vprašanju s 'sovražne strani' postelje 'A me imaš rad?'.

Kajpak ga bo, RKC premoženje, uporabljala v skupno dobro, saj tudi drugi kapitalisti in veleposestniki ne počnejo nič drugega. Če oni ne bi dela premoženja – kapitala, vlagali za to, da jim prinese dobiček, ljudje ne bi imeli službe oziroma možnosti, da v zameno za svojo delovno silo dobijo mezdo. Dokaj preprosto: če je RKC (v pojavni obliki te ali one pravne osebe) lastnik kapitala v, recimo, Belinki, bo seveda pazila tudi na stroške (med drugim delovne sile), ker pač hoče dobiček. Lahko – in zelo verjetno – da bo del tega vložila v dobrodelne, izobraževalne in druge podobne namene 'skupnega dobra' (kot to veliki kapitalisti pogosto počnejo). A najprej se mora obnašati kot vsak spodoben kapitalist, sicer ne bo dobička, ki bi lahko bil uporabljen za 'skupno dobro'.

Ako je kapital cerkven, to njegove 'naravne vloge' – proizvajanja dobička – še v ničemer ne spremeni. Tudi dejstvo, kam se dobiček vlaga, ne spremeni dejstva, da ga je proizvedel kapital (ki je zato izkoriščal naravo in ljudi). Lahko sicer razumem, da nemara dejstva, da ima cerkev kapital, ki proizvaja dobiček, ni lahko sinhronizirati s Svetim pismom in še čim iz železnega repertoarja naukov in načel najstarejše globalne korporacije, a si je kapital za takšne primere že zdavnaj omislil izvedence. Če ti zmorejo vojno prodajati za mir in obratno ter okoljsko puščavo za cvetočo poljano in obratno, si bodo pa ja za dobro plačilo izmislili tudi inteligentnejše načine sprenevedanja za predstavnike cerkvenega kapitala. Pa še bolj gladko in duhovito naj jih naučijo govoriti.

Vse to bo klerikom prišlo prav tudi, če bo – bog ne daj, da bi – kakšno podjetje v lasti cerkvenega kapitala zašlo v težave in bo treba odpuščati zaposlene.

Tudi daljnovodi ne morejo čakati

2007-01-17T11:58:00.000+01:00

Zdaj, ko so neuravnoteženi mediji odkrili še eno sporno oddajo posla Flycomu, je vprašanje, zakaj se ob prvem takšnem primeru kot domnevno najbolj vpletenega v uravnoteženih medijih vztrajno omenja zgolj ministra za zdravstvo Andreja Bručana, še bolj zanimivo.

Čeprav gre pri Elesovem naročilu Flycomu za podobno vprašljivo zakonitost oddaje posla kot pri najemu helikopterja za reševalne namene, vrednost posla pa je celo višja od opravljenega za zdravstveno zavarovalnico, se uravnoteženi mediji s tem ne ukvarjajo pretirano (nekaj malega povzemajo na spletu). Kakšen 'posebni namen' bi lahko imelo ohranjanje Bručana in posla država-AMZS-Flycom v središču zanimanja?

Okoliščine oddaje naročila Flycomu iz državnega podjetja Eles pa so videti vsaj toliko nenavadne kot dejstvo, da je AMZS reševalno 'pristojnost' dobila neposredno na podlagi vladne uredbe. Če seveda drži, kar Dnevnik poroča (tipkarska napaka pri mesecih namreč zbuja rahle dvome tudi v korektnost drugih navedb): »Sklep o začetku oddaje javnega naročila v ocenjeni vrednosti 605.000 evrov (145 milijonov tolarjev) brez DDV je Eles sprejel 19. julija lani. Razpisna dokumentacija je obsegala 29 strani, rok za oddajo ponudbe pa je bil vsega en teden. Ponudba Flycoma je prispela 25. junija, dan kasneje, ko je bil do devetih dopoldan tudi rok za oddajo, pa je Türk "po opravljeni detajlni analizi prejetih ponudb" tudi že podpisal odločitev o oddaji javnega naročila v vrednosti 747.000 evrov z DDV (179 milijonov evrov) Flycomu.«

Če ta navedek 'prevedemo' na en mesec, bodisi junij bodisi julij, in domnevamo, da druge navedbe držijo, ugotovimo, da je bil posel sklenjen v tednu dni. Tolikšnega posla v tednu dni v 'normalnih' okoliščinah vestni direktor državnega podjetja ne bi sklenil. Če pa že, pa bi ga vestni nadzorniki marsikaj vprašali. Če ga ne bi, bi pa nadzornike marsikaj vprašal vestni lastnik oziroma lastnica. Torej država, ki je tudi subsidiarna plačnica najema helikopterja za reševalne namene pri taistem Flycomu.

Zakaj Google nima evropskega konkurenta

2007-01-17T00:16:00.001+01:00

Evropski komisar Janez Potočnik v svojem blogu pravi, da najnovejši podatki o izdatkih (EU) za znanost niso spodbudni. V zadnjih treh letih je ta delež stagniral pri slabih 2 odstotkih BDP. »If we are to see improvement in the future, we need to press on with our commitments,« poudarja ob tem Potočnik in ponavlja, da je »R&D a vital component of Europe‘s economic and social future«.

Po istem viru, kot ga navaja evropski komisar, torej Eurostatu, znanosti in raziskavam namenjeni delež BDP v zadnjih treh letih pada in je po začasnih podatkih leta 2005 znašal komaj 1,22 odstotka. Nekako pričakovano sta na vrhu s precejšnjo prednostjo Švedska in Finska (pri čemer je prvi delež malce padel, drugi pa zrasel).

V duhu dnevov evr(op)skih procesij in uradnih zagotovil, da nam gre izjemno dobro, bi bila ugotovitev, da Slovenija izmed novih članic EU za znanost namenja še največ in tudi več kot Italija, Španija, Grčija ali Portugalska. Nerodno je le to, da si zmagovalci z njo danes ne morejo pomagati, brez takšnih zmagovalcev pa gospodarstvo jutri ne bo zdržalo tempa.

Dovoljene stopnje sovraštva naj določi zakon

2007-01-15T10:11:00.001+01:00

Nenavadno, pravzaprav, da dovoljene stopnje sovraštva še niso urejene z zakonom. Vemo, koliko sme biti v vodi nitratov, v krvi alkohola, v izpuhu ogljikovega dioksida in kar je še takšnih malenkosti, ne vemo pa, koliko se smemo sovražiti, ne da bi zato zabredli v težave.

Zaradi sleherne zakonodajne vrzeli je prisotna večja ali manjša odsotnost uravnoteženosti v obnašanju državljanov. Glede na to, da je sovraštvo razmeroma še kar razširjeno in tu in tam tudi dokaj močno čustvo, pa je odsotnost razumskih zakonskih meril še posebej pereča. Četudi ne nasedamo sleherni medijski konstrukciji o vsesplošnem sovraštvu med državljani, denimo med najbližjimi sorodniki ali sosedi, pivci različnih vrst piva, ljubitelji različnih avtomobilskih znamk in tako dalje, vendarle ne gre prezreti dejstva, da je zakonska neurejenost področja sovraštva povzroča hude težave v občevanju med državljani samimi ter državljani na eni in državo na drugi strani.

Odsotnost zakona o sovraštvu – pri čemer, da ne bo nesporazumov, mislim na krovni zakon s tega področja, kajti nekatere določbe vendarle so, denimo v kazenskem zakoniku – očitno moti tudi domnevno najbolj znanega sodobnega pisatelja s slovenskim državljanstvom: »Ali je treba samo zato, ker politično pripadamo enim, druge tako močno sovražiti, da uporabljamo tudi dezinformacije in polinformacije in svojo domovino razkazujemo kot ksenofobični inferno?« (Citirano po tiskanem viru.) Drago Jančar je, če ga prav razumem (no, vsekakor ga sam razumem tako, čeprav morda ne prav), s tem vprašanjem hotel reči: S tem, da se sovražimo, ker politično pripadamo različnim, ni nič narobe, le tako zelo se ne bi smeli sovražiti, da bi … itd.

No, vidite! Če bi imeli zakon, bi bilo slehernemu državljanu jasno, koliko sme sovražiti, ne da bi … itd. Še več, tisti, ki imajo zdaj nemara težave s tem, da bi sovražili (ker se jim zdi to neumno, nekoristno, neolikano, kar koli že) in jih zaradi sovražnega čustva, ki jih morda vendarle tu in tam spreleti, muči občutek sramu, krivde in podobnih frojdističnih navlak, bi v mejah zakona smeli veselo sovražiti.

Kajpak, kdor bi sovražil preveč, bi bodisi plačal bodisi šel sedet.

»Failure in Iraq would be a disaster for the United States.«

2007-01-12T22:14:00.001+01:00

Ameriške okupacijske sile so v četrtek v Iraku izpeljale dva napada na iranske (!) cilje, zajele pet Irancev in zaplenile dokumente in računalnike.

Ameriški predsednik George Bush pravi: »Iran and Syria (…) are allowing terrorists and insurgents to use their territory to move in and out of Iraq. Iran is providing material support for attacks on American troops. We will disrupt the attacks on our forces. We will interrupt the flow of support from Iran and Syria. And we will seek out and destroy the networks providing advanced weaponry and training to our enemies in Iraq.«

Ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice pravi: »Syria and indeed Iran must decide whether they wish to side with the cause of war or with the cause of peace.« Prvi ameriški obveščevalec John Negroponte pravi: »Iran's influence is rising in ways that go beyond the menace of its nuclear program.«

ZDA niso dobile vojne v Afganistanu (Rice je zmago nazadnje obljubila junija lani.) Niti vojne v Iraku (Bush je v sredo dejal: »The question is whether our new strategy will bring us closer to success. I believe that it will.«). Niti vojne proti Al Kaidi (Negroponte je v četrtek dejal: »Al-Qaeda is significantly expanding its global reach, effectively immune to the loss of leaders in battle.«)

Bush pravi, da bo izjalovljena okupacija Iraka polom. Drži, bo polom, vendar za ZDA 'le' posledično. 'Izvirni' polom za Združene države je Bush sam. Še huje, George Walker je kolosalno zamočil prav s tem, s čimer je hotel očetu za vse večne čase dokazati, da ga je vreden. V Iraku, kjer je spodletelo tudi Bushu seniorju. Bebave grožnje Iranu (in Siriji) so v odmerkih iz zadnjih 48 ur tako očiten izraz nemoči in že kar obupa, da jih ne kaže spregledati kljub navidezni odsotnosti 'racionalnega jedra'.

Odgovoren je Janša, torej Bručan ostane

2007-01-11T21:41:00.000+01:00

Zloglasni lapsus predsednika vlade Janeza Janše, da je bil za oddajo reševalnih helikopterskih nalog opravljen javni razpis, je rešilna karta v rokah ministra Andreja Bručana.

Zakaj? Omenjena Janševa neresnica razkriva, da se je predsednik vlade zavedal zakonske obveznosti izvedbe razpisa, kljub temu, da je bil podpisan pod uredbo (01.12.2005, Uredba o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč), ki razpisa ni predvidevala. Uredbo je vlada zdaj popravila in v skladu z njo namerava izpeljati razpis. Tudi pod to uredbo je podpisan predsednik vlade. Za nezakonito oddajo javnega naročila helikopterskih reševalnih nalog je torej objektivno odgovoren predsednik vlade. Še več, iz njegovega lapsusa je očitno, da nezakonite uredbe ni podpisal po pomoti.

Gremo naprej. Minister Bručan, na katerega leti glavnina očitkov zaradi neposredne dodelitve helikopterskih reševalnih nalog zasebnemu podjetju, ni bil predlagatelj uredbe, ki razpisa ni predvidevala. To je bil minister za obrambo Karel Erjavec. Ta je uredbo pripravil v sodelovanju z Bručanom, ministrom za notranje zadeve Dragutinom Matejem in ministrom za javno upravo Gregorjem Virantom. Če je Bručan za kaj objektivno odgovoren, so tudi drugi trije ministri.

Ker dvomim, da je predsednik vlade za razmišljanje o svoji odgovornosti zapravil eno samo sekundo, bo moral biti odgovoren nekdo drug. Nekako se mi zdi, da bo to nekdo na sekretarski ravni, morda tudi kdo iz pravne službe vlade. Bručan namreč ne more biti po nobenem kriteriju, ne da bi bil to pred njim Erjavec kot uradni predlagatelj nezakonite uredbe. Ta pa tudi ne more biti odgovoren sam, saj je bil usklajen s tremi kolegi. Cela ministrska četverka pa ne pride v poštev. Štirje ministri bi bili namreč dovolj, da spet pridemo do vprašanja o odgovornosti Janeza Janše.

Janša pa ne more biti odgovoren, ne glede na dejstva. Toliko slabše za dejstva, če kažejo nanj. Ker Janša pač ni odgovoren. On je ne-odgovoren.

Osebe odstopajo iz osebnih, stvari pa iz stvarnih razlogov

2007-01-11T19:28:00.001+01:00

Osebe odstopajo iz osebnih razlogov. Iz stvarnih razlogov odstopajo stvari, denimo, podplat od vrhnjega dela čevlja. Ali parket od podlage.

Tudi avtomobili velikokrat odstopijo od ceste. In se prilepijo na planke, zid ali kakšno drugo vozilo (po možnosti tovornjak). Temu se običajno pravi prometna nesreča ali nezgoda. Ko stvari odstopijo iz stvarnih razlogov, osebe običajno rečejo kakšno neotesano besedo ali stavek, bolje vzgojene pa zavzdihnejo v ponižnem sprejemanju usode. Tu in tam, denimo v primeru odstopanja avtomobila od vozne podlage, jim za eno ali drugo nemara celo zmanjka časa.

Včasih pa zna biti odstopanje stvari bolj zabavno. Denimo takrat, ko uredba odstopi od zakona. Meni nič, tebi nič gre in ti odstopi. Navadna uredba. Narejena zato, da je kot ulita na zakon. A vseeno odstopi. Se zgodi. Zadnjič sem, recimo, slišal, da se je nekomu pokvaril japonski avtomobil. Ne bi verjel, ako vir ne bi bil zanesljiv. Me pa odtlej manj čudi, če odstopi kakšna uredba. Tudi odstopanje obljub od dejanj je precej razvedrilna pojavna oblika odstopanja iz stvarnih razlogov.

Ne eno in ne drugo pa ni tolikšna zanimivost samo po sebi, pač pa kot povod za razlago, zakaj je do tovrstnega odstopanja stvari prišlo. No, pravzaprav tudi ni zabavna vsebina razlage sama (saj vsi vemo, da obljube odstopajo od dejanj, uredbe pa od zakonov zato, ker se je to dogajalo tudi prej), ampak bolj dejstvo, da se razlaga sploh pojavi.

Akoprav so uredbe in obljube marsikdaj zapletene, pa gre vendarle za stvari na nižjih ravneh zavedanja, ki svojega odstopanja ne razlagajo same. Tudi čevlji in parket ga ne. (Računalniški programi, ki za povrh še vprašajo, ali naj se za odstopanje prijavijo, so nekaj drugega.) Za razlago odstopanja stvari iz stvarnih razlogov so pristojne osebe, ki še niso odstopile iz osebnih razlogov. No, prepričane so, da so pristojne, v bistvu pa ni jasno, zakaj to počnejo.

Ako uredbe in obljube odstopajo iz stvarnih razlogov, ako gre potemtakem za nekakšen naraven pojav, ki se je dogajal tudi prej (in smem domnevati, da se bo tudi poslej, podobno kot vso dolgo zgodovino odstopajo podplati od vrhnjega dela čevlja), ne vem, zakaj se pojave odstopanja stvari vmešavajo osebe, ki še niso odstopile iz osebnih razlogov.

V bistvu s tem povzročajo samo zmedo, saj zbujajo vtis, da nemara stvari iz stvarnih razlogov odstopajo le zategadelj, ker osebe še niso odstopile iz osebnih razlogov. Ali pa celo, da so stvari odstopile iz osebnih razlogov. Oba vtisa sta kakopak napačna. Dokaz za to je dejstvo, da osebe ne odstopajo – in ne morejo odstopati – iz stvarnih razlogov. Osebe odstopajo le iz osebnih razlogov.

Uporabnino za avtorsko svobodo v določenih primerih odreja sodišče

2007-01-10T22:33:00.001+01:00

Med čakanjem na razplet prve slovenske 'blogerske pravde' nemara ne bo odveč seznanitev s sodbo brazilskega sodišča, ki je ameriškemu podjetju za vsak dan »neumika« spornega posnetka s spletne strani naložilo 119 tisoč dolarjev odškodnine.

Na kratko: Brazilska manekenka Daniela Cicarelli je lani septembra zahtevala, da YouTube s svoje strani umakne posnetek, ki jo prikazuje pri spolnem odnosu z njenim ljubimcem, bankirjem Renatom Malzonijem. YouTube je to odtlej že nekajkrat storil, a zaman, saj se je video medtem razširil po spletu in ga je tako vedno znova nekdo naložil tudi na stran YouTube. Brazilsko sodišče je bilo mnenja, da je to problem upravljavca spletne strani in je YouTube prejšnji teden naložilo omenjeno kazen. YouTube, za katerega odškodninske pravde je Google po prevzemu menda rezerviral celih 200 milijonov dolarjev nemara odškodnine zaradi določenih pravnih nejasnosti v zvezi s krajevno pristojnostjo nikoli ne bo izplačal, vsaj ne v naloženi višini.

Posamični blogerji se na tovrstne pravne nejasnosti ne bi smeli zanašati, saj si tako dobrih in dragih odvetnikov kot Google nikoli ne bodo mogli najeti. Kar pomeni, da, denimo, blog na tujem strežniku avtorja ne obvaruje pred morebitno odškodninsko tožbo in sodbo doma.

Še več! Kot kaže omenjeni primer, je malodane nemogoče pregnati določeno vsebino s spleta; tudi Guštijev blog je bilo po umiku s Siolove strani še mogoče brati. Splet je prehiter medij, da bi se razširjanje nezaželene vsebine dalo zaustaviti. Tožniki bodo to kmalu ugotovili tudi pri nas in umika nemara sploh ne bodo več zahtevali. Zato pa toliko višje odškodnine. Zaradi razžalitev, neresnic, plagiatov …, česar koli že.

Blogi v kolikor toliko normalnih državah niso niti cenzurirani niti nimajo urednika kot filtra. Avtorska svoboda blogerja je načeloma brezplačna in omejena samo s svobodo (pravicami in svoboščinami) drugih oseb. V določenih primerih pa zna sodišče za uporabo avtorske svobode odrediti plačilo. Ne nujno simbolično.

Vmesno poročilo dobrega vojaka

2007-01-09T19:04:00.000+01:00

Medtem ko mediji razkosavajo mrhovino nekdaj vladajoče stranke kakor hijene antilopine ostanke v savani, so obiskovalci javne hiše priletni dami dobili na ogled v novih oblačilih in z novim make-downom.

Oblast je očitno res velikodušna in kani svoje grožnje z boljšim programom izpolniti do zadnje pičice. Modrina ozadij sporoča, da je omejitev na nebu in ne na zemlji. Monovoditeljskost (Dnevnika) oziroma monotematskost (Odmevov) sporoča, da je oblast ena, nam vsem dodeljena in ena resnica in ena laž. Troedinost na zemlji, nebu in na nacionalki: (voditeljska) zvezda je pooblaščena, da nam jo prenese. On pa možato prenaša naše grehe.

Lahko si mislim, da bi oziroma bo približno tako privlačno kot dami iz javne hiše zgledal tudi zombi, ki bo po teh krajih bojda kmalu začel razveseljevati volivce namesto LDS. Priprošnjiki s čredo groupies že potujejo po deželi karantanski: O liberalno-socialni duh, poglej goloba, sporočilo ti nosi! Bodi milosten, naj bo žlahtna vsaj levica, če to že ni mogla biti desnica, in daj nam danes, kar si nam vzel včeraj! V LDS si bil, v LDS se povrneš!

Bebavost se očitno samo s še večjo bebavostjo zatira. Pokorno javljam!

Kako je lepa! Kako lepo diši! In kako zelo je šele strupena!

2007-01-07T00:08:00.001+01:00

Za rože imate letos po statistiki na voljo kakšnih 40 evrov. Strupi na njih so bolj ali manj brezplačni, saj v državah, iz katerih je velik del rož v slovenskih cvetličarnah, uporabljajo najcenejše in najhujše.

Le 15 odstotkov rezanega cvetja v prodaji je namreč vzgojenega v Sloveniji in samo 25 odstotkov sobnih rastlin; do polovičnega tržnega deleža pride samo balkonsko cvetje. »Uvažamo cvetje iz Nizozemske in drugih evropskih držav ter prav tako iz Kolumbije, Ekvadorja, Izraela in od drugod po svetu.« (Povezavo na spletno stran cvetličarske veletrgovine, s katere je navedek, bom izpustil.) Kolumbija je, za Nizozemsko, drugi svetovni proizvajalec cvetja, sledijo ji Kenija, Izrael, Zimbabve.

Morda pa ti nekaj let stari podatki ne držijo več, saj sta se medtem proti vrhu naglo prebijala Indija in Kitajska. Slednja je s približno 4 milijardami evrov v zadnjih desetih letih hortikulturno proizvodnjo podvojila. Skupno svetovna cvetličarska industrija na leto po zadnjih dosegljivih podatkih obrne okrog 30 milijard evrov (stran 34). Indija in Kitajska nista daleč, rože s tamkajšnjih plantaž so v 24 urah lahko v vaših rokah – preko cvetlične borze oziroma vozlišča v Dubaju. Sveže in lepe, ohlajene in dišeče! Dubai Flower Centre is the industry leading transshipment centre for cool chain processes that safeguards quality, maximizes shelf life and enhances profitability.

Povprečna letna poraba pesticidov na hektar cvetličnega nasada v Kolumbiji ali Keniji znaša 150 do 200 kilogramov (v Nemčiji, denimo, 4 kilograme). Nekateri izmed tamkaj uporabljanih pesticidov so na vrhu seznama najbolj strupenih po seznamu svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Približno 200.000 zaposlenih v cvetlični industriji Afrike, Južne Amerike in Azije sme te strupe vdihavati po mili volji; akutne množične zastrupitve delavcev na cvetličnih nasadih niso redkost.

Poduhajte jo! Lepo diši, mar ne?

Usmrtitev uspešno posnemali že trije otroci

2007-01-05T19:23:00.000+01:00

Devetletnega Pakistanca ni škoda, domnevam. Muslimanov je menda itak preveč. Petnajstletne Indijke najbrž tudi nima smisla preveč objokovati. Indijcev baje prav tako ne manjka. Bi bilo treba žalovati za desetletnim Američanom? Dvomim, da ga bo svet posebej pogrešal.

Otroci, trije, za zdaj, so se pač obesili. Niso prvi, ki niso bili dorasli prizorom iz sveta odraslih. V konkretnih primerih posnetkom usmrtitve Sadama Huseina. Uradno posnetih proti volji, ne vem …, kogar koli že, ki je bil o tem pristojen odločati. Vsekakor pa posnetih in razpečevanih v nasprotju z demokratičnim političnim razumom in osnovnim človeškim dostojanstvom.

Kaj pa ve dete, kaj je usmrtitev? Ne razume, groza ga je, posnema, poskuša ... In se obesi. Se pač zgodi. Kolateralna škoda.

Nam je pa tako in tako vseeno, če se ne motim. Da je le Sadam dobil, kar si je zaslužil.

Predsednik, naročite zabojnike na Zaplano!

2006-12-23T20:04:00.000+01:00

Predsednik države bi moral bistveno bolje premisliti. S ponesrečenim poskusom dostavitve zabojnikov v Ambrus ni pomagal niti romski družini niti pravni državi.

Janez Drnovšek je imel bistveno boljšo možnost, da Strojanovim pomaga, ne da bi škodoval pravni državi. In z isto spravi v neugoden položaj vlado. Le z Jelko Strojan bi se moral dogovoriti, naj se z 'ambruškim' delom družine preseli na Zaplano; glede na solze Strojanove ob rokovanju s predsednikom države verjamem, da bi jo Drnovšek lahko prepričal. Na Zaplano pa bi moral naročiti tudi zabojnike. In povabiti novinarje, čim več, domačih in tujih. Temu bi se reklo državljanska neposlušnost prvega državljana.

Ja, točno to: prav zdaj je (bil) pravi trenutek, da predsednik države dobesedno upošteva nasvete rasistov v slogu 'kdor ima cigane tako rad, pa naj jih vzame k sebi'. Še več, Drnovšek, ki si je vzel svobodo nekonvencionalnega opravljanja funkcije predsednika države, bi lahko tam za božič naredil praznik, z domačim kruhom, potico in pečenim pujskom vred. Me prav zanima, kaj bi potem storila vlada. Bi morda poslala vlačilce in delavce, da spet naložijo in odpeljejo zabojnike? Bi poslala policijo, da 'zavaruje' predsednika države? Bi domači in svetovni javnosti razlagala, da se je predsedniku zmešalo?

S tem, kar je poskušal danes, je predsednik republike zgolj nevarno zabrisal mejo med nekonvencionalnostjo in nespoštovanjem pravnega reda.

Gospod predsednik, zabojniki so najbrž še nekje, do božiča pa tudi še nekaj ur. Še imate čas! Naročite jih na Zaplano!

Pinochet ali Castro?

2006-12-20T19:38:00.000+01:00

Tistih, ki bi Augusta Pinocheta razglašali za demokrata in liberalca, je zanemarljivo malo. Tudi Fidel Castro ni nikoli ponudil posebnega razloga za to, da bi ga imeli za kaj več kot to, kar je bil – diktator. Pa vendar, Castro je mnogim 'kljub vsemu nekako simpatičen', Pinochet pa komaj komu. Obstaja za to nemara kakšen utemeljen razlog?

Niti Pinocheta niti Castra ni mogoče 'obtožiti' za širjenje demokratičnih in liberalnih (v smislu svobodomiselnih) idej. Prav nasprotno: oba sta (komaj pokonci stoječo) demokracijo v svoji državi pokončala, vsakogar, ko je mislil drugače in je to tudi povedal, čeprav šepetaje, pa pobila, mučila ali zaprla. Štetje, kateri jih je koliko oziroma, kateri jih je nemara več, je neumestno. Zadostoval bi en sam, vsak izmed njunih režimov pa jih ima na vesti tisoče.

OK, je morda kaj, kaj jima je šteti v dobro? Tukaj se nemudoma lahko znajdemo na spolzkih tleh logike 'že res, da je Hitler pobijal Žide, ampak vsi Nemci so imeli delo' oziroma 'ideja socializma je bila dobra, le da jo je Stalin zlorabil'. A ne gre za takšno 'absolutno' primerjavo (s katero bi 'relativiziral' zločine enega ali drugega), ampak 'relativno' primerjavo.

Denimo, Castrov režim je opismenil Kubance in jih zdravstveno oskrbel do določene ravni, BDP na prebivalca pa znaša okrog 3500 dolarjev (leta 1960 okrog 500 dolarjev, leta 1973 okrog 1000 dolarjev).

Pinochet je na drugi strani vzpostavil delujoče državne institucije in gospodarski sistem, BDP na prebivalca pa znaša dobrih 12.000 dolarjev (leta 1960 1160 dolarjev, leta 1973, ko je Pinochet prevzel oblast, nekaj manj kot 1500 dolarjev). Čilu se je leta 1990 'posrečil' razmeroma miren prehod v demokracijo, čeprav je bilo takratnih dobrih 5000 dolarjev na prebivalca hudo nepravično razporejenih. (Končno je Pinochet prevzel oblast, da zaščiti interese – tudi ameriškega – kapitala in veleposestnikov.)

Naj tvegam napoved: Kuba se bo po Castrovi smrti samo po naključju izognila nemirnemu in zelo verjetno tudi nasilnemu prehodu v … (demokracijo? novo diktaturo? …) Ob današnjih 3500 dolarjih na prebivalca, pa če so ti še tako 'pravično' razdeljeni, se to ne zdi mogoče. Za kaj takega bi bilo, če vzamem čilskih 5000 dolarjev iz leta 1990, potrebnih, čez palec, kakšnih 7000 dolarjev).

Pinochet ali Castro?

Dress code (korektnega) liberalizma

2006-12-18T22:13:00.000+01:00

Berem, da je glede na prebivalstvo število posilstev v Oslu šestkrat višje od števila posilstev v New Yorku. Hm! Nekako ne gre v sliko, kajne? A bistvo šele pride.

Najprej ugotovitev o pozitivni korelaciji med številom posilstev in 'soočenjem' vrednot. Dve tretjini posiljevalcev sta iz 'nezahodnega' kulturnega kroga. Naraščanje števila posilstev v norveškem glavnem mestu po statistiki ustreza povečanemu priseljevanju iz muslimanskih držav.

Digresija: Kaj je liberalno – strinjati se s pravico muslimank, da nosijo ruto v skladu s svojim verskim prepričanjem in kulturnim izročilom ali razglašati rute za simbol v zahodni kulturi nezaželene ženske neenakopravnosti? Je liberalno živeti z muslimani, kakršni so ali bi moral pravi zahodni svobodomiselnež nenehno opozarjati na demokratične primanjkljaje islamske kulture?

V Berlinu je bila Mozartova opera Idiomeneo tri mesece 'zamrznjena'. Del zahodne liberalne srenje je menil, da nima smisla izzivati muslimanov. Drugi del taiste srenje je to potezo kritiziral kot napačno. Zdaj je ob strogih varnostnih ukrepih opera spet na sporedu.

Dilema je še vedno: Je liberalno 'na svojem dvorišču' početi nekaj, kar bi ali bo morda koga od gostov ali nepovabljenih mimoidočih vznemirilo ali celo razbesnelo? Je liberalno tudi tam, kjer so liberalci v večini, razmišljati o kulturi in vrednotah manjšine?

Norveški profesor socialne antropologije Unni Wikan pravi, da mora ženska, ki pri oblačenju in obnašanju ne upošteva multikulturnosti okolja, del odgovornosti za morebitno posilstvo prevzeti nase: »Norwegian women must realize that we live in a multicultural society and adapt themselves to it.«

Slišati je politično korektno, da ne rečem strpno, vendar – a je tudi liberalno?

Rupel v spopadu z uravnoteženimi mediji

2006-12-14T22:49:00.000+01:00

Večer, RTVS in Delo že tretji dan uravnoteženo molčijo. Minister za spore s sosednjimi državami, urejanje tiskovin in pisanje sobotnih prostih spisov se je znašel v nenapovedanem spopadu s koalicijo voljnih, ki še vilenske izjave ni podpisala.

Sem gledal preveč vesternov, da bi bil tiho, ko se trije z molkom pritrjevanja spravijo na enega samega. Štajerski nadregionalec, javna hiša in magazinirani dnevnik pač preveč očitno zlorabljajo svojo uravnoteženo pozicijo. Ministrstvo za zaščitna dela na pročelju nadnaravno zgodovinskega ministra za spore … jim na svoji spletni strani že več kot dva dni ponuja borih 4290 znakov (s presledki) dolgo sporočilo o nepomembnem dogodku, ki ga tako rekoč, pravzaprav, kljub vsemu, v bistvu, ne glede na, v zvezi z, upoštevaje in z ozirom na sploh ni bilo, oni pa – kaj? Nič.

Nič. Od vseh 4290 znakov so vzeli le zadnjo števko. Nič.

Minister je kajpak gospod in kot gospod kakopak ne prosi za pomoč v boju zoper medije, katerih lastniki se ne zavedajo, katera politična opcija je zmagala na zadnjih volitvah. Kajti če ne bi zmagala ta opcija, bi bila danes na oblasti neka druga opcija. V politiki pa je treba gledati naprej, če se nočeš zmotiti. (Malo me je zaneslo, se opravičujem za te asociativne digresije.) Torej je docela logično, kar pravi ministrstvo za zaščitna dela na pročelju … ministra za spore … : »V konkretnem, politično docela nezanimivem primeru je ministrova soproga po ministrovem naročilu nakupila nekaj vsakdanjih predmetov in jih s pomočjo ministrovega sodelavca in vozila v lasti MZZ odnesla v stanovanje (če je pri tem kupila še kakšnega za zasebno rabo, ji bo, upajmo, to blagohotno oproščeno).«

Politično docela nezanimivem primeru! Po ministrovem naročilu! Vsakdanjih predmetov! Kakšnega za zasebno rabo! Ne vem, kako uravnoteženim medijem to povedati še bolj jasno. Minister je naročil in ministrova naročila so že od nekdaj politično docela nezanimiva! Vsakdanji predmeti pa tudi še nikoli niso bili za zasebno rabo!

Ministru izražam svojo neomejeno solidarnost ob njegovem spopadu z uravnoteženimi mediji. Nisem pa v strahu zanj, saj vem, da ima minister svoje večno mesto v zgodovini, nekje ob Jožefu Kantorju, že zagotovljeno.

Tudi all-time high ni več nedosegljiv

2006-12-10T17:59:00.000+01:00

Dobro, ne rečem, da sta bili zamisli posebej izvirni, a si izvedbi za tehnični in umetniški vtis zaslužita zelo visoke ocene. Eden je letel po zraku nekaj deset metrov, drugega je preklalo.

Pa tudi končni dosežek kajpak šteje. Sedem tako rekoč na mah. Lanska bilanca je že daleč zadaj, ob takšnem visokem ritmu celo all-time high v samo še treh preostalih tednih ni nemogoč.

Popis smete opraviti sami, morete ga pa ne

2006-12-08T19:35:00.000+01:00

Danes sem bil na geodetski upravi. Da vzamem popisni vprašalnik. Se pravi, nameraval sem ga vzeti, ker me nekako zmrazi ob predstavi, da bi popisovalko/ca spustil v stanovanje.

Želite? – Dober dan, rad bi popisni vprašalnik! Gospod uradnik se je najprej za hip zazrl nekam v daljavo, me nato pogledal in vprašal: Zakaj pa? – Ja, da ga izpolnim in prinesem nazaj.
Videti je bilo, da s tako čudnim primerkom državljana še ni imel opravka.
Bila sva na hodniku, pred njegovo pisarno, ker je neko državljanko pravkar pospremil do svojega kolega v drugi pisarni.
Ja, veste …, je začel, potem pa se mu je ustavilo. Bil sem prijazno razpoložen, zunaj je malodane sijalo sonce, in sem mu hotel priskočiti na pomoč: No, po zakonu je mogoče popis stanovanja opraviti tudi tako, mar ne? – Hja, po zakonu že, ampak veste, to je bolj zgodba za na televizijo.

Aha, lahko si mislite, da me je šele zdaj začelo prav zanimati. Nadel sem si najbolj nedolžno obličje in razumevajoče vprašal: Torej še nimate vprašalnikov? Hvaležno je pograbil iztočnico in pokimal. Oziroma odkimal: Ne, nimamo jih.
Nato ga je zanimalo, zakaj bi jaz to pravzaprav rad. Ja zato, ne, da se mi ne bo treba ukvarjati s popisovalcem.
Precej čudaška se mu je morala zdeti ta reč, žrtev tovrstne pomisli pa je postal njegov kolega, ki je neprevidno prečkal hodnik: Ti, xyz, gospod tukaj bi rad popisni vprašalnik.
Pošlji ga k šefu, naj ga vpiše v vrstni red. Odgovor je bil bliskovit in glede na poprejšnjo konverzacijo presenetljiv.
Torej se je treba postaviti …
Še preden sem končal, je tudi tega gospoda uradnika zanimalo, kaj mi bo vprašalnik. Ja, ne da se mi čakati na popisovalca. – Ah, a vas po novem letu ne bo nič doma? – Kaj pa vem, kje bom po novem letu. – Eh, enkrat se bosta že našla. – Ja, ampak zakaj pa ne morem dobiti vprašalnika? – Pa zakaj bi to radi? Za vas je bistveno bolj preprosto, če to naredi popisovalec. Če izpolnite sami, pa ne bo kaj v redu, boste vi odgovorni. Če pa on kaj za…, je pa to njegov problem.
Hm, pa oštevilčeno moje stanovanje tudi še ni, sem zinil. S tem sem jima nehote povzročil skrbi. Kako pa to? Kdo pa je vaš upravnik? To morate pa njega poklicati! Nekako se mi je zdelo, da mene prav nič ne briga, zakaj moj upravnik še ni oštevilčil mojega stanovanja, bo že on odgovarjal za to, a sem bil raje konstruktiven: Naj torej pokličem upravnika? – Ja, vsekakor!

Zdaj je se je prijetno kramljajoči družbi pridružil še tretji uradnik. Morda ne boste verjeli,a prisežem, da je tudi njega zanimalo, zakaj nočem nadležnega opravila prepustiti popisovalcu.
Bil sem, kot rečeno, prijazen, a pretiravati s tem nisem hotel. Tretjič ponavljati istega pa se mi tudi ni ljubilo. Torej sem poskusil s nečim, kar se mi je zdelo provokacija: No, res je, še vedno mi ostane upanje, da mi popisovalca ne bo treba spustiti v hišo, ker bo zakon padel na ustavnem sodišču!
V pričakovanju reakcije sem hitro preletel vse tri uradniške obraze in … Moj prvi naslovnik je bil najhitrejši: To tudi mi upamo! Priznam, potreboval sem kakšno desetinko sekundo, preden se mi je po prvem presenečenju posvetilo: Pa ja, ta popis je zanje samo dodatno delo. Če zakon pade, jim ga ne bo treba opraviti, plača pa bo ostala ista.

Postal sem še bolj prijazen, izrazil razumevanje za njihove težave in se začel ritensko umikati proti izhodu: Najlepša hvala!

PS: Sinoči sem bil v izjemno prijetni in pametni družbi. Torej moški. V naprotju s splošno razširjenim prepričanjem, da se moški pogovarjajo samo o petih stvareh (poslu, politiki, športu, avtomobilih in ženskah), smo zadnje tri iz domnevno klasičnega repertoarja povsem preskočili, smo pa med najmanj 10 topics precej časa posvetili tudi popisu stanovanj.
Pa je nekdo zinil: Zakon je zato tako zapleten, podroben in protisloven, da bi ja padel na ustavnem sodišču. Vselej, ko kakšni dovolj močni družbeni skupini ni do tega, da bi določen zakon res izvajali, je zakon tako napisan.
Pripomba se mi že sinoči ni zdela povsem brez soli, po današnji izkušnji na geodetski upravi pa se mi zdi, da boljše razlage pravzaprav ne more biti.

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (III)

2006-12-07T19:31:00.000+01:00

Po večinskem modelu, ki bi najmočnejšo stranko na volitvah ’favoriziral’ s tem, da bi ji dodelil vse 'izgubljene' glasove, bi imela SDS danes v državnem zboru 36 poslancev, LDS 19, SD 9, NSi 8, SLS in SNS po 6 in DeSUS 4 poslance.
Razdelitev sedežev temelji na dveh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripadajo 'izgubljeni' glasovi, to so glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom, leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka); med druge stranke se sedeži razdelijo po 'čistem' proporcionalnem (ne po veljavnem) sistemu glede na zbrane glasove.

Primerjava te hipotetične delitve z možno delitvijo sedežev po enakem sistemu leta 2000 pokaže, da bi takrat LDS dobila manj poslanskih sedežev, čeprav je na volitvah dosegla občutno boljši izid od SDS leta 2004. Razlog za to je v majhnem številu 'izgubljenih' glasov leta 2000 (3,75 odstotka). Takrat bi torej LDS po tem modelu dobila 35 sedežev, SDS 14, SD 11, SLS in NSi po 8, DeSUS, SMS in SNS pa po 4 sedeže. Leta 2004 bi tako Janševi SDS za koalicijo zadostovali NSi in SLS ali DeSUS, potemtakem dve stranki, leta 2000 pa bi Drnovšek vlado lahko sestavil zgolj ob sodelovanju Pahorjevih socialnih demokratov. Zaradi preglednosti in preprostosti se mi zdi osebno bolj ustrezen model z dodelitvijo absolutne poslanske večine relativni zmagovalki volitev. Torej sistem, po katerem bi Janševa SDS danes imela v državnem zboru 46 poslancev in vlado, v kateri bi sedeli zgolj njeni ministri. Ne vidim nevarnosti, da bi bila demokracija zato (kaj bolj) ogrožena. Opozicija bi bila močna in raznorodna, razmere pregledne, majhne stranke ustrezno zavarovane, 'izgubljeni' glasovi pa upoštevani. Še vedno to ne bi bil niti približno angleški sistem winner takes it all (po njem bi bili danes v slovenskem parlamentu le SDS in LDS), pa tudi ne za volivce nerazumljiv madžarski ali francoski večinski sistem.
Kljub temu oziroma prav zato, ker ta hip to nikogar ne zanima, je zdaj primeren čas za razmislek o tem, s kakšnim volilnim sistemom nadomestiti sedanjega. Vlad, ki so bile kar naprej prisiljene iskati najmanjši skupni imenovalec, torej tisto, s čemer se strinjajo vse – četudi še tako »raznorodne« koalicijske stranke, smo imeli že veliko, pomanjkljivosti tega sistema pa so toliko bolj očitne, kolikor na drugi strani sistem konstruktivne nezaupnice preprečuje predčasne volitve.
Togo ustavno ogrodje za oblikovanje vrha izvršilne oblasti je imelo doslej najmanj dvakrat naravnost tragikomične posledice: prvič, denimo, leta 1996, ko je 'prebežnika' potreboval mandatar Janez Drnovšek, in leta 2000, ko so dodaten glas potrebovale pomladne stranke. Ni videti, da bi se ta 'uravnotežena polarizacija' slovenskega volivnega telesa kmalu bistveno spremenila, spodbuja pa strankarsko razdrobljenost. Proporcionalni volivni sistem z večinskim popravkom bi prej deloval v nasprotni smeri.
Slovenija s težavami zaradi proporcionalnega volivnega sistema ni edina. Nemška velika koalicija kot edina možna za sestavo vlade po zadnjih volitvah ni (in najbrž ne bo do konca mandata) v svojo učinkovitost prepričala nobenega Nemca. Hude težave že s samo sestavo vlade pa imajo od oktobrskih volitev naprej tudi Avstrijci.

Od sosedov, natančneje, od graškega ustavnega pravnika Klausa Poierja, je tudi osnovna zamisel, ki sem jo uporabil kot izhodišče za razmišljanje. Poier pravi temu sistemu minderheitenfreundliches Mehrheitswahlrecht; ker se mi ne da ukvarjati s tem, kako bi to prevedel v človeku prijazno slovenščino, sem oba modela raje poimenoval proporcionalni volilni sistem z večinskim popravkom.

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (II)

2006-12-05T19:42:00.000+01:00

Ob večinskem volivnem sistemu, prijaznem do manjših strank, bi imela Janševa SDS zdaj 46 poslancev, LDS 15, SD in NSi po 7, SLS in SNS po 5, DeSUS 3, 2 pa bi bila poslanca narodnostnih skupnosti.

Razdelitev sedežev temelji na treh podmenah: stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov, samodejno pripade absolutna večina poslanskih sedežev in ni soudeležena pri delitvi 'izgubljenih' glasov; ti, torej glasovi za stranke, ki niso prišle v parlament (ker so ostale pod 4-odstotnim pragom), se 'čisto' proporcionalno (ne po trenutnem modificiranem proporcionalnem modelu) razdelijo med druge stranke (leta 2004 je bilo takšnih glasov 11,73 odstotka).

Na podlagi takšnega volivnega sistema bi lahko SDS kot največja stranka leta 2004 sama oblikovala vlado, pri tem pa prevzela tudi vso odgovornost pred parlamentom in volivci. Pri tem bi morala računati na močno, čeprav raznorodno opozicijo.

Kajpak, tudi koalicije bi bile še možne, če bi se komu zdelo potrebno ali koristno. Zdajšnja, denimo, bi po tem modelu imela ustavno, torej dvotretjinsko večino 61 poslanskih sedežev. Na prvi pogled neprijetna možnost, a vprašanje je, ali bi možnost spreminjanja ustave res odtehtala vso breme oblikovanja in vzdrževanja koalicijskih razmerij. Na drugi strani bi bilo morebitno 'oktroiranje' ustavnih sprememb s pomočjo koalicijskega glasovalnega stroja izjemno politično tveganje za vse vpletene stranke.

Na podlagi podatkov o volilnih izidih si lahko sami izračunate, kako bi slovenski parlament zgledal v minulih parlamentarnih sklicih (in si poskusite zamislite, kaj bi nam morebiti ostalo prihranjeno in kaj smo nemara zamudili). Za ponazoritev tukaj le še 'projekcija' za leto 2000. LDS, ki je takrat osvojila 36,26 odstotka glasov, bi imela torej 46 sedežev, sledile pa bi ji SDS z 11 poslanci, SD z 8, SLS s 7, NSi s 6, DeSUS s 4, SMS in SNS pa bi jih imeli po 3. ('Izgubljenih' glasov je bilo takrat za 3,75 odstotka).

(O modelu, ki bi ’favoriziral’ najmočnejšo stranko, vendar brez samodejne dodelitve absolutne večine, pa jutri.)

Janši »absolutno« oblast? Zakaj pa ne! (I)

2006-12-04T22:04:00.000+01:00

Kaj bi bilo, če bi po volitvah 2004 vlado sestavljali samo Janševi demokrati? Če bi, na podlagi drugačnega vrednotenja volilnega izida SDS kot najmočnejša stranka »samodejno« dobila poslansko večino s 46 sedeži?

Možnost glede na to, kar smo videli v minulih dveh letih ni videti najbolj prijazna, bi bila pa vsekakor bistveno bolj pregledna. Janša ne bi imel izgovora, da mu Bajuk ne da novega ministra za delo, Bajuk ne bi mogel pritlehno rovariti proti policijskemu ministru, konec koncev pa še nikomur ne bi bilo treba gledati Podobnika in Erjavca.

Drži, Rupar bi bil v tem primeru, denimo, finančni minister, Krkovič ali Njavro obrambni, poslušni Tanko bi bil minister za delo in Dobrajčeva za okolje in prostor …, morda bi pregovorili celo Jambreka, da prevzame pravosodje… Strašljivih opcij je veliko, vendar ... Bi bilo zato kaj bistveno slabše? Prej nasprotno, predsednik vlade bi imel možnost, da naredi, kar se je nakanil in obljubil pred volitvami, vsi drugi pa bi mu pri tem v nenačelni opozicijski koaliciji gledali pod prste.

Zamislite si samo sceno v parlamentu, ko Bajuk ob podpori Cvikla kritizira Ruparja zaradi proračunske porabe, ta pa jima vrača v svojem slogu; ali pa, da se Erjavec s Potrčem spravi nad Njavra zaradi zapravljanja denarja za oklepnike. Da ne bi Bajuk kritiziral Janševe vlade? Ni problem, bi pač pogorel na naslednjih volitvah.

Če dobro pomislite, je možnost, videti parlamentarne obračune med »istorodnimi« strankami, bistveno bolj privlačna od tega, kar gledamo – ali pa ne – zdaj. Zgodbe o levih in desnih, partizanih in domobrancih, diktaturi prej in avtokraciji zdaj …, znamo vendar že na pamet. Nekaj novega pa bi bilo poslušati Drobniča, ki se v imenu družinskih vrednot spravi nad (razvezanega?) premiera zaradi nelegalizirane različnospolne zveze.

Vem, da vprašanje volilnega sistema trenutno ni aktualno. Še več, zelo verjetno še nekaj časa ne bo, ker v državnem zboru ne bo potrebne večine za ustrezno spremembo ustave. Poleg tega ni videti, da bi poslance sprememba volilnega sistema zanimala. Utihnila je celo SDS, ki je bila še pred zadnjimi volitvami vneta zagovornica večinskega sistema. Pomanjkanje poslanskega interesa je razumljivo, saj jim zdajšnji volilni sistem zagotavlja dolgoletno udobno ždenje v zadnjih klopeh, če se le s čim ne zamerijo šefu stranke in/ali poslanskega kluba.

(O tem, kako bi Janša prišel do »absolutne« oblasti, pa v nadaljevanju jutri.)

Večer in Delo kot javna hiša

2006-11-30T10:44:00.000+01:00

Dobro uravnoteženih medijev očitno nič ne spravi iz ravnotežja. Večer in Delo, recimo, pod svojimi članki o zadnji Piramidi na spletnih straneh strpno prenašata vse šovinistične izpade.

Kakor ni bilo presenetljivih tistih koliko-že-odstotkov podpore kateremu-že-zmag(ovalc)u torkovega svinjanja v javni hiši, tako tudi ti spontani izlivi sovraštva niso nepričakovani. Uredništvi bi jih morali pričakovati in se nanje pripraviti. O določenih stvareh odgovorno uredništvo ne sme omogočiti spontane razprave. V imenu demokracije pač.
V imenu demokracije namreč tudi ni mogoče razpisati referenduma na temo končne rešitve (endlösung) romskega vprašanja. Čeprav bi nekateri to nemara radi in čeprav bo morda kakšnemu šovinističnemu poslancu to celo padlo na misel.

PS: Ni videti, da bi šlo za šalo, novica o tem, da so vaške straže včeraj pregledovale policijska vozila, očitno drži.

Odstopite, gospod Možina!

2006-11-29T20:03:00.000+01:00

S to izjavo, gospod Jože Možina, se pa ne morete izmazati! Da se je "zaradi nespoštovanja pravil enega od trojice gostov" sinočnja Piramida razvijala v nedopustno smer, je strahopetno in poniglavo sprenevedanje, gospod direktor javne hiše.

Kot strahopetnega poniglavca vas, gospod direktor, razkriva sama voditeljica oddaje v komentarju incidenta, ki se je menda zgodil po oddaji. Če je korektno prenesen, je pozornosti vreden tale njen stavek, dobro si ga preberite: … "Nič hujšega se ni zgodilo. Jelinčič je pač na svoj znan način v oddaji govoril zoper Rome, kar je enega ujezilo." … Ta stavek dokazuje, da ste vsi odgovorni v javni hiši dobro vedeli, koga vabite in kako bo govoril. Kljub temu oziroma prav zato ste to storili, torej ga povabili. Voditeljici oddaje gre v njeni kratkovidni ambicioznosti in hlepenju po slavi nemara "le" za gledanost, čeprav za ceno poskusa medijskega umora določene etnične skupine. Voditeljica oddaje, ki ima nad seboj urednika, je v bistvu nepomembna.

Zanjo sta odgovorna vidva, direktor in urednik. Vidva bi ji morala razložiti, če je bilo vabilo njena ideja, zakaj ga ne more povabiti. Vam, gospod direktor Možina, in resornemu uredniku, ki ste ga vi nastavili, ne bi smelo iti samo za gledanost. Vi, gospod Možina, bi se morali zavedati, da ste direktor javne hiše, ki ne sme sodelovati pri razpihovanju šovinizma. Zaradi številnih razlogov, ki vam jih ne bom našteval (od ustave do aktov vaše javne hiše). Spominjam pa vas, gospod direktor, na petkov poziv treh predsednikov (države, parlamenta in vlade) k strpnosti. Za vas, gospod direktor javne hiše, je takšen poziv zakon! Kot tudi podoben poziv predsednika vlade v ponedeljkovih Odmevih.
Gospod Možina, vi ste vedeli, kdo je povabljen v oddajo. Vaša javna hiša je na to gledalce vsiljivo opozarjala nekaj dni pred oddajo. Vi, direktor Možina, ne morete obžalovati nespoštovanja pravil oddaje, vi se ne morete skrivati za hrbtom notorično šovinističenga poslanca. In da vam ne bi padlo na misel, gospod Možina, odstaviti ali kakor koli drugače zvaliti krivdo na voditeljico oddaje ali njenega resornega urednika!

Vi sami, Jože Možina, direktor javne hiše, ste tisti, ki mora iti! Odstopite, gospod Možina!

My ass, minister Virant!

2006-11-28T23:28:00.000+01:00

Minister Gregor Virant je zadovoljen z napredkom javne uprave v zadnjih dveh letih. Tega, da njegovi uradniki niso bili sposobni izpeljati upravnega postopka za odstranitev nezakonite gradnje Strojanovih, minister ni omenil.

Minister Virant je tako objektivno odgovoren za to, da so bili Strojanovi oktobra 2006 še v Ambrusu, na tem dejstvu pa temelji tudi njegova odgovornost za zaostrovanje razmer, ki ga spremljamo zadnji mesec in pol. Če morda niste slišali predsednika vlade v Odmevih na RTVS ta ponedeljek, naj posebej za vas, gospod minister, povzamem.

Od leta 2002 obstaja pravnomočna odločba o nezakonitosti gradnje Strojanovih, prejšnje vlade pa na tej podlagi niso storile nič, kar bi bilo treba, da se pravni red spoštuje. Ob tem, bodite pozorni, gospod Virant, je vaš nadrejeni, gospod Janez Janša, priznal, da tudi njegova vlada doslej ni storila ničesar, čeprav je že dve leti na oblasti. (Premi govor predsednika vlade vam je na voljo v online arhivu RTVS, žal pa vam ne morem pomagati z neposredno povezavo. A se boste že znašli, začnite na www.rtvslo.si.)

Res je, gospod Virant, predsedniik vlade vas izrecno ni omenil, vendar ne vidim, kdo drug razen vas bi lahko zadevo glede na pristojnosti zamočil in spravil gospoda Janšo v tako neugoden položaj. Da je neugoden, se bova najbrž strinjala: gospod Janša je ja predsednik vlade, ki je obljubila, da bo boljša od prejšnje, zdaj pa mora zaradi vas priznavati, da nečesa ni storila – enako kot prejšnja.

Skrbi me za vas, gospod minister, zato vas tukaj dobronamerno opozarjam na drugih 72 nezakonitih romskih naselij širom Slovenije. Preden se kdo od okoliških zakonitih naseljencev spomni, da bi poklical policijo za policijsko deportacijo »slepih« romskih prebivalcev na davkoplačevalske stroške, vas prosim, da skrbno pregledate, katere od teh naselbin so že godne za izpeljavo upravnega postopka in posledično rušenje. Če kod še manjka pravnomočna odločba, pa dajte, za božjo voljo, podvizati kolega, pravosodnega ministra Lovra Šturma.

Tega vam ne bi tako zavzeto predlagal, če ne bi iz že omenjenega nastopa gospoda Janše v javni hiši razbral, da bo država Strojanovim poiskala nadomestno zazidljivo lokacijo. Iz tega sklepam, da jo bo tudi za drugih 72 – ali kolikor jih pač je – romskih družin storila enako. Kajti pred zakonom so vsi Romi enaki, za vlado pa zato vsi isti.

Prepozno, gospod Janša!

2006-11-27T00:21:00.000+01:00

Temačno je bilo vaše obličje, gospod premier. Hudo, res, ko človek niti sredi noči nima miru pred kamerami. Na koncu pa še to zborovsko dretje sredi vaše volivne trdnjave in v vaši prisotnosti: Prasice!

Volivci so res ena nehvaležna žvižgajoča svojat, kajne? Nič čudnega, da vam ni bilo do izjav. Sploh, ker so po vašem mnenju tako in tako krivi mediji. Ali pa ste že spremenili svoje stališče s tem v zvezi?

Precej slaba in draga je postala vaša najmanj slaba in cenejša rešitev, gospod Janša! V noči s sobote na nedeljo poslušati razjarjene rojake in prepričevati neubogljive Rome ni ravno prijaznejši način, kako preživeti konec tedna. Kdo bi si mislil, vi, predsednik vlade, tako rekoč ponočujete z Dolenjci in Cigani, na koncu pa še tega ne veste, kdo od njih je bolj naporen.

Toliko truda za nič, gospod premier! Ste bili pač prepozni. Če ste že hoteli ponočevati z njimi, enimi in drugimi, bi to morali storiti tisto noč, ko ste odobrili – molče ali dejavno, vseeno – deportacijo Strojanovih v Postojno.

A vendarle, lepo od vas, da ste primer romske družine minulo noč javno povzdignili v zadevo, s katero se osebno ukvarjate. Tako ne bo več nesporazumov, volivcem je jasno: ne Mate ne Zver ne Podobnik ne Virant – vi osebno ste odslej odgovorni za vse, kar se bo še zgodilo. S pozivi k strpnosti si ne morete olajšati te odgovornosti. Vi ne, kajti vi ste krivi za to, da se zdi Slovenija po pičlem mesecu od vaše najmanj slabe in cenejše rešitve kot rezervat rasistov. Kar še vedno nočem verjeti, da je.

Prepozno ste se spomnili na strpnost, gospod Janša! Od vaše najmanj slabe in cenejše rešitve ni ostalo nič. Za nikogar! Ne za Strojanove, ne za državo in ne za vas. To, da ni ostalo nič za vas, me, priznam, ne moti.

Tako je, Drni, ta država potrebuje psihiatrinjo!

2006-11-22T12:17:00.000+01:00

Po iztrebljenu čarovnic v imenu Boga v tej državi ni ostalo veliko medijev, torej ljudi, ki sprejemajo in posredujejo znamenja iz onostranstva. Ali pa iz podzavesti, ki je pravzaprav tudi nekaj transcendentalnega.

Čeprav leve in desne, partizane in domobrance, liberalce in klerikalce, kontinuiteto in pomlad … celo agnostike in skeptike … pa Rome in one z dokumentiranim praslovanskim plemenskim deblom … že dlje časa, da ne rečem od osamosvojitve (ali pa še od prej), črviči dvom, ali je ta država povsem normalna, tega na glas ni nihče govoril. Razen v afektu, pa se je potem hitro popravil in opravičil. Kaj si bodo pa sosedje mislili!? Naj sosed, ne vrag, bo mejak!

No, državljani si vsake toliko časa izberejo tudi prvega izmed sebe. Prvi državljan lahko govori namesto vseh … … levih in desnih … agnostikov in skeptikov … da ne ponavljam tega (saj veste, jaz bom predsednik vseh državljanov), čemur se po ustavi reče, da jih predstavlja oziroma reprezentira. Ker predstavlja vse, mu ni treba govoriti samo normalno. Lahko naklati kaj o ozimnici ali koncu sveta, na primer, pa zato še ni nor. V tistem trenutku samo predstavlja državljane, ki po večinski konvenciji niso normalni. Drugič spet lahko govori popolne abotnosti, pa zato še ni neumen. Pač samo govori v imenu bebcev med državljani.

Tako mora tuintam predsednik države povedati tudi kaj v imenu državljanov, ki si nečesa ne upajo povedati na glas. Če dobi sporočilo, kaj se dogaja v njihovi podzavesti. Janez Drnovšek ga je očitno dobil, tistega v zvezi s potlačenim dvomom o nenormalnosti te države. In je spregovoril: ta država potrebuje psihiatrinjo. Predsednik države Janez Drnovšek je potemtakem medij, v teh krajih dokumentirano prvi po iztrebljenju čarovnic.

Od Freuda naprej, najmanj od takrat, pa je znano tudi, da se mnogi pacienti nočejo soočiti z lastnimi travmami. Možen, celo zelo verjeten je tako odpor številnih državljanov do razkritja njihovega podzavestnega dvoma v normalnost te države. Ti državljani bodo zato nasprotovali predsednikovemu sporočilu, da ta država potrebuje psihiatrinjo.

Bravo, le eno samo truplo še manjka!

2006-11-20T19:19:00.000+01:00

Poziv po krvavem martinovem koncu tedna je padel na ploden asfalt. Pet mrtvih v borih treh dneh. Super! Do lanskega dosežka manjka samo še eno truplo.

Izvirnosti tudi ta konec tedna ni manjkalo: dva sta se šla celo utopit. Ni slabo, tako je treba, kadar gre za nohte, ko je treba povečati število mrtvecev na slovenskih cestah! Zdaj smo pri 232, lani ob tem času smo bili pri 233.

Da to ni pietetno do ponesrečenih, do njihovih svojcev in prijateljev, sem se vprašal že zadnjič? Še vedno se strinjam, res ni. In ponavljam še nekaj. Trpnik kot olajševalna okoliščina mi gre na živce: se je zgodila (nesreča). Ni se zgodila, nekdo je bil dejaven. Zgodi se potres. Temu se reče naravna nesreča. Če bi se strinjal s trpnikom, bi bile razmazani, razkosani, razmesarjeni in utopljeni človeški ostanki na slovenskih cestah in ob njih posledica naravnih nesreč. Pa niso.

Dajmo še malo, skozi rdečo, čez neprekinjeno, v škarje, 90 skozi naselje … Eno samo truplo še manjka, z dvema pa bo lanski dosežek že padel!

Vznemirjeni Stres

2006-11-16T10:15:00.000+01:00

Škofa Antona Stresa vznemirja »hlastanje za dobičkom in užitkom«. Kritizira vlado, ki da popušča na vsej črti in celo aktivno omogoča, denimo, genetske raziskave, nedeljsko delo ali igralništvo.

Nekoč, pravi škof, so temeljne osebne, družinske in krščanske vrednote načrtno uničevali komunistični oblastniki, danes jih zastopniki liberalnega kapitalizma.

Kakor je razvidno iz komentarjev pod škofovim razmišljanjem, se njegovim bratom in sestram, a tudi agnostikom, zdi problematično še vse kaj drugega. Radi bi slišali škofovo stališče – in škofovske konference – še o čem drugem. In še čakajo nanju.

Vsi smo mi Malo Hudo, gospod predsednik!

2006-11-14T17:26:00.000+01:00

Morda bi bilo pa 200 specialcev vendarle cenejših, gospod premier, kaj pravite? Morda vaša najmanj slaba rešitev z deportacijo ni bila najboljša. Morda je šele vaše počezno salonsko besedičenje o nujnosti ukrepanja na terenu uzakonilo nestrpnost in netolerantnost. Morda pa še vedno niti ne razumete, zakaj New York Times (in še prej International Herald Tribune) ne razumeta, da se vam, vaši vladi, zdijo nemogoče, drage, teoretske in salonske rešitve, ki so edino možne – ker so pač zakonite.

Ne verjamem, da boste sčasoma spoštovanje pravnega reda doumeli kot vselej najcenejšo rešitev, čeprav se zdi, da trenutno nemara veliko stane. Vaš značaj, gospod Janez Janša, ni takšen, vi niste učljivi, le do določene mere prilagodljivi. Morda, to se mi zdi možno, boste torej zaradi okoliščin navsezadnje spremenili svoje stališče do primera, ki ga je vaša vlada spremenila v afero. Afero, ki bi vas in to vlado morala odnesti (a vas seveda ne bo), saj ste poskrbeli, da je ta država postala znana po svojih palestincih. Bi pa že bilo bolje, če bi po kakšnem naključju postala znana po tisti gasilski znački, predstavljeni prejšnji teden.

Vaš minister, slišim, Strojanovim zdaj že išče novo ozemlje. Na tistem, ki jim ga je ponudil, se ne bodo mogli, se ne bodo smeli naseliti. Pa nista menda z ministrom res pričakovala, da bo mogoče za Strojanove najti novo ozemlje? Zakaj bi jih pa drugje sprejeli, če jih v Ambrusu niso hoteli imeti za sosede? Ne vem, ali ste vi res mislili, da so v Ambrusu doma nestrpneži? Ravnali ste že tako: izselimo jih od tam, jim bomo nekje drugje – kjer so manj nestrpni (česar seveda niste dejali) – našli ozemlje. To je z vaše strani žaljivo do prebivalcev Ambrusa. In politično neumno, saj ste se zmanevrirali v slepo ulico. Na njenem koncu so množice vaščanov sleherne potencialne lokacije. Naselje Malo Hudo ima preroško ime.

»Treba je le izbrati lokacijo in se dogovoriti z lokalnim prebivalstvom,« je vaš minister danes dejal v Bruslju. Res je, »le« lokacijo in dogovor potrebujete, gospod premier. In to lokacijo in dogovor boste kar iskali. Kot je ves svet desetletja iskal ozemlje in dogovor za Palestince. Zdaj ima oboje, pa vendar Palestinci nimajo ne enega ne drugega. Strojanovim boste iskali drugo ozemlje, samo da ne bi bili »tukaj«. Da bi bili drugje. Tukaj pa je vsepovsod. Za palestince od tu in tam ni nikjer drugje, je povsod tukaj. Tukaj, kjer zanje ni prostora. Kjer je zanje prostor, je drugje. Ne tukaj.

Dajmo, le še sedem trupel manjka!

2006-11-13T19:50:00.000+01:00

Za lanskim izidom Slovenija zaostaja le še za približno 3 odstotke. Piškavih sedem trupel, pa smo tam. Ta vikend je bil izdaten: tri sveža trupla na en mah. Dajmo še malo, skozi rdečo, čez neprekinjeno, v škarje, 90 skozi naselje …

Da ni pietetno do tistih treh mladih, ki so umrli v nesreči pri Kobaridu, do njihovih svojcev in prijateljev? Se strinjam, res ni. Ne vem, kako in zakaj se je zgodilo, iz dejstva, da je bilo martinovo, pa nočem prehitro sklepati. Čeprav me mika. A mi tudi dol visi, zakaj konkretno se je zgodila ta nesreča. In zakaj konkretno je potem slovenske ceste letos za kratek čas okrasilo še 221 krvavih tihožitij. Brigajo me neumnosti, ki jih ob tem klati policija.

Trpnik kot olajševalna okoliščina mi gre na živce: se je zgodila (nesreča). Ni se zgodila, nekdo je bil dejaven. Zgodi se potres. Temu se reče naravna nesreča. Če bi se strinjal s trpnikom, bi bile človeški ostanki na slovenskih cestah posledica naravnih nesreč. Pa niso.

Dajmo, sedem razmesarjenih trupel bomo pa ja še zmogli!

Potres na Obali

2006-11-13T11:17:00.000+01:00

Malo me preseneča, preveč pa tudi ne. Žalosti pa sploh ne. S porazom Vojke Štular in Brede Pečan je politični zemljevid Obale dobil novo podobo, v predstavah kontinentalnih Slovencev nekako tradicionalno »rdeči« kos države pa spremenil barvo.

Vendar je ni zamenjal za eno samo. Preveč preprosto in hkrati zavajajoče bi bilo reči, da je Obala zdaj rumena, plava ali kakršna koli že. Je, ampak vse to hkrati. Tudi rdeča je še. In pojutrišnjem bo morda rumene še več kot danes, nemara pa bo spet več rdeče. Ali zelene.

V volivnem telesu, to je po drugem krogu mogoče dokončno reči, je spet popustilo precej strankarskih oziroma ideoloških vezi. V Ljubljani so rdeči, zeleni, modri in rumeni družno volili Zorana Jankovića, v Mariboru Franca Kanglerja, na Obali pa Tomislava Klokočovnika in Tomaža Gantarja.

Brez volivcev, ki se odločajo na podlagi kandidata, programa ali iz povsem drugih razlogov, samo ideoloških ali strankarskih ne, tudi nobenih državnozborskih volitev ne bo mogoče več dobiti. To je dobro.

Upanje, da bomo vendarle pokopali partizane in domobrance ter se znebili demosovskih in eldeesovskih osamosvojiteljev, je od danes spet za kanček večje.

Gospa ima jajca

2006-11-12T11:20:00.000+01:00

Ane Kavšek ne poznam in tudi ozadja zgodbe ne. S to opombo izrekam globoko spoštovanje njenemu državljanskemu pogumu in človeški solidarnosti. Kdor ponudi iz Ambrusa deportiranim Romom svoje posestvo za naselitev, mora imeti oboje.

Škoda, da nimam posestva v kakšni idilični slovenski vasi. Kaj vse bi lahko stalo na njem, če bi bilo dovolj veliko: džamija, skladišče jedrskih odpadkov, odlagališče komunalnih odpadkov dom za odvisnike, zavetišče za pretepene ženske, rockerski klub, romska naselbina…

In kmalu bi bil rešen vseh sosedov, razen tistih, ki bi si jih sam izbral.

Nesramni cinizem Janeza Janše

2006-11-09T11:04:00.000+01:00

Da filma z naslovom Zigeuner raus? Ne, Janša naj gre tja! ne bom videl, sem vedel že pred dvema tednoma. Kot tudi to, da bo predsednik vlade prej ali slej glede deportacije ambruških Romov izustil nekaj nesramno ciničnih v svojem slogu.

Janša je, denimo, izrazil prepričanje, da je preselitev boljša in cenejša od stalne namestitve 200 specialcev v Ambrusu. Da je šlo za reševanje situacije na terenu in ni bilo časa za sklicevanje javne razprave in se 10 let pogovarjati o tem, kako zadeve rešiti. Takšen način reševanja problemov se je po oceni premiera dogajal prejšnjih 10 let. Da je lahko govoriti na splošno o strpnosti in tolerantnosti, a salonsko govorjenje in teoretiziranje problema ne reši. Da ga rešimo, je treba ukrepati in poiskati rešitev, ki bo najboljša oziroma najmanj slaba, če ni idealnih rešitev. Da Slovenija beleži kar nekaj primerov dobrih praks integracije romske skupnosti v lokalno okolje in normalno življenje ter ob tem izpostavil Prekmurje.

Gremo od zadaj. Z zglednim primerom integracije romske skupnosti v Prekmurju ta vlada nima nič. Niti prejšnje eldeesovske in demosova. Ta zgledni primer je zgleden že iz preddemokratičnih časov. Gospod predsednik, pred domačo javnostjo in Evropo se hvalite z dosežki komunizma. Zakaj jima ne poveste, da se hvalite z dosežki komunizma?

Najmanj slaba rešitev? V določeni situaciji je katerakoli rešitev lahko najmanj slaba. Tudi deportacija iz Postojne na nenaseljeni tropski otok; še zmeraj bodo Romi živi, v Ambrusu jim vlada tega ne zagotavlja. Celo idealna je lahko takšna rešitev, saj bo veliko volivcev zadovoljnih, stroški pa nizki, zaradi prihranka pri ogrevanju in prehrani. Malo sem ciničen, to menda razumete, gospod predsednik!?

Ni bilo časa razpravljati? Saj ne bi bilo treba, gospod premier. Dve leti ste že na oblasti, imeli ste čas, vi in vaša ministra za okolje in policijo, da poskrbita za zajemališče pitne vode, registrske tablice in nasilneže. Pa niste! Ne govorite mi o 10 letih in ne namigovati na prejšnje vlade! Vi, vaša ministra nista! Zakaj ju ne odstavite? Zakaj ste jima dovolili salonsko teoretiziranje, zakaj ste čakali, da se razmere zaostrijo? Zdaj hvalite ukrepanje policijskega ministra. Ministra, ki je križem rok gledal, kako nekdo podtika požar, zdaj hvalite, da gasi!?

Preselitev je boljša in cenejša od 200 specialcev! Fenomenalno, gospod predsednik, ta primerjava vas je vredna! Boljša in cenejša! Deportacija je boljša in cenejša od koncentracijskega taborišča v Ambrusu, stalno obkroženega z 200 specialci! V vaši optiki je to najbrž res videti tako, grozljivo pa je samo dejstvo, da ste si izbor najmanj slabe (in najmanj drage!) rešitve zoožili na deportacijo in koncentracijsko taborišče.

Res je, gospod Janez Janša, lahko je na splošno govoriti o strpnosti. In tolerantnosti (ki jo vi očitno razumete še malo drugače kot strpnost). Težje je v posameznih primerih govoriti o zakonitosti. In legalnosti, če že hočete tako.

Nenačelno nasprotovanje smrtni kazni za Sadama Huseina

2006-11-07T15:20:00.000+01:00

Kaj je liberalno – strinjati se s pravico muslimank, da nosijo ruto v skladu s svojim verskim prepričanjem in kulturnim izročilom ali razglašati rute za simbol v zahodni kulturi nezaželene ženske neenakopravnosti? Je liberalno živeti z muslimani, kakršni so ali bi moral pravi zahodni svobodomiselnež nenehno opozarjati na demokratične primanjkljaje islamske kulture?

Je mogoče o smrtni kazni Sadamu Huseinu razmišljati s stališča zahodne – v tem primeru predvsem zahodnoevropske – kulture 21. stoletja ali je dovoljeno o njej razmišljati s stališča kulture, v kateri je živel, vladal, odločal o življenju in smrti? O vojni, s katero so ga spravili ob oblast in po kateri so ga ujeli, o medsebojnem klanju, ki so ga s tem povzročili ter o pravnih plateh in pomanjkljivostih procesa, v katerem so ga obsodili, je mogoče veliko reči,vendar: je liberalno strinjati se s smrtno obsodbo, izrečeno človeku v kulturnem krogu, ki ima legalizirane najbolj krute telesne kazni ali je treba proti takšni sodbi povzdigniti glas v imenu zahodnih kulturnih standardov?

Naj obrnem to vprašanje. Kakšno kazen bi zahodnoevropski človek 21. stoletja pričakoval oziroma zahteval za muslimana, ki bi v soboto dopoldne v ljubljanskem BTC z nastavljeno bombo povzročil smrt ducatov ljudi? V skladu z zahodnoevropskimi normami ali v skladu s standardi njegovega kulturnega kroga? Preden odgovorite na to vprašanje, pomislite za hip na ambruško grožnjo s pogromom proti Romom in na to, kako se je odzvala država.

Civilizacijski lošč je tanek in vsak emajl lahko popusti. Biti proti smrtni kazni Sadamu Huseinu, kakor je zdaj EU in z njo uradna Slovenija, je na videz v skladu s stališčem taiste EU, da Turčija še ne izpolnjuje meril za vstop v EU. Obema stališčema je skupen strah. V prvem primeru gre za strah pred maščevanjem te ali one skupine islamskih skrajnežev za Huseinovo smrt, strah pred žrtvami na evropskih tleh torej in trenutkom, ko bi vprašanje smrtne kazni kot legaliziranega maščevanja družbe z vso silovitostjo prebilo civilizacijski lošč. V drugemu primeru gre za strah pred turško delovno silo in kulturnimi vzorci, ki bi dobili uradno zahodnoevropsko državljanstvo in povzročili še več družbenih konfliktov. Resničnega liberalizma oziroma demokratičnih pomislekov pa v ozadju tega strahopetnega politikanstva ni. Drugače rečeno, v načelnost nasprotovanja smrtni kazni za Sadama Huseina bi bilo mogoče verjeti le, če bi EU hkrati pospešila proces sprejemanja Turčije v članstvo.

A od politikov, ki v imenu križa z zakoni prepovedujejo rute v javnih prostorih, tega ni mogoče pričakovati. Še manj od politikov, ki se v 48 urah iz nasprotnikov deportacije Romov spremenijo v njene voljne izvrševalce.

Slovenska država je spet izdala državljane

2006-10-31T19:14:00.000+01:00

Also doch! Man hat sie übersiedelt. Vorläufig, wie es betont wurde. Keine Endlösung also. Noch nicht! Es soll noch verhandelt werden. Über Endlösung wird verhandelt. Soll das ein Treppenwitz der Geschichte sein?

Whatever they've done, this is not the way how to treat them. This is simply not the way how to handle such problems. The rule of law is one reason, the political consideration another one. Dangerous precedent has been made from both points of view.

I? Šta sada? Valjda niko razuman ne očekuje da će neki drugi Slovenci dragovoljno da prihvate pod paskom i prisilom policije navodno privremeno u Postojnu smeštene Rome. Zašto bi oni valjali nekim drugim Slovencima ako nisu onima iz Ambrusa? Pa nisu ovi u Ambrusu ni po čemu netolerantniji od drugih. Kamo će znaći država na kraju sa ljudima koje je naterala na selidbu jer nije imala muda da problem rešava na licu mesta?

Upam, da niste prezrli: v ambruškem primeru je ta država je mirno prenašala romsko naselbino nad zajetjem pitne vode, čeprav ima vse pravne možnosti in mehanizme, da takšno početje prepreči, sankcionira in onemogoči. Pa ni storila tega, ampak je v razmerah, nastalih zaradi njenega neukrepanja, Rome pravno neutemeljeno deportirala. Ker ni storila prvega, je pustila na cedilu Ambrušane, ker je storila drugo, je izdala drugo skupino svojih državljanov.

Država, ki ne spoštuje lastnih institucij sistema, ne more in sme računati na lojalnost državljanov. Zakaj naj bi bil državljan lojalen, če se mora neprestano bati, da ga bo država izdala, ko jo bo najbolj potreboval? V državi, v kateri državljani ne zaupajo državi, da bo spoštovala pravni red, pa ni mogoče organizirano urejati javnih zadev. O politiki ne more biti več govora.

Takšna država, slovenska država, zgleda kot slovenske ceste. Edini zakon, ki pravzaprav velja v njej, je zakon glasnejšega, hitrejšega, nasilnejšega, nesramnejšega, brezobzirnejšega…

Zigeuner raus? Ne, Janša naj gre tja!

2006-10-27T18:31:00.000+02:00

Romi se morajo iz Ambrusa preseliti na kakšno drugo lokacijo v Sloveniji, so včeraj sklenili Ambrušani. V prevodu na politično nekorektno govorico se njihova zahteva glasi: Zigeuner raus!

Zame presenetljiva je bila zavrnilna reakcija šolskega ministra Milana Zvera, tipična pa prilizovalska prizadevnost okoljskega ministra Janeza Podobnika. Od slednjega ni mogoče pričakovati, da bi imel kadar koli o čemer koli kakršno koli stališče, ki bi lahko vznemirilo silent majority. Zver pa tu in tam vsaj pokaže voljo do učenja; po segregaciji učencev v osnovni šoli Bršljin se tako zdi, da tokrat kot predsednik komisije za zaščito romske skupnosti ne bi rad ponavljal lekcije.

Čeprav se s zahtevo Ambrušanov nikakor ne strinjam, pa uvodni nekorektni prevod njihove zahteve ne pomeni, da ji odrekam legitimnost. Lahko bi ji legalnost, ampak ne gre za to. Njihova zahteva je pač simptomatični izraz razmer, ki so jih vsi tamkaj živeči dolga leta soustvarjali in je kot takšna legitimna. Reči, da nimajo prav, je preprosto, tako kot je na daljavo vselej preprosto biti strpen.

Ko formalne družbene strukture ne delujejo, gre življenje svojo pot. Ambrus v tem primeru ni nič drugega kot nadaljevanje lokalnih volitev z drugimi sredstvi. Jankovićevo zmagoslavje v Ljubljani in zahteva po izselitvi Romov sta dve plati istega stanja. Kdor v zvezi z Jankovićem, Popovičem ali katerim koli že strankarsko nevezanim županskim kandidatom omenja populizem, mora tega videti tudi v primeru Ambrus.

Razlika je v tem, da so zaradi neodzivnosti in nesposobnosti formalnih družbenih struktur v Ambrusu neposredno ogrožena človeška življenja. Varnost slednjih jamči ustava in glede tega državnim organom nalaga določene dolžnosti. Ne le policiji; njo je najlažje postaviti na razmejitvene črte.

V Ambrusu se mora pojaviti predsednik vlade.

Gospodje odvetniki, ugled je ekonomska kategorija

2006-10-26T17:19:00.000+02:00

Psihiatru potožite, da vam On…, denimo, ja…, no…, saj veste… Zaupne zadeve pač… Potem se preselite in zamenjate psihiatra. Vaš prejšnji pa raztrobi naokrog, da vaš On…, no…, ne služi več določenim namenom.

Kaj bi naredili?

Kaj bi naredili, če bi duhovnik na prižnici sčvekal, kaj ste mu priznali pri spovedi?

Kaj bi naredili, če bi novinar, ki ste mu off the record zaupali določene podatke, te informacije objavil skupaj z vašim imenom?

Kaj bi, končno, naredili, če bi odvetnik, ki je vodil vaše posle, šel na televizijo in se tam zgrozil nad tem, kakšne posle ste delali?

Načelo zaščite in varovanja zaupnega odnosa med zdravniki, duhovniki, novinarji in odvetniki na eni strani ter njihovimi klienti na drugi strani je na raven zakona povzdignjena dolžnost oziroma pravica. Ustrezni stanovski kodeksi jo določajo še podrobneje, v skrbi za ugled ceha. Če izgobca eden, se pri klientih namreč pojavi nezaupanje do vseh. Kar ni dobro za posel. Ugled je pač ekonomska kategorija.

Zato kaže primer Stojan Zdolšek pred pristojnim disciplinskim organom odvetniške zbornice skrbno spremljati. Je odvetnik Stojan Zdolšek ravnal v nasprotju z zakonom o odvetništvu, ko je določene posle Mercatorja pod vodstvom Zorana Jankovića razglasil za nezakonite in neetične? Je kršil načelo zaupnosti, ne glede na zagotovilo, da za tovrstne posle kot odvetnik Mercatorja ni vedel? Si je dovolil konflikt interesov, ko je hkrati zastopal Mercator in Electo, ki sta medsebojno sklepala posle?

Primer je in bo poučen ne glede na razsodbo. Bo pa od nje odvisno, ali bo Stojan Zdolšek lahko še naprej zastopal ali vodil delniške skupščine medsebojno neposredno (ali preko pomembnega lastnika države) prepletenih družb Laško, Istrabenz, Delo, Petrol, Telekom, KD Group…

Slovenija je majhna. Nič čudnega, da je Stojan Zdolšek pred obtožbami njenega bivšega delodajalca zastopal (in ubranil) tudi državno sekretarko Andrijano Starina Kosem.

Janković bi se moral zahvaliti Janši

2006-10-22T23:09:00.000+02:00

Če bo rezultat ljubljanskih županskih volitev vsaj približno podoben temu, kar napovedujejo izidi vzporednih volitev, bo to velika zmaga do tal poraženih sovražnikov Zorana Jankovića.

Zmagovalec bi se svojim sovražnikom moral zahvaliti. S tem, ko so ga brutalno satanizirali, so ga naredili za mučenika. Ti pa so Slovencem simpatični.

Idiot, ki si je zamislil takšno kampanjo, najbrž ni en sam. Verjetno jih je več, samo združeni um je sposoben tolikšne slaboumnosti.

Združeni um vladajoče koalicije.

Ipak, bolje biti zdrav nego raditi

2006-10-21T17:46:00.000+02:00

Neue Arbeitsmoral wird geschaffen. Wer sich nicht zum Tode schuftet, wird sofort und gnadenlos entlassen. Es ist nur gerecht und korekt, wenn Schädlinge mit allem Mitteln bekämpft werden. Unsere Arbeitsgemeinschaft darf nicht vergiftet werden.

Also schrieb Vinko Vasle: »Ko gre za Radio, bo do nekaterih upokojitev seveda prišlo, pa tudi do posameznih prerazporeditev, zato govorice o množičnih odpuščanjih seveda niso utemeljene. Pogovoriti se bomo morali tudi o delovnih normativih in ob tem odkrivati tudi kakšne šibke točke, saj bi bilo nepravično, da nekateri ob delu izgorevajo, po drugi strani pa bi imeli posameznike, ki zaradi delovne vneme ravno ne zbolevajo. Bi bilo zelo hudo ali nekorektno, ko bi se od koga takšnega morali tudi posloviti?«

Status novinara nacionalnog radija znaći ubuduće će zavisiti od stepena istrošenosti organizma. Zdravi su odjebali. U ime pravde. Verovatno socijalne. Jer pravda je istina. A bez istine ne može se živeti.

Kako je život prost: normativ = stupanj istrošenosti = pravda = istina.

Što nema veze sa slobodom.

Drug Josip Broz Tito mora da je zadovoljan svojom reinkarnacijom u liku i djelu Vinka Vaslea. Jer drug Tito je 1954 na 3. vanrednom plenumu CK SKJ govorio isto: »Drug Đido nije sagorijevao i sagorio kao što je naš pokojni drug Kidrič sagorijevao i sagorio na radu, i kao što sagorijevaju na radu oni, koje je on proglasio birokratima u svakodnevnoj paksi, jer smatra da je to običan, sitan prakticistički rad. A to je socialistički razvitak, to je socijalistički rad, to je pravi rad. Iz toga se sastoji socijalizam, a ne iz nekih apstraktnih ideja koje bi izmišljao neko od nas.«

Još je puno toga drug Tito tada i kasnije rekao o drugu Djilasu. Ali da Vinko Vasle ne bi sagorio tražeći to, evo još jednog današnjim vremenima primjerenog citata druga Tita. Za Vinka i drugove, koji sagorijevaju uravnotežući medije.

»I neka izvinu svi oni koji onako, iz nekih gnjiloliberalističkih motiva zastupaju tendenciju slobodnog izražavanja misli; mi nismo nikad, a naročito ne u poslednjim godinama, poslije 1948 godine, sprečavali slobodno izražavanje misli, ali te misli moraju imati svoje mjesto, moraju biti plod zajedničke diskusije, moraju biti progresivne, napredne misli koje kreću našu stvarnost naprijed.«

Život je stvarno prost.

Kar je koren pojma sproščenost. Kdor je prost, je prostak.

Da sam pekar, mala moja, Blatnik bi me htio

2006-10-21T17:44:00.000+02:00

Iz oglasa:

Družba Pekarna Blatnik d.o.o., Podgorica 25, Podgorica, 1312 Videm Dobrepolje namerava podati prevzemno ponudbo za odkup delnic družbe Žito prehrambena industrija d.d., Šmartinska 154, 1529 Ljubljana.

Iz zakona o prevzemih, 47. člen (omejitve dejanj ciljne družbe):

(1) Od prejema obvestila o prevzemni nameri ali od objave prevzemne namere, če poslovodstvo pred to objavo obvestila o prevzemni nameri ni prejelo, do objave odločbe o izidu prevzemne ponudbe organ vodenja ali nadzora ciljne družbe brez sklepa skupščine delničarjev ne sme:

(2) 1. povečati osnovnega kapitala;
2. sklepati poslov zunaj rednega poslovanja družbe;
3. opravljati dejanj ali sklepati poslov, ki bi lahko resneje ogrozili nadaljnje poslovanje družbe;
4. pridobivati lastnih delnic ali vrednostnih papirjev, iz katerih izhaja upravičenje do njih, in
5. opravljati dejanj, ki bi lahko onemogočala ponudbo.

Zanimiv obrat v vojni med peki. Blatniku, ki je z blagoslovom vlade hotel prevzeti Mlinotest (1600 tolarjev za delnico), se je v posle vmešalo Žito z objavo namere za prevzem Mlinotesta (1700 tolarjev za delnico). Bodite pozorni, Žito je objavilo namero za prevzem; prej kot 23. oktobra po zakonu o prevzemih ne bi smelo objaviti ponudbe. Zdaj je po zakonu sploh ne more objaviti, ker je samo tarča prevzema. V mesecu dni, kolikor mora preteči od sklica skupščine do skupščine delničarjev, na kateri bi uprava morda lahko dobila potreben sklep, bo namreč minil rok, v katerem bi po zakonu od dneva objave namere za prevzem moralo Žito dati prevzemno ponudbo.

Blatniku objavljene namere za prevzem Žita ni treba uresničiti. Po zakonu jo mora vložiti v mesecu dni, lahko pa nanjo preprosto pozabi. Žito je onemogočil pri prevzemu Mlinotesta za celo leto (toliko časa namreč Žito ne more objaviti nove namere za isti prevzem, če po prejšnji ni oddalo prevzemne ponudbe), v tem času pa lahko Blatnik mirno prevzame Mlinotest. Lahko pa, da res cilja celo na nekajkrat večje Žito.

Koliko in na čigavi strani je v to vojno pekov vmešana politika, bo najbrž razvidno prav iz izbire tarče. Blatnik je član SDS in iz Grosuplja, največja lastnika Žita sta državna sklada Kad in Sod, glavno besedo v nadzornem svetu Žita pa imajo skladi KD Group in Infonda (družb, ki so se že večkrat izkazale s prijaznostjo do države). Če bo Blatnik navsezadnje nemara prevzel kar Žito, bo težko kogarkoli prepričal, da nima političnih botrov.

A government more dangerous to our liberty, than is the enemy…

2006-10-21T17:43:00.000+02:00

…it claims to protect us from. Amerika se pri živem telesu secira, kot se je pred dobrimi štirimi desetletji, v času vietnamske vojne. Kot se je pred dobrimi šestdesetimi leti, v času lova na komunistične čarovnice. Kar se je zdelo zgodovina, se zdaj dogaja v živo. Pred našimi očmi.

Politični kolumnisti citirajo Richarda Harrisa in njegovo najnovejšo uspešnico Imperium. Razpravljajo o umestnosti primerjav: At this stage in the Vietnam war, America had lost about 20,000 men. Iraq has cost the US 2772 troops at the last count.

Predsednik jim pri tem prostodušno pomaga: In an interview on ABC News, George Bush was asked whether he agreed with the New York Times columnist Thomas Friedman, who wrote that the real "October surprise" was what "seems like the jihadist equivalent of the Tet offensive". "He could be right," Mr Bush replied. "There's certainly a stepped-up level of violence, and we're heading into an election."

Zdaj ne gre več za predsednika in njegove neumnosti. Za podpredsednika in njegovo pokvarjenost. Za obrambnega ministra in njegovo dobičkarstvo. Za državno sekretarko in njenega metternichovskega prišepetovalca. Zdaj smo soočeni z imperijem brez sleherne etične norme. Z imperijem, ki ne ravna po takšnem ali drugačnem premisleku, z dobrimi ali slabimi nameni, ampak refleksno.

Amerika še nikoli ni bila nevarna tako, kot zdaj, ko ne ve, kako je nevarna.

2006-10-17T09:38:00.000+02:00

Razvojni projekti so razvoj so razvojni projekti so razvoj so razvojni projekti…

V četrtek nam je bilo rečeno, da brez izvedbe nacionalnih razvojnih projektov (iz Resolucije o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023) ne bo razvoja. Na prvi pogled logično. Brez razvojnih projektov ne bo razvoja, pa tudi razvoja brez razvojnih projektov ne bo. Zato pa so razvojni projekti. Da je razvoj. Da imamo razvoj, moramo imeti razvojne projekte. Vsakdo, ki hoče imeti razvoj, mora imeti razvojne projekte.

A kaj zagotavlja, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti? Drugače rečeno, je mogoče, da razvoja ne bo, čeprav bodo nacionalni razvojni projekti izpeljani?

Vprašanje je kajpak napačno. Nič ne zagotavlja tega, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Zagotavlja pa to predsednik vlade Janez Janša. On pravi – in z njim vsa vlada – da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti. Razvojni projekti so, prosto po predsedniku vlade, edina možna izbira, če hočemo imeti razvoj. Ali bomo imeli in izpeljali razvojne projekte (kakor jih predlaga Janševa vlada) ali pa ne bomo imeli razvoja. In Slovenija ne bo svetilnik. Vlada potemtakem z Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih rešuje algoritem razvojnega problema. Razvojni projekti so edina alternativa razvoja.

Kar pomeni, da je za razvoj (ki bo po trditvah Janše prinesel blaginjo) tisti, ki je za razvojne projekte (kakršne predlaga vlada). Kdor je proti njim, ker so anahronistični, nerealni, zgrešeni, megalomanski, neracionalni ali preprosto neumni, se izpostavlja tveganju, da bo označen človeka, ki je proti razvoju. Razvoj pa vsekakor bo, saj ima vlada razvojne projekte.

Če vlada ne bi imela razvojnih projektov, tudi razvoja ne bi bilo. Zato pa so razvojni projekti. Da je razvoj. Da imamo razvoj, moramo imeti razvojne projekte. Vsakdo, ki hoče imeti razvoj, mora imeti razvojne projekte.

A kaj zagotavlja, da razvoj bo, če bodo izpeljani razvojni projekti? Drugače rečeno, je mogoče, da razvoja ne bo, čeprav bodo nacionalni razvojni projekti izpeljani?

…

Iz celice v mednožje

2006-10-11T11:02:00.000+02:00

Naj najprej opozorim na blog, ki nima zveze s tistim, o čemer ne nameravam pisati

http://drapal.blog.siol.net/

in se mi zdi škoda, če ne bi bil spregledan.

Zdaj bi v bistvu že začel, če se ne bi spomnil, da moram omeniti še en blog

http://michellemalkin.com/index.htm

ki prav tako ima zvezo s tistim, o čemer bom pisal. Precej posredno, zato bi bilo dobro, če se z njo ne bi preveč obremenjevali. Zvezo namreč.

On je torej, da preidem k stvari, dejal (22. februarja 2005): »Tudi v tem poročilu celo, poglejte, kaj smo navedli, kaj je funkcija, ki jo ima družina: zadovoljevanje spolnih potreb moškega in ženske, z izjemo swingerjev; potem zagotavljanje reprodukcije, vloge z rojevanjem potomcev. Reprodukcije, vloge... Ali je družina reprodukcija otrok? Ali smo družine tovarne otrok? Naprej, osebnostna stabilnost odraslih, zadovoljevanje čustvenih potreb in občutka varnosti. Nadalje, socializacija otrok in ekonomska funkcija družine. To je vse kar ste, oprostite, v tem poročilu napisali, kaj je družina. Kje so tukaj vrednote? (…) Zato imamo danes verjetno en cel kup podivjanih, tudi naših vrstnikov, imamo nasilje v družini, kjer je najmanjši problem prisliniti eno klofuto ženi, po vsej verjetnosti je to v velikih primerih, kjer je nasilje od otrok, tako kot jesti vsakdanji kruh, ker se nihče več ne vpraša, ali je življenje v družinah še življenje normalne prvobitne celice, pa bom še enkrat rekel, ljubezni.«

Drznem si povzeti, da je družina predvsem prvobitna celica ljubezni, šele potem vse drugo, tudi – če ne gre drugače – celica za zadovoljevanje spolnih potreb.

Celice, kot vemo, so za drugačna mišljenja vselej odprte. Natančneje, za drugače misleče. Svoboda je vselej svoboda drugače mislečega. Celice imajo, kot vemo, osmotično membrano, kar pomeni, da omogočajo prehajanje v obe smeri. Kar empirija potrjuje, saj je že veliko zapornikov pobegnilo. In tako tudi veliko družinskih očetov iz ljubezenske celice v spolno. Tako rekoč od doma direkt v mednožje. Da bi se potem kar naprej vračali v ljubezensko celico. Kot v zapor odprtega tipa.

A Pavle Rupar je samo eden.

Wag the Dog

2006-10-07T12:14:00.000+02:00

Wag the Dog

Za argumentacijo trditve George W. Bush je idiot nista potrebna poseben intelektualni napor in državljanski pogum. V bistvu je v spletu že vse, kar je za takšno opravilo potrebno.

Če nisi ameriški državljan in še zlasti, če nisi ameriški novinar.

Za ameriške mainstream novinarje je namreč zadeva bistveno bolj kočljiva. Pred tremi leti so se dali kolektivno, malodane brez izjeme, histerizirati. To je dejstvo in ne nekakšna obtožba ali celo obsodba. Nisem bil tam, a si ozračje po 9/11 lahko zamislim. Vem, kako je bilo neposredno pred in po 25.juniju 1991 tukaj. Zato jih razumem.

Po uredniški reviziji poročanja New York Timesa maja 2004 o dogodkih neposredno pred in v prvem obdobju okupacije Iraka proces dehisterizacije počasi, a vendarle napreduje. Ameriško novinarstvo ima pač to dokaj redko lastnost, da ne odneha, right or wrong žene svoje. Na ta način je vrglo s tira McCarthyja, iz Bele hiše izgnalo Nixona in se zdaj spravilo na Busha.

Keith Olberman je v tem pogledu dostojen naslednik Edwarda R. Murrowa (Good Night and Good Luck) in dvojca Woodward-Bernstein (All The President's Men).

http://www.youtube.com/watch?v=hDg1WclMAfI

http://www.youtube.com/watch?v=OTnmTZWRDOw&mode=related&search=

http://www.crooksandliars.com/2006/10/05/olbermanns-special-comment-it-is-not-the-democrats-whose-inaction-in-the-face-of-the-enemy-you-fear/

O vpetosti ameriškega novinarstva v posamične kapitalske in politične interese si je mogoče misliti kar koli. Konec koncev tudi to, da MSNBC že igra na karto zamenjave v Beli hiši čez tri leta. Le dejstva, da slovensko novinarstvo tako odkritega naslavljanja oblasti in hkrati tako bolečega soočanja z lastnimi napakami niti približno ni sposobno, ob tem ne kaže spregledati.

East of Eden

2006-10-07T12:12:00.000+02:00

Sem gledal v nedeljo na haerteve drugo polovico legendarnega East of Eden. Spet. James Dean je zakon! Zgodba oziroma roman s filmom vred pa umetnina. Za vse čase, brezčasna in večna.

Odtegovanje očetovske naklonjenosti in razumevanja, travme zaradi odsotnosti matere, občutek krivde zaradi zamolčane preteklosti…Saj poznate zgodbo? Krepostni oče z dvema sinovoma, ki ne poznata matere, eden se trudi biti replika očeta, drugi bi rad dihal po svoje…

Koliko imajo take najintimnejše strani človeških življenj opraviti s politiko? Več, kot se večina volivcev zaveda. Razvpit je, recimo, primer nemškega cesarja Wilhelma II, skrajno neuspešnega in telesno rahlo prizadetega gojenca častniške šole. Ki je sovražil Angleže zato, ker je bila njegova mama Angležinja, ki ni prenesla, da sin ne obvlada perfektno njenega jezika. Zato ji je moral pisati pisma v angleščini, ona pa mu jih je popravljena vračala.

George W. Bush je tu nekje. Nekoč črna ovca družine, pijanec, babjek in luzer, zdaj bolj kreposten od očeta. V želji, pridobiti očetovo naklonjenost, se loti njegove nedokončane vojne v Iraku. Kot Cal v East of Eden, ki bi rad očetu povrnil izgubo zaradi spodletelega posla s solato.

Ljudje ne gredo samo na denar. Celo v politiki ne. Poganja jih tudi ali predvsem tisto, česar se nemara niti zavedajo. Simptom teh nezavednih oziroma potlačenih gibalnih sil so skrajnosti in nagli zasuki. Joerg Haider je tipičen primer tovrstnega izražanja večne obremenjenosti z očetom. Janez Janša je njegov tukajšnji dvojnik. V obdobju emancipacije od očeta se je skliceval na Lenina in hodil po poteh Avnoja, a za to ni mogel dobiti ne njegove naklonjenosti ne razumevanja. Ta konflikt je razrešil s svojim političnim preobratom, vendar si je s tem nakopal novega.

Janševa razcepljenost je vidna na vsakem koraku: govori o sproščenosti, drži pa se kompartijskega načela demokratičnega centralizma; privatizacija podjetij je zanj isto kot nekoč za partijo demokratizacija družbe – strogo nadzorovani »proces-ki-bo-ko-bo« namesto stanja; paktira s Cerkvijo, v javnost pa spravlja zanjo neprijetna zasebna pisma; fotografira se s kapitalisti in upravljavci kapitala, z davčno zakonodajo pa se poskuša prikupiti sindikatom; svobodo medijev razume kot Mitja Ribičič, ki je v imenu pluralne ljudske fronte nastavljal glavne urednike…

Problem je v tem, da katarza takšnega intimnega konflikta vselej zahteva precej kolateralnih žrtev.